Naj se krsti male otroke?

Dojenček sploh ne izgleda tako kot grešnik. Pri tem stoletja starem obredu pa gre za umitje grehov. Boter se trikrat odreče satana in njegovih del. Duhovnik vzame nato malo posodo in trikrat previdno polije vodo na čelo dojenčka in reče: »Krščujem te v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.«

SKORAJ dva tisoč let se tako krščuje otroke. Mnogi starši pravijo, da jih je ta obred globoko ganil. Toda, ali ima ta običaj svoj izvor v Božji Besedi? Katoliški teologi priznavajo, da temu ni tako. (Glej New Catholic Encyclopaedia, II. zvezek, str. 69.)

Sam si preberi biblijsko knjigo Apostolska dela in hitro boš ugotovil, da je krst v času prvih kristjanov bil namenjen tistim, ki so bili sposobni ‚slišati in sprejeti besede‘ z razumevanjem in ‚se spreobrniti‘. (Apostolska dela 2:14, 22, 38, 41; Douay Version) Tega pogoja seveda ne more izpolniti noben dojenček! Resda se v Bibliji govori o krstu celih družin — kot je bila Kornelijeva hiša.a Toda tudi v tem primeru so bili krščeni samo tisti, ki so »besedo slišali«, ne pa mali otroci. (Apostolska dela 10:44—47)

Tradicija od Boga ali ljudi?

Ne da bi se lahko sklicevali na nek biblijski vzorčni primer, pravi Vatikan, da je »običaj krščevanja dojenčkov, prastara tradicija«. Toda ali sega ta tradicija vse nazaj do Jezusa Kristusa? Ne, kajti krščevanje otrok je prišlo v navado šele precej časa po smrti apostolov. Proti koncu drugega stoletja je pisal cerkveni oče Tertulijan: »Ti (otroci) naj postanejo kristjani, ko bodo sposobni poznati Kristusa.«

Toda apostol Pavel je pred tem že svaril, da bo prišel čas, »ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka«. (2 Timoteju 4:3) Zatem ko so apostoli pomrli in torej niso več mogli delovati ‚kot ovira‘, so se počasi pričeli v krščansko čaščenje vtihotapljati nebiblijski običaji. (2 Tesaloničanom 2:6) Med njimi je bilo tudi krščevanje otrok. Krščevanje otrok pa ni postalo pravilo vse do petega stoletja. Tisti čas je potekala žolčna debata, ki je za vedno spremenila krščanstvo.

Pričelo se je s potovanjem britanskega meniha Pelagija v Rim. Ogorčen nad pokvarjenostjo, ki jo je videl med tamkajšnjimi navideznimi kristjani, je sklenil spodbuditi ljudi k »večjim moralnim prizadevanjem«. Človek za svoje slabosti ne sme kriviti ‚izvirni greh‘, je rekel Pelagius. »Vse dobro in vse slabo ... delamo mi, ni nam prirojeno.« Pelagianski nauk je kmalu postal pogovorna tema krščanstva.

Toda ne za dolgo. Cerkveni voditelji so zavrnitev ‚izvirnega greha‘ imeli za krivoverstvo. Pelagij pa jim je šel nehote na roko, ker se je zavzemal za takrat priljubljen običaj — krščevanje otrok. Škof Avguštin je v tem videl očitno nedoslednost. ‚Če je treba krščevati otroke‘, je trdil Avguštin, ‚kako je tedaj s tistimi, ki niso krščeni‘? Po navidezno logičnem sklepanju so morali trpeti v peklenskem ognju, ker niso bili krščeni. Zatem ko je Avguštin podprl to zamisel, je usmeril Pelagiju uničujoč udarec: Če nekrščeni otroci res zapadejo prekletstvu, kaj drugo bi moglo bili za to odgovorno, če ne ‚izvirni greh‘?

Pelagianizem so zato zavrgli. Na koncilu v Kartagi so Pelagijeve nauke proglasili za krivoverske. ‚Izvirni greh‘ je postal pravtako sestavni del katolicizma kot spovednica. In cerkev je pričela podpirati — pogosto prisilno — spreobrnjevanje množic, da bi bili ljudje obvarovani »peklenskega ognja«. Krščevanje otrok je iz priljubljene navade postalo uradno sredstvo rešitve — sredstvo, ki ga je protestantizem pozneje podedoval.

‚Na robu pekla‘

Nauk Avguština pa je bil povod za nekatera neprijetna in težavna vprašanja: Kako lahko Bog ljubezni dovoli, da bi nedolžni otroci trpeli v peklu? Mar naj bi nekrščene dojenčke doletela ista kazen kakor zakrknjene grešnike? Teologom ni bilo lahko odgovoriti na ta vprašanja. Katoliški duhovnik Vincent Wilkin je rekel: »Nekateri so nekrščene otročiče izročili razžarjeni vročini pekla; drugi verujejo, da jih plameni niso pogoltnili, temveč bodo morali prenašati prav neprijetno vročino, po zamisli tretjih je šlo za kar najmanj možne neugodnosti v peklu. ... Nekateri pa so jih postavili v zemeljski raj.«b

Za najbolj priljubljeno teorijo sploh, se je dokazala ta, da bodo duše nekrščenih otrok v limbu. Ta beseda dobesedno pomeni »rob« (kot rob ali obrobek obleke) in opisuje področje, ki je po njihovi zamisli na robu ali meji pekla. Za teologe je limb ali predpekel zelo prikladna razlaga, ker vsaj malo ublaži strahotno predstavo, da bi morali mali otroci trpeti.

Toda kot pri vsaki človeški teoriji, so obstajali tudi v zvezi z limbom določeni problemi. Zakaj v Bibliji ni omenjen? Ali lahko otroci pridejo iz limba? In zakaj morajo nedolžni otroci sploh priti na tak kraj? Razumljivo je, da cerkev poudarja, kako limb »ni uradni katoliški nauk«.c (New Catholic Encyclopedia)

Razprava znova vzplamti

Stoletja so se katoličani načelno držali Avguštinovega gledišča in so krščevali svoje otroke, da bi jih obvarovali pred limbom. Zanimivo je, da je v 1950-tih letih znova vzplamtela razprava o krščevanju otrok. Katoliški učenjaki so izrazili resne dvome o tem, ali je biblijsko krščevati male otroke. Drugi priznavajo, da ne morejo verjeti niti avguštinski zamisli o peklenskem ognju niti v limb.

Sprva pa so se konzervativni cerkveni voditelji branili kakorkoli odmakniti od svojega gledišča. Leta 1951 je papež Pij XII v govoru pred skupino babic ponovno poudaril verovanje, da je »stanje milosti v trenutku smrti za rešitev neobhodno potrebno«. Babice je pozval, da same opravijo ceremonijo krsta, če ni sigurno, da bo novorojenček preživel. »Ne odklanjajte te usmiljene službe,« jim je papež zabičal. Podobno je bilo leta 1958 v nekem razglasu Vatikana poudarjeno, da »je treba otroke krstiti, kar se da kmalu«.

Ne glede na to so nasprotja po drugem vatikanskem koncilu spet postala očitna. Presenetljivo spretno je cerkev skušala držati tako z nazadnjaki kot tudi z naprednimi. Na koncilu je bilo rečeno, da je ‚krst za rešitev neogibno potreben‘. Nenavadno pa je, da so lahko izjemoma rešeni tudi tisti, »ki brez svoje krivde ne poznajo Kristusovega evangelija«.d

Tako je cerkev takrat popravila ceremonijo krščevanja otrok. Med drugim so sedaj duhovniki imeli možnost, da odklonijo krst, v kolikor starši ne morejo jamčiti, da bo njihov otrok katoliško vzgojen. Se je cerkev končno odvrnila od Avguštinovega nauka? Nekateri so mislili tako in so pričeli dvomiti v nujnost krščevanja otrok.

Nato je Vatikan izdal svoja »navodila za krščevanje otrok«, v katerih piše: »Cerkev ... razen krsta ne pozna nobene druge poti, da bi otrokom z gotovostjo odprla dostop k večni blaženosti.« Škofom je bilo zapovedano, »naj nazaj k običaju vodijo tiste, ki ... so od njega odstopili«. Kaj pa bo z otroki, ki umrejo nekrščeni? »Cerkev jih lahko prepusti edino Božjemu usmiljenju.«

Krščevanje otrok in tvoj otrok

Tako ravnanje izziva nedvomno pri mnogih katoličanih ogorčenje. Nekateri so še vedno mnenja, da ne glede na katoliški nauk krst daje otroku v religioznem pogledu vsaj dober začetek. Je res tako? Neka katoliška mati je rekla? »Imam dva zelo majhna otroka, oba sta bila krščena kot dojenčka, pa na njiju ne najdem nobene sledi milosti; pravzaprav prej nasprotno.«

Krst malemu otroku ne pomaga razviti vere. V resnici se s tem krši Jezusova zapoved: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih.« (Matej 28:19) Krst je brez vsakega pomena, če nekdo ni dovolj star, da bi bil učenec. Res je sicer, da je krščevanje otrok »prastara tradicija«, toda mar ni Jezus obsojal tistih, ki so ‚razveljavljali Božjo zapoved zaradi svojih tradicij‘? (Matej 15:6)

Biblija zalo spodbuja vse starše, da svoje otroke duhovno poučujejo ‚od rane mladosti‘. (2 Timoteju 3:14—17) Jehovine priče resno jemljejo zahtevo Biblije, naj njihovi otroci odraščajo v »vzgoji in opominjanju (Jehovinem)«. (Efežanom 6:4, NS) To se pogosto doseže z rednim družinskim biblijskim študijem. Takšni starši učijo svoje otroke, da bi prisostvovali krščanskim sestankom in na njih sodelovali. (Hebrejcem 10:24, 25) Spodbujajo jih, da dajejo »javno izjavo« o svoji veri. (Rimljanom 10:10) V teku časa se bodo otroci iz lastnega nagiba predali Jehovi Bogu in simbolizirali to s krstom v vodi. To je biblijsko in veliko pomembnejše ter zadovoljujoče, kot pa opazovati obred krščevanja dojenčka, ki ne more ničesar razumeti.

Če umre otrok kristjana pred krstom, se staršem ni treba bati, da pride v ognjeni pekel ali v limb. Biblija uči, da so mrtvi brez zavesti. (Propovednik 9:5, 10) Starši lahko zato črpajo tolažbo iz Jezusove obljube, da »pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven«, in sicer z upanjem na življenje v obnovljenem raju. (Janez 5:28, 29; Luka 23:43) To, na Bibliji utemeljeno upanje je mnogo bolj tolažilno kot spremenljive — in zmedene — človeške tradicije.

[Podčrtne opombe]

[Tabela na strani 6]

Pomembni datumi v zgodovini krščevanja otrok

Leto (n.št.) Dogodek

približno 193 ... Tertulijan zagovarja krščevanje odraslih

253 ... Na koncilu v Kartagi se pojasni, da ‚je treba novorojenčke takoj krstiti‘.

412—417 ... Razprave o ‚izvirnem grehu‘ med Pelagijem in Avguštinom.

1545—1563 ... Koncil v Trentu napove ‚izobčenje‘ vseh, ki odklanjajo krščevanje otrok.

1958 ... Vatikan odredi, da ‚se otroke kar se da kmalu krsti‘.