Vpogled v vesti

Razdvojena hiša

Jezus je rekel: »Če se dom razdvoji sam zoper sebe, ne bo mogel obstati.« (Marko 3:25) Zaradi spora glede homoseksualnosti ter posvetitve homoseksualcev in lezbijk v duhovnike, se je v takem položaju znašla Združena kanadska cerkev, največja protestantska cerkev v državi.

V skladu z resolucijo, sprejeto na 32. generalni skupščini Združene kanadske cerkve, smejo homoseksualci služiti kot duhovniki. Kanadski časopis The Globe and Mail poroča, da je v resoluciji zapisano, da sme ne glede na svojo spolno opredeljenost vsakdo, »ki veruje v Jezusa Kristusa in mu je pokoren, postati priznani član Cerkve« in da »lahko vsi njeni člani pridejo v poštev za duhovniško službo«. V 125 strani dolgem poročilu Združene cerkve med drugim piše: »Obstojajo različne spolne opredelitve: homoseksualnost, biseksualnost, heteroseksualnost. Nanje moramo gledati kot na nekaj naravnega, kot na Božji dar.«

V komentarju ob odločitvi cerkve, da bo priznala tudi duhovnike, ki so homoseksualci, Globe piše, da »je šlo predvsem za vprašanje preživetja cerkve«. Kot je razvidno iz poročil, se cerkev od 1972. leta sèm srečuje s stalnim upadanjem članstva in se je zaradi tega znašla v finančnih težavah. Zakaj? Duhovnik John Tweedie govori o »nenehnem izstopanju ljudi iz cerkve, ker vidijo, da se cerkev vedno bolj oddaljuje od svojih krščanskih korenin«. Kanadski časopis The Post poroča: »Toleriranje homoseksualnosti, izvenzakonskih spolnih odnosov, splavov in zakonskih razvez pomeni zato poskus približevanja mladi generaciji.«

Ali pa sme nekdo, ki želi biti pokoren Jezusu, sklepati kompromise glede biblijskih temeljnih načel? Ravno nasprotno — Božja beseda namreč jasno pravi: »Ne motite se! Ne nečistniki, ... ne hotniki moških [homoseksualci] ... ne bodo dediči Božjega kraljestva.« (1. pismo Korinčanom 6:9, 10, EI)

Uporaba šibe

»Prizanašajte s šibo, vendar pomislite na posledice,« je pisalo v nekem članku južnoafriškega časopisa The Natal Mercury, ki je tožil nad danes vse bolj razširjenim stališčem, naj otrok doma in v šoli ne bi več telesno kaznovali. Kdo je odgovoren za spremembo stališča o telesnem kaznovanju? Profesor Smith, otroški zdravnik z univerze v Natalu, Južna Afrika, za to naravnost obtožuje otroške psihologe. »Ko se približamo vzrokom nekega čustveno obarvanega spornega vprašanja, ugotovimo, da se spremenjeno stališče prične s psihološko dogmo,« pojasnjuje Smith. »Najprej ostro nasprotujejo vsaki obliki telesnega kaznovanja, nato pa se zgražajo nad nediscipliniranostjo, ki je posledica prepričanja, da morajo preprečevati čustvene izbruhe in duševno zavrtost.«

Smith zagovarja uravnovešenost. »Prevelika popustljivost je prav tako napačna kot prestrogo kaznovanje, toda dejstvo, da je nek način zdravljenja lažje uporabiti pri otroku, ki so ga strožje vzgajali, kot pa pri otroku, ki so ga vzgajali preveč popustljivo, pokazuje, da naj bi se, kadar smo v dvomih, odločili za kaznovanje.« Profesor poudarja, da bi moral motiv za telesno kaznovanje otroka biti skrb za njegovo sedanjo in prihodnjo srečo.

Takšen nasvet ni nov, temveč pomeni vrnitev k nezmotljivemu biblijskemu nasvetu: »Komur je žal šibe, sovraži sina svojega, kdor pa ga ljubi, kaznuje ga zgodaj.« (Pregovori 13:24; glej tudi Pregovori 23:13, 14.)