Dodatni razlogi za hvaležnost

STARODAVNI Izraelci so imeli za to, da so izkazovali hvaležnost svojemu Stvarniku, več razlogov kot druga ljudstva. Zakaj lahko to trdimo?

Kot vsi drugi, so tudi Izraelci imeli obilo razlogov, da bi bili hvaležni za vso lepoto, ki jo je ustvaril Bog. Imeli pa so še dodatni razlog za hvaležnost, kajti prav njih je Vsemogočni izbral za svoje posebno ljudstvo in je še posebej skrbel zanje. (Amos 3:1, 2) Oglejmo si zdaj nekaj posebej vidnih razlogov za hvaležnost.

Dvakrat so ušli smrti

Kako hvaležni so bili izraelski starši na 14. nisana 1513. leta pred našim štetjem! V tej pomembni noči je Božji angel pobil »vse prvorojence v egiptovski deželi od človeka do živine«. Šel je samo mimo tistih izraelskih domov, ki so imeli vratne podboje poškropljene s krvjo pashalnega jagnjeta. Nočni mir je takrat preparalo »veliko vpitje po Egiptu; kajti ni bilo hiše, v kateri ne bi bilo mrliča«. V izraelskih domovih pa so njihovi ljubljeni prvorojenci ostali živi in zdravi. (2. Mojzesova 12:12, 21—24, 30, EI)

Kmalu po tem je hvaležnost spet preplavila izraelska srca, ko so doživeli Jehovin čudežni poseg na obali Rdečega morja, kjer so se počutili v pasti z morjem pred sabo in s faraonovo vojsko za petami. Najprej so zagledali, kako se je oblačni steber, ki jih je vodil, pomaknil v ozadje in učinkovito zaustavil zasledovalce. Potem so Izraelci zagledali, kako je Mojzes dvignil roki nad morje in osupli so opazovali, kako je močan vzhodnik, ki ga je poslal Bog, razdelil morje in osušil morsko dno, ker je pihal vso noč. Izraelcev prav nič ni bilo treba priganjati, ampak so se hitro podvizali po prehodu, ki jim ga je odprl Bog.

In potem nova nevarnost! Egipčani so planili za njimi v prehod in jih skušali ujeti. Toda glej! Ko so bili vsi Egipčani v prehodu med vodnima stenama, so začela z njihovih bojnih voz odpadati kolesa; zajela jih je panika. Ko so Izraelci potem vsi do zadnjega varno prišli na obalo, je Jehova spet ukazal Mojzesu stegniti roke nad morje, »in morje se je ob jutranji zori vrnilo na svoje navadno mesto«. Kaj pa potem? Niti za faraonovo elitno vojsko niti za nadutega faraona ni bilo več rešitve iz vodnega groba. (2. Mojzesova 14:19—28, EI; Psalm 136:15) Ali si moreš zamisliti, kakšna hvaležnost do Jehove je takrat obhajala Izraelce?

Božje nenavadne bojne metode

Čeprav so bili Izraelci nadvse hvaležni za svojo rešitev iz Egipta in za nepozaben prehod prek Rdečega morja, pa jih je na poti do obljubljene dežele čakalo še veliko trdih preskušenj. Toda vse dogodivščine na njihovem štiridesetletnem pohodu skozi pustinjo so pomenile dodatne razloge za hvaležnost Jehovi.

Na koncu so prekoračili še Jordan in se znašli v deželi, ki jim jo je obljubil Bog. Kmalu so doživeli, kako nenavadno se Jehova bojuje zanje. Kako? No, že obleganje in razrušitev prvega kanaanskega mesta, Jerihe, jih je osupnila! (6. poglavje Jozuetove knjige) Kako nenavadno strategijo jim je ukazal Bog: hoditi okrog mesta in nositi s seboj skrinjo zaveze! Šest dni zapored so vsak dan enkrat obkrožili mesto. Sedmi dan so ga obkrožili sedemkrat. Duhovniki so trobili na trombe, Izraelci so zagnali strašen »bojni krik«, in mesto se je »sesulo«! (20. vrstica) Ostala je samo Rahabina hiša in obzidje pod njo. Zidovi tega na videz nepremagljivega mesta so se sesuli, ne da bi Jozue s svojo vojsko izstrelil eno samo puščico! To, kar so doživeli pred Jeriho, je bilo prav gotovo veličasten razlog za hvaležnost Bogu.

Doživeli pa so še en veličasten dokaz Božjih nenavadnih bojnih metod. Ko so Gibeonci sklenili z Izraelci mir, je pet amorejskih kraljev napovedalo Gibeoncem vojno. Jozue jim je prišel v pomoč in v vsej bitki, ki se je razvnela, se je ves čas kazala čudežna moč Jehovine roke. Bog je zasejal med Amorejce zmedo, »ko so bežali pred Izraelci in bili na pobočju Bethorona, je Jehova metal nanje z neba veliko kamenje do Azeke, tako da so bili vsi potolčeni«. Več jih je umrlo od te kamnite toče kot od izraelskih mečev. (Jozue 10:1—11)

»Vpričo Izraela« je potem Jozue rekel Jehovi: »Sonce, stoj pri Gibeonu in luna, v dolini ajalonski!« In kaj se je zgodilo? Poročilo pravi takole: »In stalo je sonce in obstala je luna, dokler se ni narod maščeval nad sovragi.« (Jozue 10:12, 13, EI)

Kakšna veličastna izkušnja! In kako velik razlog, ki ga je s tem dobilo ljudstvo, da bi bilo hvaležno Jehovi!

Kratkotrajna hvaležnost

Po vsakem Jehovinem posegu so bili Izraelci polni hvaležnosti. Najbrž si je vsak med njimi prisegel, da ne bo nikdar pozabil, kar je videl. Ampak ta hvaležnost je bila vseeno kratkotrajna. Znova in znova so Izraelci kazali svojo nehvaležnost. Zato jih je Jehova dajal »v roke poganom, zagospodovali so jim ti, ki so jih črtili«. (Psalm 106:41)

Toda Jehova jim je velikodušno odpuščal, zmeraj ko so zašli v hude škripce in ko so se pokesali za svoje napake in za svojo nehvaležnost in so ga prosili za pomoč. »Vendar se je ozrl na njihovo stisko, ko je slišal njihovo molitev. Spomnil se je v njihov blagor svoje zaveze, postal je ginjen zaradi svoje velike dobrote.« (Psalm 106:44, 45, EI) Vedno znova jih je njihov odpuščajoči Bog otel iz rok sovražnikov in jim spet postal naklonjen.

Toda kljub temu, da je bil Bog neskončno potrpežljiv in je kar naprej pošiljal mednje svoje preroke, ki naj bi jih spremenili, se Izraelci niso prav nič popravili. Nazadnje je tudi Jehovi pošlo potrpljenje in dopustil je, da je 607. leta pr. n. št. Judovo kraljestvo premagal Babilon. Kolikor jih vojska kralja Nebukadnezarja ni pobila, so jih odvedli v suženjstvo.

Kakšen strašen konec za ponavljajočo se nehvaležnost in nezvestobo do Boga! In vse to se je zgodilo kljub neštevilnim razlogom za hvaležnost.

Koliko kristjanov pa se danes trudi, da ne bi naredili iste napake in da bi pokazali hvaležnost za vse, kar je Bog Jehova naredil zanje in kar je naredil dobrega za človeštvo na sploh? O tem bomo razmislili v naslednjem članku.