Ali je tvoje dajanje žrtev?

Uravnovešeno gledišče o prispevkih

POTEM ko je ljudi v templju poučil o mnogih stvareh, je Jezus »sedel nasproti tempeljski zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar vanjo«. (Marko 12:41, JP) Kar se je zatem zgodilo, je dobro znano kot poročilo o vdovinem vinarju. Zakaj je Jezus sedel tam in gledal, kako ljudje darujejo? Ali ni svojim učencem rekel, naj njihova levica ne ve, kaj dela njihova desnica, kadar dajejo miloščino? (Matej 6:3)

Pred tem je Jezus jasno ožigosal verske voditelje, ki so z brezobzirnimi metodami jemali »vdovam hiše«. Dejal je, da bodo ti pobožnjakarji prejeli »ostrejšo sodbo«. (Marko 12:40) Da bi se iz tega nekaj naučili, je usmeril njihovo pozornost na to, kar so počeli ljudje pri zakladnici. Danes, ko toliko slišimo o velikih vsotah denarja, ki ga obračajo religiozne organizacije, o zlorabah takšnih skladov in o potratnem življenju odgovornih ljudi, bo prav, če prisluhnemo temu, kar je dejal Jezus. (Prosimo, preberi poročilo iz Marka 12:41–44.)

Zakladnice

Poročilo pove, da je Jezus »sedel nasproti tempeljski zakladnici«. Očitno je to bilo v ženskem preddverju, kjer so bile ob zidu razmeščene številne zakladnice ali škatle, v katere so ljudje lahko metali svoje prispevke. Po judovskem izročilu naj bi tam bilo 13 škatel. V hebrejščini so jih imenovali trobente, ker so imele majhno odprtino na vrhu in so bile podobne zvočnemu lijaku trobente. Govori se, da ‚nihče ni vstopil v tempelj ne da bi nekaj dal vanje‘.

Francoski profesor Edmond Stapfer je v svoji knjigi Palestina za časa Kristusa (Palestine in the Time of Christ, 1885) dokaj podrobno opisal te zakladnice. Njegov zapis nudi približen vpogled v versko življenje ljudi takratnega časa, posebno še glede njihovih prispevkov za službe v templju.

»Vsaka zakladnica je služila drugačnemu namenu, to je bilo razvidno iz napisa v hebrejščini. Na prvi je pisalo: Novi šekli; se pravi, šekli, ki so bili dani na stran za stroške v tekočem letu. Na drugi: Stari šekli; tj. šekli, ki so bili namenjeni za stroške v preteklem letu. Tretja: Grlice in mladi golobi; denar, ki so ga dali v to zakladnico je ustrezal ceni, ki so jo morali plačati tisti, ki bi morali darovati dve grlici ali dva goloba, eden je bil namenjen ognjeni daritvi, drugi pa daritvi za greh. Na četrti zakladnici je pisalo: Ognjene daritve; ta denar je bil namenjen kritju stroškov za ognjene daritve. Na peti je bil napis: Drva, v njo so verniki darovali za nabavo drv za oltar. Šesta: Kadilo (denar za nakup kadila). Sedma: Za svetišče (denar za milost Božjo). Preostalih šest zakladnic je nosilo napis: Prostovoljni prispevki.«

V prvi dve zakladnici je moral po postavi kot glavno pristojbino dati po pol šekla (dve drahmi grškega denarja) vsak odrasel moški za vzdrževanje templja, za službe, ki se tam opravljajo in dnevne daritve, ki so bile žrtvovane v korist vsega naroda. To pristojbino so navadno zbirali v krajevnih občinah in so jo nato odnesli v tempelj. (Matej 17:24)

Postava je od ljudi prav tako zahtevala različne žrtve v njihovo lastno korist. Nekatere žrtve so bile potrebne zaradi storjenih grehov, druge iz obrednih razlogov, ostale pa so darovali iz vdanosti in hvaležnosti. Za to sta bili namenjeni škatli z napisom »Grlice in mladi golobi« in »Ognjene daritve«. »V III. trobento,« pravi knjiga Tempelj, njegova služba in opravila (The Temple, Ist Ministry and Services), »so tiste ženske, ki bi morale prinesti grlice za ognjeno daritev in daritev za grehe, dale ustrezno vsoto denarja, ki so ga dnevno pobirali in nato darovali ustrezno količino grlic« Verjetno so to storili tudi starši malega Jezusa. (Glej Luka 2:22–24; 3. Mojzesova 12:6–8.)

Potem so bili tu tudi prispevki za drva in kadilo, ki se je uporabljalo pri oltarju in prostovoljna darila. Profesor Stapfer ponovno pravi, da je bila, »če je nekdo dal denar za drva ali kadilo, določena najnižja vrednost in manj se ni moglo dati. Treba je bilo dati vsaj za prgišče kadila ali za dve kladi drv, dolgi in veliki en vatel (45 cm)«.

Kaj se naučimo iz vsega tega? Očitno so Izraelci imeli številne obveznosti do šotora in kasneje do templja v Jeruzalemu, središča pravega čaščenja. Žrtve in prispevki so bili sestavni del njihovega oboževanja. Pravzaprav jim je Zakon zapovedoval, »naj se ne prikažejo prazni pred Jehovo«. (5. Mojzesova 16:16) Toda, kakšno je bilo njihovo gledišče do teh obveznosti?

Različni pogledi

Biblijsko poročilo odkriva, da so ljudje bili precej velikodušni in darežljivi za časa Mojzesa in Davida, pa tudi kasneje med vladavino Joasa in Josija. (2. Mojzesova 36:3–7; 1. Letopisi 29:1–9; 2. Letopisi 24:4–14; 34:9, 10) Bili so srečni, ker so lahko sodelovali pri gradnji in popravilu Jehovine hiše in pri pospeševanju pravega čaščenja. Njihova čustva so dobro izražena v naslednjih Davidovih besedah: »Veselim se tega, ko mi pravijo: ‚Pojdimo v hišo Jehovino.‘« (Psalm 122:1)

Vendar pa tega duha radodarnosti niso imeli vsi. Tako na primer beremo, da so v Malahijevih dneh duhovniki darovali Jehovi ‚kar so siloma vzeli, hromo in bolno‘. Namesto, da bi se veselili svoje prednosti, so govorili: »Glej, kako mučno!« (Malahija 1:13, EI)

Podobno so v Jezusovem času nekateri izkoristili priložnost za pospeševanje lastnih interesov. Na primer, razvpiti menjalci denarja v templju niso bili tam le, da bi menjavali denar. Namesto tega so se okoriščali s tem, ker se je smelo darovati samo hebrejske šekle in so morali vsi zamenjati rimski ali grški denar. Kot pravi Alfred Edersheim, strokovnjak za judovsko zgodovino, »je bilo bankarjem dovoljeno zaračunati srebrni meah ali eno četrtino denarja [ali denariusa, dnevni zaslužek delavca] za polovico šekla«. Če to drži, tedaj ni težko videti, kako donosen posel je to bil in zakaj so verski voditelji bili tako razjarjeni, ko je Jezus izgnal menjalce denarja.

»Od svojega uboštva«

Vse to le poudarja Jezusovo prispodobo o majhnem prispevku siromašne vdove, ki je denar nedvomno dala v škatlo z napisom »Prostovoljni prispevki«. Ker je bila vdova, se od nje ni zahtevalo plačanje glavne pristojbine, in ker je imela omejena sredstva, verjetno ni mogla zadostiti najnižjim zahtevam za ognjeno daritev ali pa prispevati za drva ali kadilo. Vseeno pa je želela nekaj narediti, da bi pokazala svojo ljubezen do Jehove. Ni hotela biti izvzeta niti ni tega hotela prepustiti drugim, ki so si lahko ‚to privoščili‘. Jezus je dejal: »Ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za svoje preživljanje.« (Marko 12:44, JP)

Iz tega poročila se lahko marsikaj dragocenega naučimo. Morda najbolj izstopa tole: čeprav imamo vsi prednost, da podpiramo pravo čaščenje z našim gmotnim imetjem, pa je v Jehovinih očeh resnično dragoceno tisto dajanje, ki tudi nam nekaj pomeni in ne takšna daritev, ki jo lahko damo, brez da se to pozna v naših denarnicah. Z drugimi besedami, ali dajemo nekaj, kar v resnici ne bomo pogrešali? Ali pa je naše dajanje resnična žrtev?

Danes pospeševati pravo čaščenje

Danes Jehovine priče pospešujejo pravo čaščenje z gorečim oznanjevanjem »te dobre vesti o kraljestvu ... po vsej naseljeni zemlji«. (Matej 24:14, NS) V izvajanje te obsežne naloge pa niso vključeni le napor, čas in energija, ampak tudi znatni izdatki. V Letni knjigi Jehovinih prič 1988 piše, da je bilo »v letu 1987 skupaj porabljeno 2​6 8​6​4 2​9​6,11 dolarjev kot denarna pomoč ... za 2762 misionarjev, 15 232 posebnih pionirjev, potujočih nadzornikov in njihovih žena v 3353 pokrajinah in okrožjih po svetu«. Razen tega je bilo »mnogo izdatkov pri nakupih, gradnji in obnavljanju posesti; pri opremljanju tovarn in pisarn v glavnem središču in v 83 podružnicah Skupnosti; in pri skrbi za gmotne potrebe 8 920 prostovoljcev, ki služijo v betelskih družinah«.

Pogosto se postavlja vprašanje: ‚Okod prihajajo ta sredstva?‘ Za razliko od cerkva krščanstva, Jehovine priče ne zbirajo prispevkov niti ne razpošiljajo pisem s prošnjami za darila. Namesto tega so, podobno kot zakladnice v biblijskih časih, v njihovih Kraljevskih dvoranah postavljene škatle za prispevke. Včasih se lahko postavijo tudi druge škatle za določene namene, kot na primer, za gradnjo Kraljevskih ali kongresnih dvoran ali za pomoč misijonarjem, da bi lahko obiskali kongres v svoji domovini. Prispevke za napredovanje dela oznanjevanja po vsem svetu se lahko pošlje neposredno na naslov podružnice v tvoji državi.

Kako ti gledaš na te številne in različne načine dajanja prispevkov? Ali podobno kot nekateri za časa Malahija, gledaš nanje kot na utrujajoče breme in morda praviš v svojem srcu: »Glej, kako mučno!«? Ali pa, podobno kot »uboga vdova«, gledaš nanje kot na priložnost, da dokažeš svojo resnično gorečnost in skrb za pravo čaščenje in želiš da s svojimi dragocenostmi častiš Jehovo? Ne pozabi na prikladno vprašanje: Ali je tvoje dajanje žrtev?

»‚Preizkusite me v tem,‘ govori Jehova nad vojskami. ‚Ali vam ne odprem zatvornic neba in ne zlijem na vas blagoslova do preobilja?‘« (Malahija 3:10, EI) Duhovna blaginja in svetovno širjenje med Jehovinim ljudstvom dokazuje, da Jehova že ravna tako. Še naprej dajajmo Jehovi daritve, ki so resnične žrtve.

[Okvir na strani 18]

KAKO NEKATERI PRISPEVAJO ZA DELO BOŽJEGA KRALJESTVA

◻ DARILA: Prostovoljna denarna darila se lahko pošlje neposredno na naslov podružnice Skupnosti v tvoji državi. Prav tako se lahko podari imetje, kot so nepremičnine, pa tudi dragulji in druge dragocenosti. Takšnim prispevkom je treba priložiti kratko pismo, v katerem piše, da gre za darilo brez pridržkov.

◻ POGOJNA DARILA: Skupnosti Stražnega stolpa se lahko poveri denar na čuvanje pod pogojem, da se v primeru osebne potrebe vrne darovalcu.

◻ ZAVAROVANJE: Skupnost Stražnega stolpa se lahko imenuje za koristnika življenjske zavarovalne police ali pokojninske oskrbe. Skupnost je potrebno o tem obvestiti.

◻ DEPOZIT: Prihranki se lahko dajo na depozit za Skupnost. Če ste to storili, vas prosimo, da obvestite Skupnost. Glavnica, obveznice in imetje se lahko prav tako podari pod pogojem, da jih koristi darovalec za časa življenja. Ta metoda izloči stroške in negotovosti glede verodostojnosti in tako zagotovi, da bo Skupnost dobila imetje v primeru smrti.

◻ OPOROKE: Imetje ali denar se lahko zapusti Skupnosti s pomočjo pravnoveljavne oporoke. Kopijo je potrebno poslati Skupnosti.

Glede podrobnih napotkov in nasvetov se lahko pismeno obrnete na pisarno podružnice Skupnosti.