Zakaj nekateri duhovniki odklanjajo krščevanje otrok

ALAN in Sonja sta hotela krstiti svojega otroka. Nista bila presenečena le zato, ker je anglikanski duhovnik odklonil opraviti ceremonijo, temveč tudi zato, ker jima je še svetoval: »Storita to vendar sama!« Razlog? Alan in Sonja nista redno obiskovala cerkve. (Krščansko stoletje (The Christian Century), 3.—10. junija 1981.)

V zadnjem času se je to zgodilo mnogim zakonskim parom — kar je jasen znak za to, da so nekatere cerkve spremenile svoj pogled na krščevanje otrok. Poglejmo na primer Rimskokatoliško cerkev. Po drugem vatikanskem koncilu so predrugačili ceremonijo krščevanja otrok. Cerkev sicer še vedno krščuje otroke, toda sedaj morajo starši najprej jamčiti, da bo otrok katoliško vzgojen. Vatikan je odredil: »Če takšna jamstva niso dejansko resna, je lahko to razlog za odložitev zakramenta. Če sploh ni nobenega jamstva, naj se zakrament odkloni.« (L’Osservatore Romano, »Navodila o krščevanju otrok« — 1. december 1980)

Kako zelo se to vendar razlikuje od ravnanja v prejšnjih časih, ko so po besedah katoliškega duhovnika Josepha M. Champlina »goreči misijonarji krščevali poganske otroke, ki so jih starši pustili ob cesti«, in so duhovniki »opominjali starše, naj krstijo otroka najkasneje v enem mesecu, ker bi bili sicer krivi smrtnega greha«.

Kaj je povzročilo takšno spremenjeno stališče? Kot prvo, cerkveni voditelji sedaj spoznavajo, da sam krst še ne naredi nekoga za kristjana. Upadajoče število obiskovalcev cerkva in splošno pomanjkanje predanosti med krščenimi katoličani so postali povod za resno zaskrbljenost. »Zakaj bi cerkev še povečala problem krščevanja otrok, ki kot odrasli svoje vere po vsej verjetnosti ne bodo izvajali?« je rečeno v članku časopisa U. S. Catholic.

Nova, stroga smernica glede krsta vsekakor razodeva tudi globok razcep med teologi. Kot opaža katoliški pisec Joseph Martos, mnogi duhovniki enostavno ne verjamejo, da je krščevanje otrok »magična ceremonija z nevidnimi učinki na dušo«. Za njih je takšno gledišče srednjeveško, zastarelo.

Zato ni čudno, da so mnogi iskreni katoličani zmedeni. Mar ni cerkev stalno učila, da pridejo nekrščeni otroci v ognjeni pekel ali v vice? Če je tako res, pa vprašujejo nekateri, zakaj se potem pod nekaterimi okoliščinami krst kljub temu zavrača? To so pomembna vprašanja. Kakor je rekel katoliški duhovnik Vincent Wilkin, je število tistih, ki so umrli nekrščeni, »dejansko tako ogromno in nepreračunljivo, da si je lahko zamisliti, da gre za večino človeške rase«.

Zato želimo na kratko pregledati krščevanje otrok iz zgodovinskega in biblijskega gledišča.