Življenjska zgodba

Ostal sem Kristusov vojak

PRIPOVEDUJE JURIJ KAPTOLA

»Sedaj sem se prepričal, da zares verujete!« Te besede je izrekel človek, od katerega jih ne bi pričakoval – častnik sovjetske vojske – in mi ob pravem času dale nov zagon. Pretila mi je dolga zaporna kazen in Jehova sem goreče rotil za podporo. Pred menoj je bil dolg boj, v katerem sem moral biti zdržljiv in odločen.

RODIL sem se 19. oktobra 1962 in odraščal v zahodni Ukrajini. Istega leta je moj oče, tudi Jurij, prišel v stik z Jehovovimi pričami. Kmalu je postal prvi Jehovov častilec v naši vasi. Njegova dejavnost ni ušla očem uslužbencev oblasti, ki so nasprotovali Jehovovim pričam.

Vendar je večina sosedov moja starša spoštovala zaradi njunih krščanskih lastnosti in zanimanja za soljudi. Oče in mati sta izkoristila vsako priložnost, da sta v moje tri sestre in mene že v rani mladosti vsadila ljubezen do Boga, kar mi je pomagalo spoprijeti se z mnogimi izzivi v šoli. Med takšne izzive je spadala zahteva, da mora vsak učenec nositi značko, po kateri je bil prepoznaven kot otrok Leninovega oktobra. Zaradi krščanske nevtralnosti si je nisem nadel, zato so me imeli za drugačnega. (Janez 6:15; 17:16)

Pozneje, v tretjem razredu, so se morali vsi učenci pridružiti mladinski komunistični organizaciji »mladi pionirji«. Nekega dne so naš razred odpeljali na šolsko dvorišče, kjer se je nato pričela slovesnost, med katero so učenci postali pionirji. Zelo me je bilo strah, saj sem pričakoval posmehovanje in zmerjanje. Vsi razen mene so s seboj od doma prinesli novo rdečo pionirsko rutico in pred šolskim ravnateljem, učitelji in učenci višjih razredov smo stali v dolgi vrsti. Ko so učencem višjih razredov dejali, naj nam rutice zavežejo okoli vratu, sem samo sklonil glavo in gledal v tla ter upal, da me ne bo nihče opazil.

V zaporih daleč stran

Ko mi je bilo 18 let, so me zaradi krščanske nevtralnosti obsodili na tri leta zapora. (Izaija 2:4) Prvo leto sem prestal v ukrajinskem mestu Trudovoye na območju Vinnice. Tam sem spoznal še približno 30 Jehovovih prič. Po dva in dva so nas dodelili v ločene delovne oddelke, saj so nam oblasti hotele preprečiti, da bi se družili med seboj.

Avgusta 1982 so naju z Eduardom, prav tako Pričevalcem, s skupino drugih zapornikov v zaporniških vagonih poslali proti severnemu delu gorovja Ural. Po osmih dneh potovanja v vagonih, v katerih smo bili precej nagneteni, bilo pa je tudi neznosno vroče, smo prispeli v solikamski zapor na območju Perma. Tam so naju z Eduardom dodelili v različni celici. Dva tedna pozneje so me poslali naprej, proti severu, do Velsa na področju Krasnovišerska.

Tja smo prispeli sredi noči v trdi temi. Kljub temi je častnik naši skupini ukazal, naj s čolnom prečkamo reko. Mi pa nismo videli ne reke ne čolna! Vseeno smo tipali okoli, dokler nismo naleteli na čoln, in kljub strahu nam je nekako uspelo prečkati reko. Ko smo prispeli na drugi breg, smo odšli proti svetlobi, ki smo jo videli na bližnjem hribu, in tam zagledali nekaj šotorov. To je bil naš novi dom. Bival sem v sorazmerno velikem šotoru skupaj s kakimi 30 zaporniki. Pozimi so se temperature včasih spustile na minus 40 stopinj Celzija, šotor pa nam je bil v kaj borno zaščito. Glavno delo zapornikov je bilo sekanje dreves, jaz pa sem delal pri gradnji barak za zapornike.

V našo osamelo naselbino prispe duhovna hrana

V naselbini sem bil edini Pričevalec; toda Jehova me ni zapustil. Nekega dne sem od mame, ki je še vedno živela na zahodu Ukrajine, prejel paket. Ko ga je stražar odprl, je najprej zagledal majhno Biblijo. Vzel jo je v roke in pričel listati po njej. Razmišljal sem, kaj naj rečem, da mi tega duhovnega zaklada ne bi zaplenili. »Kaj je tole?« je stražar osorno vprašal. Preden sem se lahko česa domislil, je nadzornik, ki je stal v bližini, odgovoril: »Ah! To je slovar.« Nič nisem rekel. (Propovednik 3:7) Nadzornik je preiskal še druge reči v paketu, nato pa mi ga izročil skupaj z dragoceno Biblijo. Bil sem tako vesel, da sem mu ponudil nekaj orehov iz svoje pošiljke. Takrat, ko sem dobil ta paket, mi je bilo jasno, da me Jehova ni pozabil. Velikodušno mi je pomagal in skrbel za moje duhovne potrebe. (Hebrejcem 13:5)

Oznanjevanje brez prestanka

Po nekaj mesecih sem na svoje presenečenje prejel pismo krščanskega brata, ki je bil v zaporu kakih 400 kilometrov stran. Prosil me je, naj najdem človeka, ki se je zanimal za resnico in je morda sedaj v mojem taborišču. Pisati tako odkrito ni bilo modro, saj so naša pisma pregledovali. Zato ni bilo presenetljivo, da me je eden od častnikov poklical v pisarno in mi zabičal, naj ne oznanjujem. Nato mi je ukazal, naj podpišem dokument z izjavo, da ne bom več govoril drugim o svojem prepričanju. Odgovoril sem, da ne razumem, zakaj naj bi takšno izjavo podpisal, saj že vsi vedo, da sem Jehovova priča. Omenil sem, da so zaporniki želeli izvedeti, zakaj sem zaprt. Kaj naj bi jim rekel? (Apostolska dela 4:20) Ko je častnik videl, da me ne more zastrašiti, je sklenil, da se me bo znebil. Poslali so me v drugo taborišče.

Premestili so me 200 kilometrov stran, v vas Vaya. Tamkajšnji nadzorniki so spoštovali moje krščansko stališče in mi dodelili delo, ki ni bilo povezano z vojsko – najprej delo tesarja, nato pa elektrikarja. Toda s tema delovnima nalogama so bili povezani svojstveni izzivi. Nekoč so mi naročili, naj vzamem orodje in odidem v vaški klub. Ko sem prispel, so me bili vojaki v klubu zelo veseli. Težave so jim povzročale luči, ki so krasile različne vojaške simbole. Hoteli so, da bi jim jih pomagal popraviti, saj so se pripravljali na vsakoletno praznovanje dneva rdeče armade. Ko sem v molitvi razmislil, kaj naj storim, sem jim rekel, da takšnega dela ne morem opraviti. Dal sem jim orodje in odšel. Prijavili so me upraviteljevemu namestniku. Na moje presenečenje jih je samo poslušal, ko so se pritoževali čez mene, nato pa dejal: »Prav zato ga spoštujem. Je človek načel.«

Spodbuda iz nepričakovanega vira

Osmega junija 1984, točno tri leta po tem, ko so me zaprli, sem bil izpuščen. Ko sem se vrnil v Ukrajino, sem se kot nekdanji zapornik moral javiti na policiji. Tam so mi dejali, da bo v naslednjih šestih mesecih proti meni ponovno sprožen postopek, zato bi bilo bolje, da se iz tega območja odselim. Tako sem zapustil Ukrajino in se zaposlil v Latviji. Nekaj časa sem lahko oznanjeval in se družil s skupinico Prič, ki so živeli v glavnem mestu Rigi in njeni okolici. Toda po samo enem letu so me ponovno vpoklicali k vojakom. Na nabornem uradu sem častniku povedal, da sem že prej zavrnil vojaško služenje. V odgovor je zavpil: »Ali se res zavedate, kaj počnete? Bomo videli, kaj boste rekli podpolkovniku!«

Spremljal me je v sobo v drugem nadstropju, kjer je za dolgo mizo sedel podpolkovnik. Pozorno me je poslušal, ko sem mu pojasnjeval svoje stališče, nato pa mi rekel, da imam še vedno čas, da o svoji odločitvi ponovno premislim, preden bom poklican pred naborno komisijo. Ko sem odhajal iz njegove pisarne, mi je častnik, ki je bil prej z mano tako grob, priznal: »Sedaj sem se prepričal, da zares verujete!« Pozneje sem pred naborno komisijo spet pojasnil svoje nevtralno stališče in pustili so me oditi.

Takrat sem živel v nekem gostišču. Nekega večera sem zaslišal rahlo trkanje na vrata. Ko sem jih odprl, je stal pred menoj lepo oblečen moški z aktovko. Predstavil se je z besedami: »Sem iz komiteja za državno varnost. Vem, da imate težave in vas bodo poklicali pred sodišče.« »Da, tako je,« sem odgovoril. Moški je nadaljeval: »Lahko vam pomagamo, če se strinjate, da boste delali za nas.« »Ne, to ni mogoče,« sem rekel. »Ostal bom zvest svoji krščanski veri.« Ni me skušal prepričevati in je odšel.

Spet v zapor, spet oznanjevanje

Šestindvajsetega avgusta 1986 me je nacionalno sodišče v Rigi obsodilo na štiri leta prisilnega dela in odpeljali so me v osrednji zapor v tem mestu. Zaprli so me v veliko celico s 40 zaporniki in skušal sem oznanjevati vsakemu od njih. Nekateri so dejali, da verjamejo v Boga, drugi so se samo posmehovali. Opazil sem, da so se moški zbirali v skupine in dva tedna pozneje so mi voditelji teh skupin dejali, da ne smem oznanjevati, ker ne ravnam po njihovih nenapisanih pravilih. Pojasnil sem, da so me prav zaradi tega zaprli – ker živim po drugačnih zakonih.

Še naprej sem previdno oznanjeval in našel nekaj takšnih, ki so bili duhovno naravnani. Tako sem lahko s štirimi od njih preučeval. Med razgovori so si v zvezek zapisovali temeljne biblijske nauke. Po nekaj mesecih so me poslali v zelo varovano taborišče v Valmieri in tam sem delal kot elektrikar. Poleg tega sem lahko preučeval Biblijo z drugim elektrikarjem in štiri leta pozneje je postal Jehovova priča.

Štiriindvajsetega marca 1988 so me iz zelo varovanega taborišča premestili v bližnje taboriščno naselje. To je bil pravi blagoslov, saj sem bil svobodnejši. Dodelili so mi delo na različnih gradbiščih in nenehno sem iskal priložnosti za oznanjevanje. Pogosto sem bil zunaj taborišča in oznanjeval do poznih večernih ur, vendar nisem imel nikoli težav, ko sem se vrnil v naselje.

Jehova je moj trud blagoslovil. Na področju je živelo nekaj Prič, toda v samem kraju, kjer sem bival, je bila samo ena sestra, Vilma Krumina, ki je bila že v letih. Z njo sva pričela veliko biblijskih poukov z mladimi ljudmi. Občasno so zaradi oznanjevanja pripotovali tudi bratje in sestre iz Rige ter celo nekaj rednih pionirjev iz Leningrada (sedaj Sankt Peterburg). Z Jehovovo pomočjo smo pričeli precej biblijskih poukov in kmalu sem začel pionirati ter oznanjevanju mesečno posvetil po 90 ur.

Sedmega aprila 1990 so moj primer obravnavali na ljudskem sodišču v Valmieri. Ko se je pričelo zaslišanje, sem prepoznal tožilca. Bil je mlad moški, s katerim sem nekoč razpravljal o Bibliji! Prepoznal me je, se mi nasmehnil, vendar ni nič rekel. Še vedno mi odzvanja v ušesih, kar mi je tisti dan na obravnavi rekel sodnik: »Jurij, sklep sodišča, po katerem ste morali pred štirimi leti v zapor, je bil protizakonit. Sploh ne bi smeli biti obsojeni.« Nenadoma sem bil svoboden!

Kristusov vojak

Junija 1990 sem se moral ponovno prijaviti na naborni urad, da bi dobil dovoljenje za stalno bivališče v Rigi. Vstopil sem v isto pisarno z isto dolgo mizo, kjer sem pred štirimi leti podpolkovniku dejal, da ne bom služil vojaškega roka. Tokrat je vstal in me prišel pozdravit, mi stresel roko in dejal: »Prava sramota, da ste morali skozi vse to. Žal mi je, da se je to zgodilo.«

Odgovoril sem: »Sem Kristusov vojak in moram živeti v skladu s tem, kar sem. Tudi vam lahko Biblija pomaga doživeti to, kar je Kristus obljubil svojim sledilcem – srečno življenje in večno prihodnost.« (2. Timoteju 2:3, 4) Podpolkovnik je na to dejal: »Pred kratkim sem si kupil Biblijo in jo berem.« S seboj sem imel knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji.a Odprl sem jo pri poglavju, v katerem je opisano znamenje zadnjih dni, in mu pokazal, kako se biblijske prerokbe izpolnjujejo v našem času. Podpolkovnik mi je z velikim spoštovanjem ponovno segel v roko in mi pri mojem delu zaželel uspeh.

Takrat so bila v Latviji polja za žetev že zares bela. (Janez 4:35) Leta 1991 sem pričel služiti kot občinski starešina. V vsej državi sva bila samo dva starešina! Po enem letu se je edina občina v Latviji razdelila na dve – na latvijsko in rusko govorečo občino. Imel sem prednost služiti z rusko občino. Rast je bila tako hitra, da se je naša občina naslednje leto razdelila na tri! Ko gledam nazaj, mi je jasno, da je sam Jehova usmerjal ovce v svojo organizacijo.

Leta 1998 sem bil postavljen, da služim kot posebni pionir v Jelgavi, mestu, ki leži kakih 40 kilometrov jugozahodno od Rige. Tisto leto sem bil tudi med prvimi iz Latvije, ki so jih povabili v Strežnospopolnjevalno šolo, ki je potekala v ruščini v mestu Solnečnoje blizu Sankt Peterburga v Rusiji. V šoli sem spoznal, da je za uspešnost na oznanjevanju izredno pomembno, da imamo do ljudi ljubeč odnos. Toda bolj kakor ves pouk sta me prevzeli ljubezen in pozornost betelske družine in šolskih učiteljev.

Naslednji mejnik v mojem življenju je bilo leto 2001, ko sem se poročil z ljubko kristjanko Karino. Pridružila se mi je v posebni polnočasni službi in vsak dan znova me spodbudi, ko se srečna vrne iz terenske službe. Služba Jehovu je resnično vir velike radosti. V hudih časih pod komunističnim režimom sem se naučil popolnoma zaupati Jehovu. Za tistega, ki želi ohraniti Jehovovo prijateljstvo in podpirati njegovo vrhovnost, ni nobena žrtev prevelika. To, da drugim pomagam spoznavati Jehova, mojemu življenju daje smisel. Imam izredno čast, da lahko služim Jehovu kot ‚dober Kristusov vojak‘. (2. Timoteju 2:3)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 10]

Obsojen sem bil na štiri leta prisilnega dela in zaprt v osrednjem zaporu v Rigi

[Slika na strani 12]

S Karino na oznanjevanju