Kdo lahko prinese trajen mir

»In pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.«

ZGORNJI odlomek je vzet iz Izaija, 2. poglavja, 4. vrstice. Human Development Report 1994, ki ga je izdal Program Združenih narodov za razvoj (UNDP), navaja te besede in dodaja: »Zdelo se je, da je čas za to prerokbo napočil s koncem hladne vojne [leta 1990]. Toda do sedaj se ta up izkazuje kot varljiv.«

Zmanjševanje količin orožja in vojske

En dejavnik, ki mrači upe na mir, je, da se hkrati s spremenjeno mednarodno politično atmosfero ustrezno veliko ne znižujejo vojaški stroški. Res je, nekoliko so se zmanjšali. Po navedbah ZN so svetovni stroški v vojaške namene z najvišjega zneska 995 milijard dolarjev leta 1987 padli na 815 milijard leta 1992. Znesek 815 milijard dolarjev je še zmeraj velikanski. Je približno enak skupnemu dohodku polovice svetovnega prebivalstva!

Še en dejavnik, ki nasprotuje razoroževanju, je mišljenje, da vojaška moč zagotavlja varnost. Tako se mnogi iz industrializiranih narodov, kljub temu da se je hladna vojna končala, zavzemajo, da bi morali za državno varnost še vedno nameniti precej denarja. Ko je bil James Woolsey direktor ameriške Centralne obveščevalne agencije, je februarja leta 1993 Kongresu dejal: »Uničili smo velikega zmaja [SZ], toda sedaj živimo v džungli, napolnjeni z osupljivo raznolikimi strupenimi kačami.«

V državah v razvoju visoke vojaške stroške opravičujejo tudi s tem, češ da tako odvračajo od napada države, katere imajo za mogoče zmaje in strupene kače. Toda v resnici, opaža UNDP, »so države v razvoju bojevale malo mednarodnih vojn in mnoge med njimi oborožene sile uporabljajo za to, da nasilno obvladujejo lastni narod«. Pravzaprav UNDP v svojem poročilu pojasnjuje: »V državah v razvoju je 33-krat večja verjetnost, da kdo umre zaradi socialnega zanemarjanja (nedohranjenosti in preprečljivih bolezni) kakor v vojni zaradi napada od zunaj. Pa vendar je povprečno na vsakega zdravnika 20 vojakov. Če že kaj, vojaki osebno varnost prej zmanjšujejo, kakor povečujejo.«

Mednarodna trgovina z orožjem

Med hladno vojno sta supersili zaveznikom prodajali orožje, da bi zavezništvo utrdili, pridobili vojaška oporišča in ohranili oblast. Vojska je v mnogih državah postala močna. Danes ima na primer 33 držav po več kot 1000 bojnih tankov.

Sedaj ko je hladne vojne konec, je politična in strateška upravičenost prodaje orožja manjša. Vendar pa ostaja močno gospodarsko priganjanje. Dá se dobro zaslužiti! Izdelovalci orožja tako, medtem ko se domače zahteve po orožju zmanjšujejo, pritiskajo na svoje vlade, češ da se s prodajo orožja v tujino ohranja delovna mesta in zdravo gospodarstvo.

Revija World Watch pripominja: »Paradoksno, ravno ko supersili odstranjujeta svoje velike jedrske izstrelke, vneto iščeta poti, kako bi prodale več konvencionalnih bomb in strelnega orožja skoraj kateremu koli kupcu.« In kakšna je cena tega? Po Stockholm International Peace Research Institute je bilo konvencionalno orožje, ki so ga prodali na mednarodnem trgu v letih od 1988 do 1992, vredno 151 milijard dolarjev. Glavni izvoznik so bile Združene države, za njo pa države nekdanje Sovjetske zveze.

Jedrska nevarnost ostaja

Kako pa je z jedrsko nevarnostjo? Združene države in Sovjetska zveza (oziroma njene naslednice) so leta 1987 podpisale pogodbo o jedrskih raketah srednjega dosega (INF), leta 1991 in 1993 pa pogodbi o zmanjšanju strateškega orožja (START).

S pogodbama START so prepovedali kopenske izstrelke z več kot eno konico in zahtevali, da se do leta 2003 uniči skoraj tri četrtine jedrskih konic z vseh prenosnih sredstev. Toda čeprav nevarnost jedrske tretje svetovne vojne pojema, ostajajo veliki arzenali jedrskega orožja – dovoljšni, da z njimi nekajkrat uničijo vse življenje na zemlji.

S tem, ko to orožje razstavljajo, je več možnosti za jedrsko krajo. V Rusiji na primer letno odmontirajo in shranijo 2000 konic ter iz njih vzamejo za pest velike krogle plutonija, imenovane »pečke«. Pečka konice, za katero je treba veliko denarja in tehnike, je ključna sestavina jedrske bombe. Ker so pečke navadno obdane s slojem jekla, ki zadržuje radioaktivnost, bi lahko tat kakšno odnesel v svojem žepu. Terorist, ki bi dobil že narejeno pečko, bi jo lahko obdal z detonacijskim mehanizmom in tako zopet ustvaril strahovito močno bombo.

Nadaljnja zaskrbljujoča stvar je nevarnost, da se jedrsko orožje širi v vse več držav. Pet držav je priznanih jedrskih sil: Francija, Kitajska, Rusija, Velika Britanija in Združene države. A tudi za mnoge druge menijo, da so zmožne jedrsko orožje hitro razviti.

S tem ko vedno več držav pridobiva jedrsko orožje, narašča možnost, da ga katera uporabi. Ljudje se tega strašnega orožja ne bojijo brez razloga. Knjiga The Transformation of War pravi: »Njegova moč je tako silna, da je konvencionalno orožje ob njem videti kot slaba šala.«

Razoroževanje in mir

Toda kaj če bi se države znebile svojega visoko razvitega uničevalnega orožja? Ali bi to zajamčilo miroljuben svet? Sploh ne. Vojaški zgodovinar John Keegan opaža: »Jedrsko orožje ni od 9. avgusta 1945 ubilo nikogar. Petdeset milijonov ljudi, umrlih v vojnah po tem datumu, je bilo večinoma ubitih s poceni, serijsko izdelanim orožjem in strelivom majhnega kalibra, ki staneta le nekaj več kot tranzistorski sprejemnik in baterija s suhim členom, katera sta v istem obdobju preplavila svet.«

Nedavni primer uporabe tehnološko ne visoko razvitega orožja je pokol v Ruandi, državi, o kateri The World Book Encyclopedia (1994) pravi: »Večina ljudi je rimskih katolikov. [. . .] Rimskokatoliška in druge krščanske cerkve upravljajo večji del osnovnih in srednjih šol.« Pa vendar so tudi do pol milijona Ruandčanov pobili ljudje, oboroženi z mačetami. Jasno je, da je za svetovni mir treba nekaj več kot zgolj zmanjšati konvencionalno in jedrsko orožje. Treba je tudi nekaj drugega od naukov religij po svetu.

Etnično tekmovanje narašča

Sadako Ogata, visoka komisarka ZN za begunce, je pred kratkim povedala: »Takoj po koncu hladne vojne smo menili, da bodo rešeni vsi problemi. Nismo uvideli, da ima hladna vojna še en vidik – da sta supersili na svojih posameznih interesnih conah poskrbeli za ureditev ali pa jo vsilili. [. . .] Tako sedaj, v posthladni vojni, opazujemo razmah veliko bolj tradicionalnega, mirujočega, morda takšnega etničnega nasprotja, kakršno je bilo v obdobju pred prvo svetovno vojno.«

Arthur Schlesinger, zgodovinar in pisatelj, ki je dobil Pulitzerjevo nagrado, pravi podobno: »En niz sovraštev nadomešča drugi. Ker železni prijem ideološkega zatiranja v Vzhodni Evropi in bivši Sovjetski zvezi popušča, se sproščajo prej zatrta etnična, nacionalistična, verska in jezikovna nasprotja, ki so globoko ukoreninjena v zgodovini in spominu. [. . .] Če je 20. stoletje stoletje vojne ideologij, se 21. začenja kot stoletje vojne med etničnimi skupinami.«

Po poročilu Združenih narodov je bilo med letoma 1989 in 1992 dvainosemdeset oboroženih spopadov, večina teh v državah v razvoju. Leta 1993 so bili večji spopadi v 42 državah, v 37 drugih pa je bilo politično nasilje. Medtem so se Združeni narodi – s skrajno obremenjenim proračunom – brez večjega uspeha bojevali za mir v samo 17 vojaških operacijah. Očitno je, da se mora človeštvo po ustvarjalcu miroljubenega sveta ozreti h komu drugemu.

Vse bolj grozeči problemi

Mnogi, namesto da bi na prihodnost gledali z optimizmom, vse bolj izražajo neprijetne slutnje. Na naslovni strani izdaje The Atlantic Monthly, februar 1994, je povzeta neka napoved o desetletjih, ki so pred nami: »Države razpadajo zaradi plimskih valov beguncev, zaradi ekološkega in socialnega razdejanja. [. . .] V vojnah se bojujejo zaradi redkih naravnih virov, še posebej vode, sama vojna pa se z zločinstvom razteguje v nikoli končano dogajanje, ko se oborožene skupine plenilcev brez državljanstva spopadajo z zasebnimi varnostnimi silami elit.«

Ali to pomeni, da trajni mir ni dosegljiv? Sploh ne! Nadaljnji članek kaže, zakaj lahko v prihodnost gledamo z zaupanjem.

[Okvir na strani 5]

Religija — sila za mir?

Ko gredo narodi v vojno, religije sveta opustijo nauke o miru in bratstvu. O stanju med prvo svetovno vojno je britanski brigadni general Frank P. Crozier dejal: »Krščanske Cerkve so najodličnejši stvaritelji sle po krvi, kar jih imamo, in to smo zelo izkoriščali.«

Vloga religij v vojni je skozi stoletja enaka. Katoliški zgodovinar E. I. Watkin je potrdil: »Naj je priznanje še tako težko, zaradi napačne poučitve ali nepoštene zvestobe ne moremo zanikati ali se ne meniti za zgodovinska dejstva, da so škofje dosledno podpirali vse vojne, v katere so se spustile vlade njihovih držav.« V uvodniku vancouverškega (Kanada) Suna pa je pisalo: »Slabost verjetno vseh organiziranih religij je, da se Cerkev ravna po nacionalističnem gibanju [. . .] Kdaj se je že bíla vojna, v kateri ne bi na vsaki strani trdili, da je Bog z njimi?«

Očitno je, da religije po svetu pospešujejo vojne in ubijanje, namesto da bi bile sila za mir. To je bilo močno razvidno iz pokola v Ruandi.

[Okvir na strani 6]

Nesmiselnost vojne

V knjigi I Found No Peace, izdani leta 1936, je tuji dopisnik Webb Miller zapisal: »Zelo čudno je, da me je kataklizmična groza [prve svetovne vojne] z vso svojo skrajno gnusnostjo in nesmiselnostjo zadela šele natanko osem let po tem, ko je bila že končana.« Takrat je ponovno obiskal bojišče Verdun, kjer je pomrlo, kot sam trdi, 1,050.000 mož.

»Med vojno sem bil prevaran, pa tudi milijon drugih,« je pisal Miller. »Svetovna vojna je uspela le v tem, da je zaplodila nove vojne. Brez koristi je umrlo osem milijonov ljudi in pol, desetine milijonov jih je trpelo nepopisne strahote in stotine milijonov jih je žalovalo, bilo prikrajšanih in nesrečnih. In vse to se je dogajalo pod velikansko prevaro.«

Tri leta zatem, ko so to knjigo izdali, se je začela druga svetovna vojna. The Washington Post je opazil: »Vojne našega 20. stoletja so ,totalne vojne‘ proti bojevnikom in tudi civilistom. [. . .] V primerjavi s temi so bile barbarske vojne preteklih stoletij manjši spopadi.« Po oceni nekega strokovnjaka je od leta 1914 v vojnah in državljanskih uporih pomrlo 197 milijonov ljudi.

Vendar pa vse te človekove vojne in upori niso prinesli miru in sreče. Kot je pisal The Washington Post: »Do sedaj ni nemirnih milijonov pomiril ali zadovoljil še noben politični ali gospodarski sistem tega stoletja.«

[Slika na strani 7]

Ta mati je ena od stotin tisočev ljudi, zaklanih v Ruandi – mnoge med njimi so pobili pripadniki njihove lastne religije

[Vir slike]

Albert Facelly/Sipa Press