Četrta Mojzesova poziva, da spoštujemo Jehovo

BOG JEHOVA zasluži, da ga njegovi častilci iskreno spoštujejo. Poslušati ga morajo in lojalno sodelovati z njegovimi postavljenimi služabniki. Kako lepo je to naglašeno v biblijski knjigi, Četrti Mojzesovi.

Ta knjiga se imenuje tudi Numeri (Števila), in sicer je dobila ime zaradi popisa ali štetja Izraelcev, o čemer se poroča od prvega do četrtega poglavja in v 26. poglavju. Četrto Mojzesovo knjigo je, kot pokaže že samo ime, pisal Mojzes leta 1473 pr. n. št. na Moabskih poljanah. V glavnem zajema razdobje 38 let in 9 mesecev ter sega nazaj vse do 1512. leta pred n. št. (4. Mojzesova 1:1; 5. Mojzesova 1:3)

Poročilo Četrte Mojzesove je razdeljeno na tri dele: dogajanje na gori Sinaj (1:1—10:10), zatem opisuje dogodke v puščavi (10:10—21:35) in na Moabskih poljanah (22:1—36:13). Toda kako nas lahko vse to pouči? Ali so v 4. Mojzesovi knjigi načela, ki lahko pomagajo Jehovinim pričam danes?

Vsebina poudarja spoštovanje Boga

Izraelci so bili ob vznožju gore Sinaj že kakšno leto, ko je Jehova zapovedal Mojzesu, naj jih popiše. Štelo se je vse moške, stare nad 20, razen Levitov in bilo jih je 603 550. Bog je določil Levite, da namesto prvorojencev služijo v shodnem šotoru. Dobili so navodila, kako bodo potovali po pustinji, pri čemer je prevzel vodstvo rod Jude, ki je bil najštevilnejši. Na Božjo zapoved so se zatem popisali tudi Leviti in dodelile so se jim svete dolžnosti. (4. Mojzesova 1:1—4:49)

Jehova jim je svetoval glede karantene, dal zakone v zvezi z ljubosumjem, glede ženske zvestobe in zakone o prisegah Nazircev. Tudi so zvedeli za podrobnosti glede službe v shodnem šotoru. Ko so postavili šotor in posvetili oltar, so poglavarji rodov prinesli dragocene daritve. Mojzesu je Jehova v videnju pokazal, kakšen naj bo svečnik, in takega je dal narediti. Ko so bile prižgane svetilke in Leviti očiščeni, so lahko pričeli služiti. (4. Mojzesova 5:1—8:26)

Ponovila so se tudi navodila za praznovanje pashe. Po čudežnem oblaku, ki je bil nad shodnim šotorom, so vedeli, ali se je treba utaboriti ali kreniti na pot. Po ‚Jehovini zapovedi‘ so se utaborili ali krenili na pot. Dve srebrni trobenti sta služili za sklicevanje zbora in tudi za druge namene. (4. Mojzesova 9:1—10:10)

Dvajsetega dne drugega meseca v drugem letu po izhodu iz Egipta, se je oblak nad shodnim šotorom premaknil in Izrael je krenil na pot. Ljudje so se nato začeli neupravičeno pritoževati. Tako so tožili za mesom in ko jih je Jehova oskrbel s prepelicami, so pokazali svojo pohlepnost. Mirjam in Aron sta se pritoževala nad svojim bratom Mojzesom, zato je Mirjam bila nekaj časa gobava. Kako zelo bi nas moralo to spodbuditi, da spoštujemo položaj, ki ga komu nameni Bog! (4. Mojzesova 10:11—12:16)

V obljubljeno deželo so poslali dvanajst oglednikov in po štiridesetih dneh so se vrnili s slastnim sadjem. Toda deset oglednikov je preveč poudarjalo le velikost prebivalcev in njihova utrjena mesta, zato so se prestrašeni Izraelci želeli vrniti v Egipt. Zaman sta jih zvesta oglednika, Jozua in Kaleb, spodbujala, naj verujejo Jehovi. Ko so ljudje govorili, da bodo kamnali Mojzesa, Arona, Jozuo in Kaleba, je Bog rekel, da jih bo udaril in iztrebil ves narod. Toda Mojzes je posredoval in Jehova je odločil, da bo ljudstvo blodilo po pustinji štirideset let, vse dokler ne bodo umrli vsi, ki so bili tedaj stari dvajset in let več. Izjemo je naredil le pri Jozui, Kalebu in Levijevem rodu. Ko pa so Izraelci poskusili zavzeti obljubljeno deželo, so bili obupno poraženi. (4. Mojzesova 13:1—14:45)

Zatem so dobili še zakone glede daritev, prekršitvijo sabata in šivanja resic na oblačila. Ko so Korah, Datan in Abiram, On ter še 250 poglavarjev govorili proti Mojzesu in Aronu, so bile posledice takšnega grdega nespoštovanja velike. Jehova je z ognjem uničil Koraha in 250 ljudi, medtem ko so se ostali uporniki pogreznili v zemljo, ki se je odprla pod njimi; pogoltnila jih je skupaj z družinami in posestjo. Toda že naslednji dan so Izraelci zapet godrnjali proti Mojzesu in Aronu in zaradi tega nespoštovanja je umrlo 14 700 oseb v pomoru, ki ga je povzročil Jehova. Da bi preprečil to negodovanje in pokazal, da je izbral Arona iz Levijevega rodu za velikega duhovnika, je povzročil, da je Aronova palica vzcvetela. Zatem jim je dal predpise o dolžnostih duhovnikov in Levitov in kako očistiti ljudstvo vsakršne nečistosti. (4. Mojzesova 15:1—19:22)

V Kadesu je ljudstvo želelo vode. Ker Mojzes in Aron za čudežno priskrbo vode nista dala čast Jehovi, jima je rekel, da ne bosta vstopila v obljubljeno deželo. Ljudstvo je potem odrinilo iz Kadesa in prispelo do gore Hor, kjer je umrl Aron, veliki duhovnik pa je postal njegov sin Eleazar. Naslednja zmaga Izraelcev je bila nad kraljem v Aradu. Pozneje pa so spet godrnjali proti Bogu in Mojzesu in tedaj jim je Jehova za kazen poslal strupene kače. Tisti, ki so jih kače pičile, so preživeli samo tedaj, če so pogledali v bakreno kačo na drogu, ki jo je naredil Mojzes po Božji zapovedi. Zatem so Izraelci premagali amorejskega kralja Sihona in basanskega kralja Oga ter zavzeli njuni pokrajini. (4. Mojzesova 20:1—21:35)

Nadalje se opisujejo dogodki na Moabskih poljanah. Moabski kralj Balak je najel Balaama, da bi preklel Izraelce, ampak namesto tega jih je trikrat blagoslovil. Balaam je zatem pomagal, da so častilke Baala navedle Izraelce na nemoralo in malikovanje. Jehova je usmrtil 24 000 prestopnikov, pomor se je ustavil, ko je Pinehas usmrtil nekega nemoralnega Izraelca in Madianko. (4. Mojzesova 22:1—25:18; 31:15, 16)

Ko se je vdrugič popisalo prebivalstvo in je začel veljati zakon glede pravice dedovanja hčerk, je Mojzesu bilo omogočeno, da je videl obljubljeno deželo, zatem pa določil za svojega naslednika Jozuo. Dobili so navodila za dnevne, tedenske, mesečne in lete daritve in navodila glede zaobljub. Izraelci so se tudi maščevali Madiancem, ker so jih zavedli v greh proti Bogu. (4. Mojzesova 26:1—31:54)

Rubenov, Gadov in Manasejev rod so dobili v dar pokrajine na vzhodni strani Jordana, pod pogojem seveda, da pomagajo osvojiti dežele zahodno od Jordana. Sledi tudi popis krajev, kjer so Izraelci taborili od tedaj, ko so izšli iz Egipta do tedaj, ko so prispeli do Moabskih poljan. Zatem so Izraelci dobili zapovedi, ki so se nanašale na bivanje v obljubljeni deželi. Med drugim so morali uničiti vse predmete lažnih religij in pregnati prejšnje prebivalce. Določile so se meje dežele, imenovali rodovniški poglavarji, ki so pomagali Jozui in Eleazarju pri razdeljevanju zemlje, Levitom pa je bilo dodeljenih 48 mest. Določenih je bilo šest zavetnih mest in dobili so navodila, kako je treba ravnati z nenamernim ubijalcem. Na koncu so dobili še zakone o poroki hčerke-dedinje. (4. Mojzesova 32:1—36:13)

Medtem ko bereš 4. Mojzesovo knjigo, morda zelo vpliva nate to, da se v njej tako poudarja spoštovanje Jehove in tistih, ki so postavljeni, da med njegovim ljudstvom prevzemajo odgovornosti. Morda pa ti kakšna stvar le ni povsem jasna in se sprašuješ, kako bi to bilo treba razumeti. Naslednja vprašanja in odgovori bodo zato prav gotovo zanimivi.

Dogodek na gori Sinaj

• 5:11—31 — Kaj se je dejansko zgodilo z ženo, ki je prešuštvovala?

Sama voda ni povzročila nobenega trpljenja, toda piti jo je morala pred Jehovo, ki je vedel, če je žena prešuštvovala. Če je bila kriva, je Jehova povzročil, da ji je otekel trebuh in stegna segnila. Očitno se je tukaj beseda stegno uporabila kot milejši izraz za razmnoževalne organe. (Primerjaj 1. Mojzesova 46:26.) Beseda »zgniti« kaže na to, da bodo ti organi krnjavi in ne bo mogla zanositi. To je v soglasju z dejstvom, da je žena zanosila s svojim možem, če ni bila kriva.

• 8:25, 26 — Ali velja načelo zakona o izstopu Levitov iz službe tudi za Jehovino ljudstvo danes?

Duhovnikom so pomagali vsi sposobni moški iz treh glavnih Levijevih družin. Sčasoma je bilo Levitov več, število mest za službo v templju pa je bilo omejeno. Nedvomno je Jehova z ozirom na starost in da bi preprečil prenatrpanost takih službenih mest, dal navodila, da Leviti, ko dopolnijo 50. let, izstopijo iz službe, čeprav so lahko še dalje prostovoljno pomagali. Toda to ni postavljeno kot pravilo za duhovne Izraelce in njihove sodelavce, ker niso pod Postavo. (Rimljanom 6:14; Efežanom 2:11—16) Če kakšen kristjan zaradi starosti ne bi več mogel izvrševati določenih dolžnosti, se ga lahko premesti na drugo službo ali dolžnost, ki jo zmore. Za Jehovine priče ni umikanja (ali odstopanja) od oznanjevanja dobre vesti o Kraljestvu.

Tavanje iz kraja v kraj

• 12:1 — Zakaj sta Mirjam in Aron govorila proti Mojzesu zaradi njegove žene Kušitke?

To ni bilo samo godrnjanje zaradi Mojzesove žene. Dejanski nagib je bila želja za večjo oblastjo, še posebej pri Mirjam. Mojzesova žena Zifora nekaj časa ni bila z njim in ko se mu je pridružila, se je Mirjam bala, da ji bo Zifora prevzela mesto ‚prve dame‘ v taboru. (2. Mojzesova 18:1—5) Tako je pridobila Arona, da je tudi on kritiziral Mojzesa zaradi poroke s Kušitko in podvomil v Mojzesov edinstven položaj pred Bogom. Zato je Jehova oba kaznoval, vendar dejstvo, da je Mirjam postala gobava, najverjetneje kaže na to, da je ona bila pobudnik. Aron je pokazal dobro stališče, ko je priznal krivdo in prosil za gobavo Mirjam. (4. Mojzesova 12:10—13) Zifora je bila hči Madianca Reguela. (1. Mojzesova 25:1, 2; 4. Mojzesova 10:29) V Habakuku 3:7 se ‚Madianova dežela‘ primerja s Kušanom, iz tega je očitno, da je Kušan drugo ime za Madian ali da se nanaša na sosednjo deželo. Poleg tega pa so se neka arabska plemena imenovala Kusi ali Kušimi. Izgleda torej, da »Kušiti« niso bili omejeni na Hamove potomce po Kušu, temveč da se je to ime uporabljalo tudi za nekatere prebivalce Madiana. Zato se je tudi za Ziforo lahko reklo, da je Kušitka.

• 21:14, 15 — Kaj je bila »knjiga o vojskah Jehovinih«?

Nedvomno je bilo to zanesljivo zgodovinsko poročilo o bojevanja Jehovinega naroda. Morda se je pričenjalo z Abrahamovo uspešno akcijo proti štirim kraljem, ki so zajeli Lota in njegovo družino. (1. Mojzesova 14:1—6) Sveto pismo se sklicuje na razne nenavdihnjene spise, ki so jih nekateri pisci Biblije uporabili kot izvorno gradivo. (Jozua 10:12, 13; 1. Kraljev 11:41; 14:19, 29)

Na Moabskih poljanah

• 22:20—22 — Zakaj se je Jehova jezil, ko je prerok Balaam šel z Balakovimi možmi, če mu je prej sam tako rekel?

Jehova je rekel Balaamu, da ne more prekleti Izraelcev, toda lakomni prerok je šel, da to vseeno stori, ker je računal, da ga bo maobski kralj Balak nagradil. (2. Petrov 2:15, 16; Juda 11) Zaradi tega se je torej Bog na Balaama jezil. Seveda je Jehova vsakršno preklinjanje Izraela obsojal, toda Balaam, trmoglav kakor Kajn, Božje volje ni spoštoval. (1. Mojzesova 4:6—8) Zatem, ko je Jehova vsako namerno prekletstvo spremenil v blagoslov, je popačenost gnala Balaama, da je svetoval Balaku, naj z Moabkami in Madiankami Izraelce zapelje in vplete v oboževanje Baala. (5. Mojzesova 23:5; 4. Mojzesova 31:15, 16; Razodetje 2:14) Zato se je Bog razjezil na Izrael in usmrtil 24 000 oseb. Pozneje je pohlepni Balaam umrl po roki tistih, ki jih je hotel prekleti. (4. Mojzesova 25:1—9; 31:8) Kakšno svarilo pred pohlepnostjo!

• 25:10—13 — Kako se je spolnila ta obljuba glede duhovništva?

Izgleda, da je veliko duhovništvo ostalo v Pinehasovi rodovini vse do časa velikega duhovnika Elija, Itamarjevega potomca. Do spremembe je verjetno prišlo zaradi občasne neprimernosti Pinehasove rodovine. Toda kralj Salomon je namesto Itamarjevega potomca Abiatarja postavil za velikega duhovnika Zadoka, ki je bil iz Pinehasovega potomstva. (1. Kraljev 1:1—14; 2:26, 27, 35) Kolikor je razvidno iz zgodovinskih poročil, je očitno, da je veliko duhovništvo še mnogo let ostalo v Pinehasovi rodovini.

• 30:6—8 — Ali lahko mož neke krščanske žene razveljavi njene obljube?

Ne, ker Jezusovi učenci niso več pod Postavo. Jehova obravnava sedaj glede obljub posamezne osebe in krščanski soprog ni pooblaščen, da bi razveljavil ali prepovedal ženine obljube. Seveda bi kristjanka ne smela dajati obljub, ki so v nasprotju z Božjo besedo ali dolžnostmi, ki jih ima po Bibliji do svojega moža. (Propovednik 5:2—6)

Za nas ima veliko vrednost

Četrta Mojzesova knjiga je dragocen člen v verigi dogodkov, ki vodijo do vzpostavitve Božjega Kraljestva. Pokazuje tudi na Jezusa Kristusa. Živalske žrtve, na primer, in uporaba pepela rdeče junice so pokazovale na mnogo večjo pripravo očiščenja z Jezusovo žrtvijo. (4. Mojzesova 19:2—9; Hebrejcem 9:13, 14) Dogodek z bakreno kačo je ponazarjal Jehovino veličastno pripravo za večno življenje po Kristusu. (4. Mojzesova 21:8, 9; Janez 3:14, 15)

Četrta Mojzesova nam lahko pomaga, da se ogibamo malikovanja in spolne nemorale. Opozarja nas, da je nevarno godrnjati proti Bogu in proti ljudem, ki jih je on postavil, ter proti njegovim pripravam. To vznemirljivo poročilo pa bi nas moralo vsekakor spodbuditi, da našega ljubečega Boga Jehovo še bolj spoštujemo.