Pri »ponovnem rojstvu« — človeška in Božja vloga

»Kdorkoli je rojen iz Boga, ne dela greha, ker seme njegovo ostaja v njem, in grešiti ne more, ker je rojen iz Boga.« (1. Janezov 3:9)

1., 2. Kaj smo izvedeli o (a) upanju rešenih? (b) o tem, zakaj se določene osebe »ponovno rodijo« po Jehovinem namenu?

V PREJŠNJEM članku smo izvedeli, da veliko milijonov navideznih kristjanov trdi, da so bili »ponovno rojeni«. Iz Svetega Pisma smo tudi izvedeli, da je rešitev ena, mogoča po veri v Kristusovo odkupno žrtev, toda dve vrsti upanja rešenih — nebeško in zemeljsko.

² Razen tega smo spoznali, da je bil Jezus Kristus ponovno rojen po krstu v Jordanu. Zatem je Bog Jehova poslal Jezusu svetega duha v obliki goloba, tedaj ga je Bog priznal za svojega duhovno rojenega Sina. Izvedeli smo, zakaj je bil Jezus ponovno rojen; Jehova je nameraval, da po smrti in vstajenju postane slavni in mogočni Kralj v Božjem Kraljestvu. Izvedeli smo tudi, da je Jehova načrtoval, da ima Jezus Kristus sovladarje, ki tudi morajo biti »ponovno rojeni«. (Mat. 3:13—17; Jan. 1:12; 3:3; Hebr. 10:5—10; Razod. 20:6)

3. V čem se Jezusovi sovladarji v Kraljestvu razlikujejo od njega, ko gre za njihovo »ponovno rojstvo«?

³ Kako je torej z maziljenimi nasledniki Jezusa Kristusa? Kdaj so »ponovno rojeni«? Kakšne korake morajo narediti, da bi Jehova deloval v njihovo korist in jih rodil kot duhovne sinove? Jezus je bil rojen kot popolni človek, ker je bil njegov Oče Bog. Trideset let pozneje ga je njegov Oče rodil kot duhovnega Sina, s tem ko je povzročil, da se je ‚ponovno rodil‘. Toda vsi Adamovi potomci so rojeni kot grešniki, ‚Bogu odtujeni in njegovi sovražniki zaradi njihovega mišljenja in hudobnih del‘. Kot takšni niso sposobni, da bi Jehova kontaktiral z njimi kot duhovnimi sinovi. (Ps. 51:5; Kološ. 1:21)

Vloga ljudi: prvih šest korakov

4., 5. a) Katere korake morajo narediti učenci, preden jih Bog upošteva za duhovno sinovstvo, in od koga se ti isti koraki še zahtevajo? b) Kateri je prvi korak?

⁴ Kaj oziroma katere korake morajo narediti bodoči učenci, preden bi jih Jehova sploh upošteval za duhovne sinove? Narediti morajo šest soodvisnih stvari ali korakov. Vendar moramo vedeti, da Bog zahteva enako od vseh, ki želijo postati pravi kristjani in biti rešeni, ne glede na to, ali bo njihova končna nagrada nebeška ali zemeljska.

⁵ Takšni si morajo najprej pridobiti točno spoznanje o Bogu Jehovi, svojem Stvarniku in Darovalcu življenja, in o njegovem Sinu, Jezusu Kristusu, rešitelju in odkupitelju. (Ps. 36:9; 100:3; Matevž 20:28; Rim. 10:13—15) Ko je Jezus še kot človek molil k Bogu zadnjo noč svojega življenja na zemlji, je poudaril važnost tega koraka, ko je rekel: »Večno življenje je pa to, da pridobivajo spoznanje o tebi, edinemu resničnemu Bogu, in o njem, ki si ga poslal, Jezusu Kristusu.« (Jan. 17:3, NS)

6. Kateri je drugi korak, ki ga morajo narediti učenci?

⁶ Toda samo spoznanje ni dovolj. Mora se verovati. V zvezi s tem beremo: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« Da, tako je, kot je rekel tudi apostol Pavel, da »brez vere ni mogoče biti Bogu po volji«. Takšni veri so Božje obljube resnične, kakor da so se že izpolnile. To je več kakor samo verovanje, ker je učenec Jakob rekel, da tudi demoni verujejo in jih je strah in da je »vera brez del mrtva«. (Jan. 3:16; Hebr. 11:1, 6; Jak. 2:19, 26)

7. Kaj se predvsem zahteva od človeka kot dokaz vere?

⁷ Prvi dokaz vere je kesanje. Da, človek se mora pokesati za svoja prejšnja nepravilna dela in ne sme več namerno grešiti. Ko je začel Jezus oznanjevati, je rekel: »Izpokorite se! kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mat. 4:17) Da bi se človek za svoj način življenja skesal, mora najprej z njim prenehati. Globoko mora obžalovati in se zaradi njega kesati. Vse to pa se zahteva tudi od vseh tistih, ki želijo doseči življenje na rajski zemlji, ker ‚bo Bog pogubil vse brezbožne‘. (Ps. 145:20)

8. Kateri je naslednji korak, zatem ko se nekdo svojih grehov kesa?

⁸ Ni pa dovolj, če nekdo samo preneha grešiti, temveč mora narediti nadaljnji korak — mora se spreobrniti. To pomeni, da bo poslej delal ravno nasprotno (od greha). Poslušati mora nasvet, ki ga je dal Peter Judom svojih dni: »Spokorite se in spreobrnite se torej, da se vam izbrišejo grehi.« Da, delati je treba ‚prava spokorna‘ dela. (Dej. ap. 3:19; 26:20, EI) Iz besed, zapisanih v Pregovorih 2:20, 21, se jasno vidi, da se ta korak zahteva celo od tistih, ki upajo na večno življenje na zemlji.

9. a) Katera dva nadaljnja koraka se še zahtevata od vseh, ki želijo biti nasledniki Jezusa Kristusa? b) Kaj je predstavljal Jezusov krst?

⁹ Tako, kakor se je Jezus na reki Jordanu ponudil, da bo izvrševal voljo svojega Očeta, tako se od vseh, ki želijo postati nasledniki Jezusa Kristusa, ne glede na upanje, kot naslednji korak zahteva, da se dajo na razpolago Bogu. K temu spada predanost Bogu Jehovi, zatem pa morajo hoditi po poti njegovega Sina Jezusa. (Luk. 9:23)a Kot šesti korak morajo to predanost še javno priznati s krstom, kakor je to storil Jezus. (Mat. 28:19; primerjaj z Dejanji apostolov 2:41.)

Najpomembnejša je vloga Boga Jehove

10. Iz katerega primera se lahko vidi, da je za »ponovno rojstvo« potrebna razen človeške še neka vloga?

¹⁰ Ali vsi ti koraki — pridobljeno spoznanje o Bogu Jehovi in Jezusu Kristusu, vera, kesanje, spreobrnjenje, predanost in krst — sami od sebe pomenijo »ponovno rojstvo«? Nikakor ne! Nihče ne more biti ponovno rojen z lastnimi napori, tako kakor se tudi prvič ni rodil po svoji zaslugi. Kot telesno rojstvo zahteva človeške starše, tako tudi duhovno rojstvo ali »ponovno rojstvo« zahteva božanske starše, Boga Jehovo in njegovo nebeško organizacijo ali »ženo«. (Iza. 54:1, 5) Vse, kar je v moči nekoga, ki je naredil vse omenjene korake, je, da čaka na »ponovno rojstvo«, če je takšna Božja volja.

11. Kaj naredi Bog — če je njegova volja — za tiste, ki so naredili svoj del?

¹¹ Zaradi podedovane človeške nepopolnosti, deluje potem sam Bog v korist tistih, ki so po njegovi volji in ki jih zato pokliče za nebeško Kraljestvo. Zato beremo: »Opravičeni po veri«. Po veri v kaj? Po veri v Kristusovo žrtev, ker je napisano: »Zdaj, ko smo z njegovo krvjo opravičeni.« (Rim. 5:1, 9, EI) Upoštevaj, da lahko samo Bog, ne pa človek sam, nekoga proglasi za pravičnega. To daje temu človeku drugačen status od »stvarjenja«, ki mora čakati »razodetje (duhovnih) sinov Božjih«, preden se bodo »osvobodili sužnjevanja minljivosti v svobodo slave (zemeljskih) otrok Božjih«. (Rim. 8:19—22) Tisti, ki jih Bog proglasi za pravične, imajo torej pravico do popolnega človeškega življenja. Zato lahko Bog Jehova sedaj z njimi neposredno sodeluje po svojem duhu. (Rim. 8:33)

12. Kakšni nadnaravni pojavi so potrdili »ponovno rojstvo« Jezusa in njegovih prvih učencev in zakaj so pozneje »prenehali«?

¹² Tiste, ki jih Bog tako proglasi za pravične, rodi kot duhovne otroke. Kako? Po svojem svetem duhu ali delujoči moči, s katero deluje v njihovo korist in s tem jih »ponovno rodi«. Kakor v Jezusovem primeru tako je Bog tudi v primeru njegovih zbranih učencev ob binkoštih potrdil njihovo rojstvo v duhovne sinove z nadnaravnim pojavom. Toda ko se je verovanje pravega krščanstva trdno zasidralo, takšni nadnaravni pojavi niso več bili potrebni, zato so »prenehali«. (Mat. 3:16; Dej. ap. 2:3; 10:44—48; 1. Kor. 13:8—10)

13. Kaj je »voda« in kaj »duh«? (Jan. 3:5)

¹³ Ko je Jezus rekel hebrejskemu predstojniku Nikodemu: »Resnično, resnično ti pravim: Če se kdo ne rodi iz vode in duha, ne more priti v kraljestvo Božje. Kar se je rodilo iz mesa, je meso, in kar se je rodilo iz duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba se vam je na novo roditi«, je mislil na to pripravo duhovnega ponovnega rojstva. (Jan. 3:1, 5—7) Brez dvoma tukaj omenjena voda pomeni dobesedno vodo krščevanja. In duh? Duh — pomeni Jehovin sveti duh, ki deluje na posameznika.

14. Kaj pomeni biti »poklican« in »izvoljen« in za kaj so ti kristjani maziljeni in zadolženi?

¹⁴ Sveto pismo govori o »ponovno rojenih« kot o takšnih, ki so prvi »poklicani«. Bog jih vabi, da se pridružijo Jezusu Kristusu. Tisti, ki se na ta poziv odzovejo, so »izvoljeni«. (Razod. 17:14) Postanejo del »izvoljene« skupščine, ki ima nalogo, da »oznanja kreposti« Boga Jehove. (1. Petr. 2:9) To so »ponovno rojeni« kristjani, kakor Jezus maziljeni z Božjim svetim duhom za oznanjevanje. Zato beremo, da »nas (Bog) utrjuje z vami vred v Kristusa in nas je pomazilil.« (Iza. 61:1, 2; Luk. 4:16—21; 2. Kor. 1:21)

15. Kako nekomu duh priča, da je »ponovno rojen«, in kako se to prepričanje krepi?

¹⁵ Apostol Pavel je glede teh »izvoljenih« pričal: »Ta duh sam izpričuje z našim duhom vred, da smo otroci Božji.« (Rim. 8:16) Kako to dela Božji sveti duh? Tako da te kristjane prerodi za nebeško upanje. »Ki nas je (Bog) po svojem obilnem usmiljenju prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa iz mrtvih, za neminljiv, brezmadežen in nevenljiv delež v nebesih, prihranjen vam.« (1. Petr. 1:3, 4, EI) Dokler ti maziljenci varujejo svoj dober odnos s svojim nebeškim Očetom, jih on s svojo silo prepričuje, da so dejansko »ponovno rojeni« kristjani.

Kako je nekdo lahko prepričan?

16. Kdaj je »zvesti in modri hlapec« začel poudarjati zemeljsko upanje in kaj lahko iz tega sklepamo?

¹⁶ Tisti, ki danes sodelujejo v oznanjevanju dobre vesti o Kraljestvu, so prepričani, da Bog Jehova vodi svoje predane služabnike po vidni, duhovno rojeni organizaciji »zvestega in modrega hlapca«. (Mat. 24:45—47) Pod njegovim vodstvom se je vse do 1935. leta poudarjalo in poviševalo nebeško upanje. Ko pa je ‚zasvetila luč‘ in se je jasno spoznalo, kdo je »velika množica« iz Razodetja 7:9, se je poudarek prenesel na zemeljsko upanje. (Ps. 97:11) Zato je razumno sklepati, da je bilo tedaj število 144 000 verjetno doseženo. Vsakega posameznika, ki bi zgrešil, bi seveda zamenjal drugi, teh pa bi seveda bilo razmeroma malo. In kdo bi prišel v poštev? Razumno je sklepati, da bi v tem primeru nebeško upanje bilo najverjetneje dano nekomu, ki je vztrajal v čistosti in ki je dolga leta predan, ne pa nekdo, ki je še nepreizkušen, čeprav predan kristjan. (Primerjaj Lukež 22:28—30.) Vseeno pa razpoložljiva poročila pokažejo, da menijo celo nekateri novo predani kristjani, da so »ponovno rojeni«.

17. Kakšni občutki lahko nekoga navedejo, da napačno misli, da mu je Bog dal nebeško upanje?

¹⁷ Vsakdo, ki se je pred sorazmerno kratkim časom predal in se krstil, pa meni, da je »ponovno rojen«, bi moral resno razmisliti o naslednjih vprašanjih: zaradi kakšnih razlogov mislim, da je Bog Jehova v mene vsadil to upanje? Ali pa je morda takšen občutek ostanek prejšnjega napačnega verovanja, in sicer, da gredo vsi dobri ljudje v nebesa, v kar sem veroval, ko sem bil v Babilonu velikem? Je mogoče, da tako čutim zaradi velike notranje zmede; najprej sem se boril proti takšni misli, toda postopoma je zmagala? Ali je zmagala zato, ker sem jaz tako želel, morda celo podzavestno? Takšne borbe same po sebi ne dokazujejo, da si »ponovno rojen«.

18. Zakaj cenjenje globokih duhovnih stvari samo po sebi ne dokazuje, da je nekdo »ponovno rojen«?

¹⁸ Ali pa misliš, da si od Boga izbran za enega od 144 000 maziljenih zato, ker zelo ceniš duhovne stvari, ker ljubiš globoke duhovne resnice? Če je tako, potem upoštevaj, da je veliko takšnih, ki so »duhovni« v pravem pomenu besede, pa ne trdijo, da so »ponovno rojeni«. (1. Kor. 2:14, 15) Gotovo se ne more dvomiti v duhovno moč zvestih mož in žena, ki so našteti v 11. poglavju lista Hebrejcem, pa vendar nihče od njih ni bil »ponovno rojen«. Vsi so z veseljem pričakovali »boljše vstajenje (za življenje pod Božjim kraljestvom)« tukaj na zemlji. (Hebr. 11:35)

19. a) Zakaj velika gorečnost ni dokaz, da je Bog nekomu dal nebeško upanje? b) Kaj dokazuje, da nekateri iz neskromnosti trdijo, da imajo nebeško upanje?

¹⁹ Morda misliš tako zato, ker si bolj marljiv kot nekateri tvoji krščanski bratje? Toda to ne more odločati, ker je apostol Pavel vedno znova menil, kako neobhodno potrebno je svetovati maziljenim kristjanom, naj svoje duhovne obveznosti jemljejo resno (1. Kor. 11:20—22; Gal. 4:9—11) Mar ne bi moglo biti tudi tako, da zato trdiš, da si maziljenec, ker nisi skromen? Nekateri, ki so do nedavnega trdili, da so maziljenci, so menili, da morajo osnovati svojo skupino za študij Biblije, namesto da bi pospeševali enotnost skupščine. Nasprotno pa zreli »ponovno rojeni« kristjani ostajajo tesno povezani s krajevno skupščino, čeprav so v njej v glavnem »druge ovce«. (Jan. 10:16) Sicer pa je »ponovno rojstvo« osebna stvar med Bogom in tem kristjanom. Nihče naj ne bi glede tega sodil drugega. (Rim. 14:10)

20. Do kakšnih zaključkov o »ponovnem rojstvu« pridemo glede prej omenjenih misli?

²⁰ Kaj lahko sklepamo iz vsega navedenega? Da je Bog Jehova pravičen, moder in ljubeč. On ima pravico dati svojim inteligentnim stvarjenjem odgovarjajoče vloge — nekaterim, da služijo njegovemu namenu v nebesih, in drugim, da delajo to na zemlji. Nebeška nagrada ni nekaj, kar bi se lahko doseglo z osebno izbiro in napori, ali nekaj, kar si lahko sebično poželimo. To je tako enkratno upanje, da se ga ne more nadejati po lastni izbiri noben človek. To je resnično nezaslužena dobrota Boga Jehove, ki z njo obdarja nekoliko svojih stvarjenj po svoji modrosti, pravičnosti in ljubečem namenu in ne zaradi človeških, še tako izrednih zaslug. Število »ponovnih rojstev« je omejeno na takšne izbrance. (Rim. 3:23, 24; 11:33—36) Tudi večno življenje na rajski zemlji je nepopisno ugoden cilj, za katerim težijo pravični ljudje. (Raz. 21:1, 3, 4) Oboje je izraz Jehovine nezaslužene dobrote. Nihče ne bi smel biti tako predrzen, da bi rekel Jehovi: »Zakaj tako delaš?« (Daniel 4:35)

[Podčrtna opomba]