Bodi zvest Bogu, ki »vidi na skrivnem«

»Moli k Očetu svojemu, ki je na skrivnem, in Oče tvoj, ki vidi na skrivnem, ti povrne.« (MATEJ 6:6)

1., 2. Kako primer pokaže, da lahko navidezno zasebne zadeve postanejo znane? (1. Samuelova 21:7; 22:9)

PRED nekaj leti je Jehovina priča poklicala svojega brata na Long Islandu (New York). Ker je bil druge vere, mu je pripovedovala o Božji obljubi glede odstranitve hudobije z zemlje in obnovitve rajskih razmer. Ko sta pogovor končala in je brat odložil slušalko, je presenečena slišala glas, ki je rekel: »Trenutek počakajte — rada bi vas nekaj vprašala.«

² To je bila telefonistka. Prisluškovala je, kar ji je takratni telefonski sistem omogočal, čeprav je bilo v nasprotju s spodobnostjo in službenimi pravili. Priča se je razveselila, da so njene besede prebudile tolikšno zanimanje in zato se je dogovorila za nadaljnji pogovor, čeprav je bila neprijetno presenečena, ker njen pogovor ni ostal tajen. Da, včasih drugi vidijo in slišijo nekaj, za kar mi mislimo, da je skrivno. (Propovednik 10:20)

3. V katerem smislu je življenje kristjana stalno na razstavi?

³ To ne bi smelo predstavljati velikih problemov pravim kristjanom, ki se stalno trudijo biti zvesti Bogu. Apostol Pavel je rekel: »Saj smo postali predstava za svet, in angelom in ljudem.« (1. pismo Korinčanom 4:9, EI) S tem je mislil na nastop gladiatorjev v areni. Pred zaključno predstavo Rimljani tiste, ki so se borili in najverjetneje umrli, pokazali neoblečene. Tudi kristjani so danes ‚razstavljeni‘ nevernim sorodnikom, sodelavcem, sošolcem in sosedom. Opazovalci si na osnovi tistega, kar vidijo, ustvarijo dobro ali slabo mnenje o krščanstvu. (1. Petrovo 2:12)

4. Kako na nekoga vpliva, če ve, da ga drugi opazujejo?

⁴ Kadar vemo, da nas drugi opazujejo, si prizadevamo temu primerno obnašati, ker želimo isto kakor Pavel: »Nikomur v ničemer ne dajemo spotike, da se naši službi nič ne očita.« (2. Korinčanom 6:3) Ker vemo, da nas drugi opazujejo, to krepi našo odločitev, da delamo, kar je prav. Kako pa je, če smo glede krščanskih načel preizkušeni na samem, brez opazovalcev?

On vidi več kot le zunanjost

5. Kakšno nasprotje je obstajalo med javnim in privatnim življenjem židovskih voditeljev?

⁵ Mnogi židovski verski voditelji v prvem stoletju so se kazali drugačne kot pa so v resnici bili. Jezus je v pridigi na gori posvaril: »Pazite, da ne boste izkazovali pravičnosti svoje pred ljudmi, da bi vas oni videli.« (Matej 6:1, 2) Religiozni voditelji so bili podobni posodam, ki so zunaj čiste, ‚znotraj pa polne ropa in nezmernosti‘, kakor »pobeljeni grobovi, ki se sicer od zunaj zde lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in nesnage«. (Matej 23:25—28; primerjaj Psalm 26:4.)

6. Kaj lahko Jehova opazuje pri nas?

⁶ Te besede bi nam morale pomagati spoznati, da se Jehova ne zanima samo za to, kar vidijo drugi ljudje. Jezus je svetoval: »Ti pa, kadar moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in nato moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem, potem ti bo poplačal tvoj Oče, ki vidi na skrivnem.« (Matej 6:6, NS) Da, Bog lahko sliši, če ga molimo, kadar smo sami. Božji pozornosti nič ne uide. Sposoben je opazovati, kako se razvija zarodek in morda bere genetsko zasnovo, ki bo pozneje določala značilnosti te osebe. (Psalm 139:15, 16; 1. Mojzesova 25:23) Razbere lahko celo skrivna nagnjenja našega srca. (1. Samuelova 16:7; 1. knjiga kraljev 8:39; Jeremija 17:10; Apostolska dela 1:24) Premisli, kako bi to moralo delovati na nas.

7. V čem se morda kristjan mora poboljšati?

⁷ Da bi postali pravi kristjani, moramo delati na tem, da odložimo velike napake in grehe, kakor so to storili prvi kristjani. (1. Korinčanom 6:9—11; Apostolska dela 26:20; 1. Petrovo 4:1—4) Kako pa je z napakami, za katere drugi ljudje morda ne vedo? Te niso nič manj tehtne samo zato, ker niso znane javnosti. David je to takole povedal: »Kdor skrivno obrekuje svojega bližnjega, njega iztrebim; kdor je ošabnih oči in srca napihnjenega, tega ne strpim.« (Psalm 101:5) Obrekovanje je napačno, celo če si to storil skrivaj, pred enim samim poslušalcem. David torej tega ‚skrivnega‘ greha ni odobraval.

8. Kako vemo, da skrivni grehi ne uidejo Jehovini pozornosti?

⁸ Pravtako naj si grešnik ne domišlja, da bo njegov prestop ušel pozornosti Boga, kajti on »vidi na skrivnem«. Pravzaprav je dokazal, da se zanima za zvestobo ljudi, tudi če njihova dejanja niso javno znana. Spomni se Ahana. Izraelci bi bili morali uničiti Jeriho in prebivalce, hudobne Kanaance. Uničili naj ne bi samo srebra, zlata in bakra, ker je to bilo določeno za zakladnico Božjega svetišča. (Jozuetova knjiga 6:17—19) Ahana pa je premagala skušnjava in vzel si je dragoceno obleko, nekaj srebra in zlata. Plen je skril v svojem šotoru, ker je verjetno menil, da nihče ne bo vedel za to. Ampak, ali je lahko prevaral tistega, ki »vidi na skrivnem« ? Ne. Bog je to vedel in je Ahanov greh javno objavil, on in njegovi domači pa so bili kaznovani s smrtjo. (Jozuetova knjiga 7:1, 16—26)

9. Kako moramo živeti, da bi imeli in ohranili Božje priznanje?

⁹ Elihu je dobro rekel o Jehovi: »Njegove oči so obrnjene na človekova pota in vidi vse njegove korake. Ni teme ne mračnosti, kjer bi se mogli skriti hudodelci.« (Jobova knjiga 34:21, 22, EI) Če torej želimo, da imamo in obdržimo Jehovino priznanje, moramo živeti po njegovih načelih tako tedaj, ko nas drugi vidijo kot tedaj, ko izgleda, da nas nihče ne opazuje. »Njegove oči so obrnjene na človekovo pot« — vedno.

10. a) Kakšen odličen zgled nam je Pavel glede skritih dejanj? b) Pri čem moramo še posebej paziti, da ne naredimo skrivne napake?

¹⁰ Kristjan morda prestane kakšno preskušnjo, pa zato njegovi bratje v veri ne vedo. To se je zgodilo Pavlu, ko je bil v zaporu. Judje so ga obtožili, da ‚neti nemire‘ in ‚poskuša oskruniti tempelj‘. (Apostolska dela 24:1—6) Pavel je dokazal svojo nedolžnost pred rimskim namestnikom Feliksom, ki so ga zgodovinarji označili kot krutega in nemoralnega. Feliks je obdržal Pavla v zaporu, ker je »upal, da bo od Pavla prejel denar«. (Apostolska dela 24:10—21, 26, JP) Čeprav je apostol poznal nasvet Biblije o dajanju in sprejemanju daril, ki bi ga podkupil. Ker bi za podkupnino drugi ne vedeli, se Pavlu ne bi bilo treba bati, bi vplivala na razsodbo, bi bil lahko menil, da bi še najhitreje bil svoboden, če da bo s tem koga navedel na spotikanje. (2. Mojzesova knjiga 23:8; Psalm 15:1, 5; Pregovori 17:23) Toda Pavel ni mislil tako. V današnjih dneh so mnogi Jehovini služabniki prišli v preizkušnje, kot so na primer te o Božjem zakonu o krvi, skrunjenje samega sebe in zloraba alkohola. Pogledati želimo, kako lahko ti ali tvoji domači pridete v takšne preizkušnje.

Preskušnje poslušnosti glede krvi

11. Kaj je osnova krščanskega gledišča o uporabi krvi?

¹¹ Božji zakon o krvi gotovo ni nov ali nejasen. Jehova je po skupnem predniku Noetu zapovedal vsemu človeštvu: »Vendar mesa s krvjo njegovo, ki je duša njegova, ne jejte.« (1. Mojzesova 9:4) Svetost krvi, ki predstavlja življenje od Boga, je bila poudarjena v Mojzesovem Zakonu. Kri se je lahko uporabljala samo na oltarju, drugače pa jo je bilo treba ‚izliti na zemljo kakor vodo‘. (3. Mojzesova 17:11—14; 5. Mojzesova 12:23—25) Je po tem, ko je bila Mojzesova postava odpravljena, prepoved o ohranitvi življenja s krvjo še veljala? Povsem. Na sestanku, ki ga ima večina za prvi krščanski zbor, so apostoli in starešine (ki so sestavljali vodilno telo) sklenili, da se morajo kristjani ‚vzdrževati malikovanja, nečistovanja, zadavljenega (v katerem je ostala kri) in krvi‘. Zloraba krvi je bila enako resna moralna pregreha kot nedovoljeni spolni odnosi. (Apostolska dela 15:20, 21, 28, 29)

12. Kakšno stališče so zavzemali prvi kristjani glede krvi?

¹² Prvi kristjani so spoštovali Božji zakon o krvi. V tistih časih so nekateri ljudje pili kri gladiatorjev kot »zdravilo« proti epilepsiji, pravi kristjani pa seveda ne. Pravtako niso jedli živil, v katerih je bila kri, celo če je to pomenilo smrt zanje in za njihove otroke. Od tedaj razni teologi in drugi priznavajo, da so kristjani pod Božjim zakonom, ki prepoveduje ohranitev življenja s sprejemanjem krvi.

13. a) Zakaj lahko nekega dne prideš v preskušnjo glede krvi? b) Kateri je glavni razlog za odklanjanje krvi, ki ga kristjani ne bi smeli pozabiti?

¹³ V novejšem času je postala transfuzija krvi priljubljeno medicinsko sredstvo. Kristjan bo morda glede tega preizkušen. Zdravniki, medicinske sestre in celo sorodniki ga lahko zelo silijo, da sprejme transfuzijo krvi. Poučene osebe pa seveda vedo, da je transfuzija krvi pravzaprav precejšnje tveganje. V časopisu Time (5. novembra 1984) je pisalo; da si »vsako leto približno 100 000 Američanov nakoplje hepatitis s transfuzijami krvi«, v glavnem po nekem »skrivnostnem virusu, ki se ga lahko identificira samo z eliminacijskim procesom«. Time je poročal tudi o več kot 6500 primerih AIDS-a (pridobljeno pomanjkanje odpornosti), med katerimi so nekateri »transfuzijski primeri«. Poročilo pravi: »Skoraj polovica žrtev je umrla, toda najvišja umrljivost je okrog 90 in več odstotna«. Seveda Jehovine priče za odklanjanje krvi ne navajajo argument, da je kri slabo zdravilo. Tudi če bi zdravniki lahko zagotovili, da bi bila transfuzija popolnoma nenevarna, zapoveduje Božja Beseda, da se ‚zdržujemo krvi‘. (Apostolska dela 21:25)

14. V kakšno »skrivno« preskušnjo glede krvi bi lahko prišel?

¹⁴ Zamisli si, da bi ti rekli, da nujno potrebuješ transfuzijo krvi. Bi se spomnil Božjega zakona o krvi? Če bi bili zraven drugi kristjani, bi bil verjetno bolj močno odločen, da boš poslušal Boga, neglede na neposredne posledice. (Primerjaj Danijel 3:13—18.) Toda kaj bi bilo, če bi te zdravnik ali sodnik, ko sta čisto sama, silil, da vzameš kri in bi ti celo rekel, da bo on za to prevzel odgovornost pred Bogom?

15. Kaj napačno sklepajo nekateri zdravniki in sodniki o našem stališču glede krvi?

¹⁵ Poročila iz mnogih dežel povedo, da včasih zdravniki, medicinsko osebje in sodniki zmotno menijo, da Jehovine priče javno odklanjajo prenos krvi, v sebi pa drugače mislijo o tem. V nekem primeru je sodnik samovoljno zaključil, »da korenine problema niso v religioznem prepričanju (pacientov) temveč v tem, da nočejo podpisati pisnega dovoljenja prenosa krvi. Nič nimajo proti takemu zdravljenju, toda takega zdravljenja ne bi zahtevali.« Toda Jehovine priče niso znane, samo po tem, da nočejo podpisati »dovoljenja za transfuzijo krvi«, temveč imajo podpisane pravnoveljavne dokumente, ki medicinsko osebje oprostijo vsake odgovornosti v zvezi z odklanjanjem transfuzije krvi.a

16. Česa ne bi smel pozabiti, če te nekdo ‚za zaprtimi vrati‘ sili, da pristaneš na transfuzijo krvi?

¹⁶ Zdravniki in sodniki te morda poskušajo pregovoriti za transfuzijo krvi, ker so videli člane drugih religij, ki so določene zdravstvene ukrepe odklonili, nato pa jih ‚za zaprtimi vrati‘ sprejeli. Marsikdaj je medicinsko osebje celo trdilo, da pozna neko Jehovino pričo, ki je sprejela skrivno transfuzijo krvi. V kolikor se je to zgodilo, je to verjetno bil nekdo, ki je Jehovine priče samo poznal. Predani Božji služabniki zelo dobro vedo, da bi Jehova vedel za takšen kompromis. Pomisli na Davidov greh v zvezi z Batsebo in Urijem. Jehova je vse videl in je poslal Natana z vestjo: »Ti (David) si res to skrivaj storil, ali jaz to storim vpričo vsega Izraela, ob belem dnevu.« Kot je rekel Bog, je David pozneje občutil žalostne posledice svojega »skrivnega« greha. (2. Samuelova 11:27 do 12:12; 16:21)

17. a) Zakaj bi lahko pomenil sprejem transfuzije krvi na skrivnem težave za druge? b) Opiši, kako stanovitna je bila glede krvi ta sestra celo ‚za zaprtimi vrati‘ in kakšen je bil izid.

¹⁷ Tudi ljubezen do krščanskih bratov bi ti morala pomagati, da ne bi skrivoma prestopal božanskega zakona o krvi. Kako? Če bi te zdravnik ali sodnik poskušal pregovoriti, da sprejmi transfuzijo krvi, čeprav na skrivnem, pomisli, da bo naslednji Jehovini priči še toliko težje. Upoštevaj naslednji doživljaj:

Sestro Rodriguez so zdravili zaradi neke okužbe. Nato je zelo zbolela; njen zdravnik je ugotovil notranje krvavitve in odredil, da jo prestavijo v večjo bolnišnico. Sestra Rodriguez je rekla osebju ob sprejemu: »Nočem nobene transfuzije krvi, ne glede na to, kaj bi se zgodilo.« Pri tem je tudi ostala, čeprav so jo pozneje medicinske sestre silile na to in trdile, da je že nekoliko Prič vzelo krvi. Ta sestra je več dni izgubljala kri in slabela, nazadnje pa so jo prestavili v intenzivno nego. Nato je bolnišnica poklicala sodnika z Višjega sodišča zvezne države.

Nekaj mesecev pozneje je govoril ta sodnik v predavalnici bolnišnice pred več kot 150 zdravniki o temi »Za čigavo življenje pravzaprav gre?« Med drugim je rekel, da je že srečal osebe, ki so najprej odklanjale kri, nato pa so, čim so poklicali sodnika, klonile. Kako pa je bilo s sestro Rodriguez? Kot je rekel, jo je poskušal med štirimi očmi prepričati, da naj vendar njemu prepusti odgovornost in sprejme kri po nalogu sodišča. Kaj je bilo nato? Sodnik je povedal zbranim zdravnikom, da mu je gospa Rodriguez z vso močjo, ki jo je še lahko zbrala, rekla, da ne bo vzela krvi, naj jo pusti na miru ter zapusti njeno sobo. Tako torej, je pojasnil, on kot sodnik ni imel osnove, na podlagi katere bi ji odredil transfuzijo proti njeni volji.

18. Kakšna bi morala biti naša odločnost glede krvi in kakšen bo potem verjetno rezultat?

¹⁸ To poudarja, kako je važno, da nedvoumno pojasnimo, da je naše stališče glede krvi nespremenljivo. Apostoli so imeli takšno nepopustljivo stališče, ko so pojasnili: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Apostolska dela 5:29) Primer sestre Rodriguez tudi pokaže, kako lahko deluje kompromis ene Priče na ostale Jehovine priče. Bolna in telesno oslabela se je morala upirati še dodatnemu pritisku samo zato, ker je nekdo morda prej tajno prekršil Božji zakon. Seveda pa njegov prestop ni ostal skrit »Sodniku vse Zemlje«. (1. Mojzesova 18:25) K sreči je sestra Rodriguez ‚za zaprtimi vrati‘ ostala prav tako trdna kot v javnosti. Pozneje, ko je bilo njeno zdravje spet dobro, je pojasnila omenjenim sodnikom svojo odločnost, da bo ostala zvesta Bogu.

19. Katerega dejstva bi se morali vsak čas zavedati?

¹⁹ Mi moramo pravtako biti zvesti, bodisi da smo v javnosti ali sami. Jehova se veseli takšne zvestobe in jo bo nagradil; pravično bo odgovoril na dela — javna ali skrivna — tistih, ki niso zvesti njegovim merilom. (Psalm 51:6; Job 34:24) Ljubeznivo je poskrbel za popoln nasvet, ki nam bo pomagal premagati vse naše skrivne napake; o tem bomo govorili naslednjič.

[Podčrtna opomba]

Kako bi odgovoril?

◻ Katera Božja sposobnost bi morala vplivati na naša dela?

◻ Kateri važen pouk bi morali dobiti iz Ahanovega doživljaja?

◻ Kakšna škoda lahko nastane, če kristjan na skrivnem prekrši Božji zakon o krvi?

◻ Kaj bi moral biti odločen glede Božjega gledišča o krvi?

[Okvir na strani 22]

Božji zakon glede krvi je še vedno pravno veljaven

JOSEPH PRIESTLY (1733—1804) je bolj znan kot znanstvenik, ki je odkril kisik, kot pa po tem, da je bil duhovnik. Napisal je:

»Prepoved uživanja krvi, ki je bila dana Noetu, je bila obvezna tudi za vse njegove potomce.« Glede trditve, da je bilo kristjanom prepovedano uživati kri le prehodno, pa je ta duhovnik dejal: »Toda ni niti namiga, niti sledu, o tem, da bi bilo to prehodno, niti ni nikjer omenjen čas, ko naj bi ta prepoved prenehala veljati. ... Če si razlagamo to prepoved z deli prvih kristjanov, za katere si težko predstavljamo, da niso pravilno razumeli naravo in trajanje tega, ne moremo drugače kot zaključiti, da je ta prepoved (zapoved) predvidena kot absolutna in trajna.«

Leta 1646 je bilo izdano delo z naslovom A Bloody Tenet Confuted, or, Blood Forbidden. Na osmi strani je pisalo: »Pustimo to kruto navado uživanja življenj zveri, kar se dela po vsej Angliji, v nasvetih črnih (krvnih) pudingih, če se hočemo videti kot sočutne in ne nečloveške. In da se ne bi zamerili Bogu s takšnimi smernicami, raje delajmo po njegovi volji in takšne stvari, ki so v njegovih očeh pravilne. Tedaj nam bo Bog milosten ... in nas ne bo odrezal od naših ljudi in svoj obraz ne bo odvračal od nas zaradi našega zla.«

Thomas Bartholin je bil y 17. stol. profesor anatomije na univerzi v Kopenhagenu. Ko je pisal o ‚zlorabi krvi‘ je pripomnil: ‚Tisti, ki uporablja človeško kri za zdravljenje bolezni, jo zlorablja in hudo greši. Kanibalizem se obsoja. Zakaj pa se ne zgražamo nad tistimi, ki si umažejo svoj požiralnik s človeško krvjo? Podobno je, če se sprejme tujo kri iz žil, vseeno ali skozi usta ali s pomočjo transfuzije. Takšni, ki tako delajo, so nasilni do božanskega zakona, po katerem je prepovedano uživanje krvi.‘

Delo Revelation Examined with Candour (1745) obravnava Božje zapovedi glede krvi. Takole razsoja: »Zapoved, ki jo je Bog dal Noetu in po ponovil Mojzesu in ki so jo potrdili apostoli Jezusa Kristusa, je bila dana takoj po potopu, ko se je svet kot takšen znova začenjal, samo enkrat je bila dana ob veliki priložnosti, ponovljena ob spoštovanje zbujajoči slovesnosti, da bi ljudstvo, ki ga je Bog ločil od ostalih narodov ostalo sveto. Ponovljeno jim je bilo z objavo strašne božanske kazni, ki bi zadela tako Hebrejce kot tujce, če bi se pregrešili. Bila je potrjena na najbolj svečanem in svetem zboru, ki je kdajkoli bil zbran na zemlji, pod neposrednim delovanjem Božjega duha! Nato pa so s tega svetega zbora posredovana mnogim cerkvam med sosednjimi narodi, po poslancih med katerima sta bila dva škofa in dva apostola. ... Ali bi, po vsem tem, smel kdo drzno onečastiti to zapoved? Bi smel kdorkoli to zapoved, ki je bila tako dana, tako ponovljena in ki jo je tako potrdil sam Bog, proglasiti kot nesmiselno in nepomembno?«

[Slika na strani 21]

Ravnanje vsake Jehovine priče lahko naslednji pomaga, da bo lažje ostala zvesta Bogu