Vprašanja bralcev
◼ Kaj je »Božje seme«, omenjeno v Malahiju 2:15?
Ta zapleteni stavek se delno glasi: »Bil pa je nekdo, ki [tega] ni storil in imel je, kar je ostalo od duha. In kaj je ta iskal? Božje seme.« (NS) Izraz »seme« se očitno nanaša na narod starega Izraela, ki je bil v času pisanja tega stavka v nevarnosti pred religioznim onesnaženjem.
Malahija je prerokoval v času, ko je narod v moralnem pogledu nizko padel. Nekateri Izraelci niso le jemali ‚hčere tujih bogov za neveste‘, temveč so se tudi ločevali od svojih prvih judovskih žena, ‚žena svoje mladosti‘, da bi si jemali morda mlajše poganske žene. Vendar niso vsi Izraelci tako »gnusno« ravnali. (Malahija 2:11, 13, 14; 5. Mojzesova 7:3, 4) Malahija je očitno mislil na posameznike, ki niso prekinili svoje poročne zaveze s sočastilko Jehove: »Bil pa je nekdo, ki tega ni storil in imel je, kar je ostalo od duha.« (NS)
Ta »duh« je Božji sveti duh, ki ga je izlil na narod. Neposlušni Izraelci so se seveda upirali in tako žalili tega duha. (Izaija 63:10; Apostolska dela 7:51–53; primerjaj Efežanom 4:30.) Nekateri posamezni Judje so bili lojalni Božjim zakonom in s svojo poslušnostjo so obdržali, »kar je ostalo od duha«. Ti zvesti častilci niso iskali lastnega, sebičnega užitka. O takšnih posameznikih Malahija piše: »In kaj je ta iskal? Božje seme.« To »seme« je bil narod starega Izraela, za katerega Malahija pravi, da ga je ‚ustvaril Bog‘. Ta ‚ustvaritev‘ je potekala, ko je Jehova sklenil z Izraelci zavezo na gori Sinaj in jih naredil za »posebno lastnino« in »sveti narod«. Resnično Abrahamovo »seme«, ki bo blagoslovilo vse ljudi na zemlji, bi moralo priti po tem narodu. (Malahija 2:10; 2. Mojzesova 19:5, 6, NS; 1. Mojzesova 22:18)
Toda Izraelci so morali ostati religiozno čisti s tem, da se ne bi poročali s pripadniki narodov, ki niso častili Jehove. Brezbožnost takšnih ljudi bi lahko bila nalezljiva, kot se vidi iz razmer v Ezrovih dneh. Izraelci so takrat »jemali izmed hčera [okoliških narodov] žene zase in za svoje sinove. Tako se je pomešal sveti narod [seme, NS] z ljudstvi dežele«. (Ezra 9:2, EI) Ista »velika hudobija« (EI) se je dogajala v dneh Nehemija, Malahijevega sodobnika. Bogu lojalni Judje so jasno videli, kakšna duhovna nevarnost preti njim samim in otrokom, ki so se rojevali iz takšnih zvez. Nevarnost je bila v tem, da bi lahko posameznika od čaščenja Jehove odvedla žena, ki ni bila predana Jehovi. Nehemija je celo poročal, da ‚nihče izmed otrok‘ tistih Judov, ki so se tako poročili, ‚ni znal govoriti judovski‘. (Nehemija 13:23–27)
Ti nelojalni Judje so iskali lastni užitek ne glede na poguben religiozni učinek na njihov narod, »Božje seme«. Zato ni čudno, da je Malahija opominjal: »Vi pa morate paziti na sebe glede svojega duha, in z ženo svoje mladosti naj nihče ne ravna nezvesto.« (Malahija 2:15, NS) Zvesti Judje so pazili na svojega duha oziroma stališče, da bi tako lahko ostali lojalni svojim judovskim ženam. Takšni so visoko cenili duhovno čistost svojega »svetega naroda«. Želeli so, da njihovi otroci berejo Božjo besedo in odrastejo v ljubezni do Jehove ter prispevajo k religiozni moči naroda.
Današnji predani kristjani morajo biti ravno tako prizadevni glede svojega duha ali prevladujočega stališča. Če so poročeni, se morajo paziti, da se ne bi nezvestno ločevali od svojih soprog ali soprogov. Samski kristjani pa bi morali upoštevati nasvet apostola Pavla, naj se poročijo »samo v Gospodu«, kar pomeni, da bodo sklenili zakonsko zvezo le s predano, krščeno Jehovino pričo. (1. Korinčanom 7:39)