Moabski kamen — Uničen, toda ne izgubljen

MOABSKI ali Meša kamen je bil namerno razbit v letu 1868, istega leta ko so ga odkrili. Star je bil skoraj 3000 let. To je bil poliran črn bazalt, s spretno zaobljenim vrhom, visok je bil 110 cm, 70 cm širok in 40 cm debel. Nekaj časa po tistem, ko je bil kamen razbit, so našli dva večja dela in še 18 manjših, toda tretjina kamna je za vedno izgubljena.

Kako se je takšen izreden izdelek človeških rok skoraj za vedno izgubil? In kakšno vrednost ima za tiste, ki preučujejo Biblijo?

Spletkarjenje in nezaupanje

F. A. Klein je bil prvi in zadnji Evropejec, ki je videl ta kamen, ko je bil še cel. Ležal je med ruševinami Dibona, severovzhodno od Mrtvega morja. Naredil je nekaj natančnih izvlečkov do berljivosti očiščenih delov 35-vrstičnega napisa. Po vrnitvi v Jeruzalem je o tem poročal svojemu pruskemu predstojniku. Napis so takoj prepoznali kot feničanski in njegova pomembnost je bila jasna. Kraljevi muzej v Berlinu je ponudil denar za odkup kamna, toda kmalu so se zanj pričeli zanimati tudi drugi. Ko so krajevni šejki videli, da je to dragocena najdba, so ga skrili in mu nesmiselno navili ceno.

Francoski arheolog je uspel dobiti papirni odtis napisa, toda ker je bil odtis odstranjen prehitro, predno se je osušil, je bil vtisk komaj čitljiv. Medtem so iz Damaska beduinom ukazali, naj kamen izročijo vladnim uradnikom. Vendar so se beduini odločili, da ga raje uničijo, kot pa ugodé tej zahtevi. Zato so okoli dragocenega kamna prižgali ogenj, pozneje pa ga polili z vodo. Ta postopek so večkrat ponovili. Ko se je kamen tako razdrobil, so koščke hitro razdelili med krajevne starešine, le ti pa so jih položili v svoje kašče, da bi si tako zagotovili blagoslov za svoje pridelke. To je tudi bil najboljši način, da so se posamezniki lahko osebno pogajali za prodajo raztresenih kosov.

Biblijska zgodovina je oživela

Ob pomoči mavčnih odlitkov in papirnih odtisov, s katerimi so nadomestili manjkajoče koščke kamna, je bil napis vendarle obnovljen. Ko se je pokazalo celotno besedilo, so bili učenjaki osupli. Starodavno stélo so takrat označili za ”najpomembnejši monolit, kar so jih do tedaj odkrili“.

Moabski kralj Meša je postavil ta moabski kamen svojemu bogu Kamosu v spomin na Mešov zlom izraelske prevlade, ki jo je, kot pravi, Kamos dovoljeval 40 let, ker je bil ”jezen na svojo deželo“. Ta upor Moaba je, kot smatra večina, v zvezi z dogodki, ki so zapisani v tretjem poglavju 2. knjige kraljev. Na spomeniku se Meša hvali s svojo veliko pobožnostjo, z gradnjo mest in prometnic ter z zmago nad Izraelom. Vse te zasluge pa pripisuje svojemu bogu Kamosu. Mešov poraz in darovanje njegovega lastnega sina — o tem poroča Biblija — pa sta, kot bi lahko pričakovali, izpuščena iz tega bahavega napisa.

Mnogi kraji, ki jih našteva Meša, da jih je zavzel, so omenjeni v Bibliji, med njimi Medeba, Atarot, Nebo in Jahaz. Vendar pa je pomembno to, da je Meša v 18. vrstici teksta zapisal tetragram JHVH, ime izraelskega Boga. Tam se Meša širokousti: ”Vzel sem od tam [iz Neba] [posode] Jahveja in jih privlekel pred Kamosa.“ To je verjetno poleg Biblije, najstarejši zapis uporabe Božjega imena.

Moabski kamen je bil leta 1873 obnovljen z dodatnimi mavčnimi odlitki manjkajočega besedila in postavljen na ogled v Muzeju v Louvru v Parizu, kjer je tudi ostal. Faksímile se lahko vidi v Britanskem muzeju v Londonu.

[Slika na strani 30]

(Zgoraj) Moabska pokrajina (Levo) Obnovljen Moabski kamen (Desno) Tetragram na artefáktu

[Vir slike]

Grafični arhiv (zgodovine Bližnjega Vzhoda) Est.

Muzej v Louvru, Pariz

Biblija v Britanskem muzeju