Oznanjevalci Kraljestva poročajo

Jehova blagoslavlja vztrajnost

JEHOVINE PRIČE čutijo do Boga Jehove globoko ljubezen, do svojih bližnjih pa odgovornost, ki jih žene k temu, da se trudijo vsakomur dati priložnost, da sliši dobro vest o Božjem kraljestvu. (Mat. 24:14) Tako se je neka sestra odločila, da bo dala pričevanje vsem vojakom in njihovim družinam, ki živijo na vojaškem območju njenega področja.

Toda pri vsakem poskusu ji je odgovorni poveljnik preprečil vstop. Sestra pripoveduje: »Zato sem se odločila, da poiščem komandanta, nekega polkovnika. Toda ko sem ga poklicala po telefonu, me njegov tajnik ni hotel zvezati z njim. Zato sem sklenila, da polkovnika, ki je stanoval izven vojašnice, obiščem na njegovem domu. Ko sem prišla k njemu, me je vprašal, od kod prihajam. Na srečo sem bila rojena na majhnem glavnem otoku otočja Fidži. Iz spoštovanja je prisluhnil moji prošnji in dejal, da je sicer slišal za Jehovine priče, toda nikoli mu še nihče ni pojasnil namena našega delovanja. To je bila zame čudovita priložnost, da mu dam pričevanje. Na koncu je sprejel tri biblijske publikacije. Omenil je, da bo naslednji torek ob devetih dopoldan v svoji pisarni v vojašnici. Ko sva s sestro tega dne prišli, so bili stražarji že obveščeni o najinem obisku in povedali so nama, da sva dobili dovoljenje za oznanjevanje na tem območju. Poveljnik straže je dejal: ‚Vse častnike bom obvestil, da so vama ob petkih odprta vsa vrata. Čeprav vsi pripadamo različnim religijam, je lahko prav vaša tista, ki opozarja na nebeško kraljestvo in konec sveta.‘«

Sestra nadaljuje: »Ko sva v petek prišli tja, je skozi vojaško območje vozil avtomobil z ozvočenjem in razglašal naslednje obvestilo: ‚Dve starejši gospe bosta v vojašnici posredovali opozorilo. Zato vas prosimo, da jima odprete svoja vrata in jima prisluhnete. Vzdržite se prerekanj in zbujanja sovražnosti.‘ V vojašnici sva delali od pol devete do sedemnajste ure in oddali 100 knjig ter 200 časopisov. In rezultat? Opravili sva mnogo ponovnih obiskov in pričeli vrsto biblijskih študijev.«

Z nekega drugega otoka v Južnem morju, kjer so posebni pionirji pred kratkim pričeli z oznanjevanjem prav tako prihaja zanimiv doživljaj. Voditelji Združene cerkve so ovirali posebne pionirje pri njihovem delu. Med obiskom pokrajinskega nadzornika je na nekem ponovnem obisku prišlo do težav, ker vaški poglavar pod vplivom cerkvenih oblasti ni hotel spustiti v vas dveh Jehovinih prič. Toda ko sta Priči prispeli, poglavarja ni bilo v vasi, zato sta poiskali zainteresirano osebo in ji dali lepo pričevanje. Ko sta odhajali, sta videli, da se bliža velik kanu, ki je očitno imel pokvarjen motor, saj so ljudje v njem veslali. Da, v njem je bil vaški poglavar, ki je prišel prepozno, da bi preprečil ponovni obisk. Ob vrnitvi sta pionirja dejala pokrajinskemu nadzorniku v pidginskem jeziku: »Me fella thinkim might angel now breakim engine belong him.« [»Misliva, da je angel poskrbel, da se je motor pokvaril.«]

Tako je Jehova blagoslovil vztrajnost teh bratov, ki poslušajo njegovo zapoved, naj oznanjajo »to dobro vest o kraljestvu«.