Veliki Babilon obtožen

NA kongresih v 1988. in 1989. letu je na milijone Jehovinih prič po vsem svetu sprejelo resolucijo, ki izraža njihov stud do obnašanja velikega Babilona, svetovnega kraljestva lažne religije – še zlasti do tako imenovanega krščanstva. Nekateri iskreni ljudje se morda vprašujejo: ‚Ali takšno stališče ni preostro?‘ Ne, sploh ne! Mi, Jehovine priče, smo mnenja, da je takšno stališče povsem upravičeno, če upoštevamo, kako so preroki starega Izraela neustrašeno ožigosali malikovanje v njihovih dneh, in to, s kakšnimi ostrimi besedami je Jezus razgalil verske hinavce svojega časa. To je celo Bog zapovedal. (Izaija 24:1–6; Jeremija 7:16–20; Matej 23:9–13, 27, 28, 37–39)

Na kakšni osnovi se nam torej studi obnašanje velikega Babilona? Kakšen zgodovinski dokaz imamo, da verstva niso častila pravega suverenega Gospoda vesolja, Jehovo?

Sodobni Babilon prezira ime

Suvereni Gospod vesolja ni brezimen. V Svetem pismu se je več kot 7000 krat razkril kot Jehova. Svojemu imenu pripisuje velik pomen. Tretja izmed desetih zapovedi se glasi: »Ne imenuj po nemarnem imena Jehove, svojega Boga, zakaj Jehova ne pusti brez kazni njega, ki bi imenoval njegovo ime po nemarnem.« Jezus je v Gospodovi molitvi poudaril Očetovo ime, ko je dejal: »Posvečeno bodi ime tvoje.« (2. Mojzesova knjiga 20:7; Matej 6:9)

Spričevalo krščanstva o posvečevanju Božjega imena je porazno. Celo prevod Biblije, imenovan King James, posebej in v povezavi uporablja Božje ime le sedemkrat.a Iz drugih prevodov je bilo to ime povsem odstranjeno. Večina religij ga ne posvečuje. Namesto tega so svojo »sveto« trojico, ponekod pa še Marijo, tako imenovano Mater Božjo, povišali nad Boga Svetega pisma. Dopustili so, da je Jehovino dragoceno ime skorajda utonilo v pozabo.b

Pohvalno je, da islam priznava enega Boga, ki ga v skladu s svojo sveto knjigo Koranom, imenujejo Alah. Ne uporabljajo pa imena Jehova, ki je bilo najprej odkrito v Svetem pismu vsaj dve tisočletji preden se je pojavil Koran. Hindujci častijo na milijone bogov in boginj, toda Jehove ni med njimi.

Med tistimi, ki prezirajo Božje ime izstopa judaizem. Več tisoč let so Judje trdili, da so ljudstvo Božjega imena, pa vendar so zaradi svojih izročil dopustili, da se je Božje pravo ime povsem prenehalo uporabljati.

Zato moramo kot priče suverenega Gospoda Jehove izraziti svoj gnus ob takšnem zanemarjanju Božjega svetega imena od strani velikega Babilona.

Zakaj se nam gnusijo babilonski nauki

Na osnovi babilonskega nauka, da ima človek nesmrtno dušo, so bili izkoriščani in so živeli v strahu milijoni ljudi. Že od davnih časov je lažna religija izkoriščala strah pred možnostjo, da se duša po smrti večno muči v ognjenem peklu. Bolj prekanjena inačica tega nauka je začasno trpljenje v ognjenih vicah. Iskreni ljudje plačujejo maše za mrtve in nikoli ne izvedo, kdaj plačevanje ni več potrebno! Ti bogokletni nauki nimajo nobene osnove v Svetem pismu. (Primerjaj Jeremijevo knjigo 7:31.)

Pravzaprav Sveto pismo uči, da je človek živa, umrljiva duša. Adam za svojo neposlušnost ni bil obsojen na pekel ali vice, ampak na smrt. Preprosto rečeno, »plačilo za greh je smrt«. (Pismo Rimljanom 6:23; 1. Mojzesova knjiga 2:7, 17; 3:19) Svetopisemsko upanje za mrtve ne temelji na nesmrtni duši ampak na Božji obljubi vstajenja v popolno življenje na rajski zemlji. (Janez 5:28, 29; Razodetje 21:1–4)

Nadaljnji babilonski nauk je tisti o »sveti« trojici. Ta nauk o treh osebah v enem Bogu nikoli bil del verovanja starih Hebrejcev. (5. Mojzesova knjiga 5:6, 7; 6:4) Jezus, ki je tudi sam bil Jud, zagotovo ni nikoli verjel ali učil, da je on sam vsemogočni Bog. V babilonskem nauku ali dogmi o trojici ni zase zahteval nobenega deleža. (Marko 12:29; 13:22; Janez 5:19, 30; 14:28; 20:17)

Zato zavračamo babilonske bogokletne nauke, ki jih učijo lažne religije sveta. Častimo pa edinega pravega Boga, Jehovo, in sicer po njegovem Sinu, ki je postal »spravna žrtev« ne le za grehe maziljenih kristjanov, ampak za vse človeštvo. (1. Janezovo pismo 2:2, EI)

Zakaj zavračamo brezbožne filozofije

Papeži in duhovniki tako imenovanega krščanstva tarnajo nad razmahom ateizma in mnogi ga izkoriščajo, da bi opravičili svoje podpiranje desničarske politike. Toda vprašati se moramo: Kdo je opravičeval krivice in neenakost, ki so podpihovale ateizem, še zlasti v zadnjem stoletju? To se je na izrazit način dogajalo na področju tako imenovanega krščanstva. Na primer, ruska pravoslavna cerkev je bila v stiku s carji, ki so zatirali ljudstvo. Pomanjkanje pravih krščanskih vrlin pri tistih, ki so se imeli za Božje predstavnike, je prispevalo k razmeram, v katerih je ateizem naletel na plodna tla.

Religije tako imenovanega krščanstva so sprejele tudi nauk o evoluciji, ki sramoti Boga. Vso zapletenost in raznovrstnost več kot milijon življenjskih oblik pripisujejo slepim naravnim silam. Pravzaprav trdijo, da je vsa ta raznovrstnost nastala v nizu ugodnih naključij. Ob taki filozofiji postane Bog odvečen, človek pa nikomur odgovoren. Etika postane stvar lastne izbire. (Psalm 14:1) Ena izmed posledic so splavi, ki jih je sedaj vsako leto na desetine milijonov – in to v državah, ki trdijo, da so religiozne!

Zavračamo te brezbožne filozofije in običaje. Mi častimo Jehovo, »ki živi na veke vekov, ki je ustvaril nebo in kar je na njem, zemljo in kar je na njej, in morje in kar je v njem«. (Razodetje 10:6, EI; 19:6)

Zakaj se nam studijo sadovi velikega Babilona

Tako imenovano krščanstvo ni poslušalo opozorilnih sporočil sedmim skupščinam iz Razodetja 2. in 3. poglavje. V njih se opominja zoper sektaštvo, malikovanje, nečistovanje, mlačnost in brezbrižnost.

Če obiščemo katerikoli prostor, namenjen bogočastju, bomo videli, koliko vernih ljudi postavlja stvarjenje iznad Stvarnika. Kako? S klanjanjem nabožnim podobam in ikonam in s svojim čaščenjem »svetnikov«, raznih Marij in križev. (Primerjaj Psalm 115:2–8; 1. pismo Korinčanom 5:7; 1. Janezovo pismo 5:21)

Zanje veljajo besede apostola Pavla: »Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso slavili kot Boga ... Poneumili [so se] in veličastvo neminljivega Boga so zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev.« (Pismo Rimljanom 1:21–23, EI)

Zakaj obsojamo nemoralnost Babilona

V zadnjih dveh desetletjih je homoseksualnost bila odobrena ali opravičevana kot alternativni način življenja. Milijoni homoseksualcev so »prišli iz stranišč« in sedaj korakajo po cestah in se šopirijo s svojim »homoseksualnim ponosom«. Kako Bog gleda na njihovo homoseksualnost?

V Svetem pismu je bilo pred približno 3500 leti jasno zapisano: »K moškemu ne smeš iti kakor k ženi; gnusoba bi to bila.« (3. Mojzesova knjiga 18:22, EI) In pred skoraj 2000 leti je Pavel pokazal, da se Božja merila niso spremenila, ko je pisal: »Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali plačilo, ustrezno svoji zablodi.« (Rimljanom 1:26, 27, EI; 1. pismo Korinčanom 6:9, 10; 1. pismo Timoteju 1:10)

Pa vendar so mnogi pripadniki duhovščine tako imenovanega krščanstva homoseksualci in v mnogih glavnih religijah so uspeli oblikovati močno homoseksualno interesno skupino. Zahtevajo priznavanje njihovega načina življenja in to, da so lahko verski uslužbenci. Značilen je primer največje kanadske protestantske verske skupnosti, Združene kanadske cerkve, katere voditelji so se 24. avgusta 1988 z 205 glasovi za in 160 proti izjasnili v korist tega, da so homoseksualci lahko cerkveni uslužbenci.

Zakaj se nam studi duhovno nečistovanje Babilona

Razodetje obsoja nečistovanje Babilona s »kralji zemlje«, z njenimi političnimi vladarji. Vlačuga je opisana, kako sedi »na mnogih vodah«, ki pomenijo »ljudstva in množice in narode in jezike«. (Razodetje 17:1, 2, 15) Domačnost s političnimi voditelji je lažni religiji v teku stoletij omogočala, da je javno ali prikrito izrabljala svoj vpliv pri zatiranju in izkoriščanju navadnih ljudi.

Primeri takšne gospodovalnosti so konkordati ali sporazumi, ki jih je Vatikan podpisal z nacističnimi in fašističnimi vladarji 20. stoletja. Posledica tega je bila, da je vpliv cerkve čredo navedel k popolni služnosti brezobzirnim vladarjem. Leta 1929 je Vatikan zaključil konkordat s fašističnim diktatorjem Benitom Musolinijem. Kaj se je zgodilo v Nemčiji? Nemški kardinal Faulhaber, ki naslednje besede pripisuje papežu Piju XI., nam daje vpogled v to, kaj je papež mislil o Hitlerju: »Veseli me; Hitler je prvi državnik, ki je spregovoril proti boljševizmu.« Faulhaber je pozneje zapisal: »Moje potovanje v Rim je potrdilo tisto, kar sem že dolgo sumil. V Rimu se na nacionalsocializem in fašizem gleda kot na edino rešitev pred komunizmom in boljševizmom.«

Nemški katoliški škofi so pred 1933. letom nasprotovali nacistični filozofiji. Toda kot je v svoji knjigi The Churches and the Third Reich zapisal Klaus Scholder, je vatikanski ambasador v Nemčiji, kardinal Pacelli, škofom ukazal, naj spremenijo svoje stališče do nacionalsocializma. Kaj je povzročilo to spremembo? Možnost sklenitve konkordata med tretjim rajhom in Vatikanom, ki je bil zaključen 20. julija 1933.

Klaus Scholder poroča: »Na volitvah in plebiscitu je 12. novembra [1933] Hitler požel sadove konkordata s presenetljivo visokim številom glasov »za« in to zlasti v pretežno katoliških volilnih okrožjih.«

Čeprav so nekateri protestantski voditelji izrazili nesoglasje, ko so nacisti 1933. leta prevzeli oblast, pa so se njihovi glasovi kmalu izgubili v masovnem trušču nacionalizma. Scholder pojasnjuje: »Opazna je bila očitna pripravljenost protestantske cerkve, da se odreče nekdanji previdnosti in se sedaj končno prav tako priključi nacionalnemu navdušenju ... Prvikrat so se pojavile uradne cerkvene izjave, s katerimi so brez pridržkov podprli novi rajh.« V resnici se je protestantizem prodal nacističnemu nacionalizmu in enako kot pred tem katoliška cerkev, postal njegov pomočnik.

Zgodovinski zapisi skozi vsa stoletja kažejo, da se je lažna religija družila z mogočno vladajočo elito in zavarovala svoj ugled v škodo navadnega ljudstva. Svetovni verski voditelji, ki so lakomno stremeli za močjo, posestvi in bogastvom, niso odražali ‚Kristusov um‘. Kot Jehovinim pričam se nam takšno duhovno nečistovanje gnusi. (Janez 17:16; Pismo Rimljanom 15:5; Razodetje 18:3)

Zakaj se nam gnusi krivda Babilona za prelito kri

V knjigi Razodetje je veliki Babilon obtožen za masovno prelivanje krvi: »Videl sem, da je ženska pijana od krvi svetih in od pričevalcev Jezusovih. V njem se je našla kri prerokov in svetih ter vseh, ki so bili umorjeni na zemlji.« (Razodetje 17:6; 18:24; EI)

Zgodovina lažne religije je polna mržnje in prelivanja krvi, tako imenovano krščanstvo pa nosi največjo krivdo za prelito kri. Obe svetovni vojni sta izbruhnili na področju tako imenovanih krščanskih narodov. »Krščanski« politični voditelji so se 1914. in 1939. leta zatekli k orožju, duhovščina pa je vsem vojskujočim narodom dala svoj blagoslov. The Columbia History of the World piše glede prve svetovne vojne: »Resnica je izgubila veljavo, prav tako življenje, in le tu in tam je bilo slišati kakšen ugovor. Varuhi Božje besede so vodili vojaški zbor. Totalna vojna je pomenila totalno mržnjo.« (Kurziv naš.) Vojaški kaplani so svoje vojake spodbujali z domoljubno vnemo, medtem ko so mladeniči na obeh straneh fronte postajali hrana za topove. V isti zgodovinski knjigi piše: »Načrtno zastrupljanje človeških misli z izbruhi nacionalizma ... je onemogočalo doseganje miru.«

Krivoverstvo po vsem svetu še naprej razpihuje mržnjo, ko gre za spore med Judi in muslimani, hindujci in sikhi, katoliki in protestanti, muslimani in hindujci, budisti in hindujci. Da, lažna religija še naprej polni krvavo kopel ‚z vsemi, ki so bili umorjeni na zemlji‘. (Razodetje 18:24)

Glede na vse te dokaze Jehovine priče smatrajo, da je njihova kongresna resolucija iz 1988. leta prikladna in času primerna. Dejansko obsojamo lažno religijo, veliki Babilon, kot nečistnico, ki je kriva za prelivanje krvi. Svet opozarjamo na edino pravo pot do miru in pravega čaščenja, ki je v tem, da se ljudje obrnejo k suverenemu Gospodu vesolja, Bogu Jehovi, in sicer po tistem, ki ga je poslal na zemljo, po Kristusu, Mesiji, Jezusu. To pomeni sprejeti Božje kraljestvo kot pravično, večno vladavino, ki edina lahko zadosti potrebam človeštva. To prav tako pomeni, da je sedaj čas za upoštevanje zapovedi: »Izidite iz nje [iz velikega Babilona], ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njih šib.« (Razodetje 18:4; Danijel 2:44; Janez 17:3)

[Podčrtni opombi]