Današnje krščanstvo — koliko je pristno?

MED drugo svetovno vojno je Nizozemec Hans van Meegeren nekemu Nemcu prodal delo nizozemskega slikarja Jana Vermeerja, ki je živel v 17. stoletju. Ocenjevali so ga kot mojstrovino in menijo, da je to eno prvih del tega slikarja. Ko se je vojna končala, so van Meegerena zaprli, ker je ta umetniški zaklad prodal sovražniku. Zamislimo si presenečenje njegovih tožnikov, ko jim je ‚priznal‘, da je »Vermeerovo mojstrovino« ponaredil. To je dokazal tako, da je v zaporu naslikal še enega »Vermeerja«!

Kaj to pove? Da podpis ali nalepka ne pomeni nujno, da je to tudi pristno. Lahko je ponaredek. Če gre za umetniška dela, se to lahko odkrije s skrbnim pregledom tehnike dela in materiala — in primerjanjem pristne slike s ponarejenim delom.

Danes stotine milijonov ljudi nosi »nalepko« krščanstva. Morda tudi ti. Kako se lahko prepričaš, ali si izviren kristjan? Najprej primerjaj svoje obnašanje in verovanje z biblijskimi zapisi naukov Jezusa Kristusa in njegovih apostolov. Drugič: preglej, kako so se prvi kristjani prilagodili tem naukom. Tretjič: razčleni svojo obliko vere, da boš videl, ali odgovarja zgledu, ki ga je postavil Kristus: Tedaj pa se vprašaj: je moja vera izvirno krščanstvo? Ali tudi delam po njej?

Da bi lažje preiskal kar želiš, bomo zapisali nekaj osnovnih področij obnašanja, ki dokazujejo pravo krščanstvo.

VOJNA: Jezus Kristus je rekel: »Vsi, ki za meč primejo, bodo z mečem končani.« (Mat. 26:52, EI)

Apostol Pavel je pisal: »Nikomur ne vračajte hudega za hudo. Premišljujte to, kar bi bilo dobro vpričo vseh ljudi. Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi.« »Ljubezen bližnjemu ne dela hudega.« (Rim. 12:17, 18; 13:10, EI) Napisal je še: »V mesu sicer živimo, pa se po mesu ne vojskujemo. Zakaj orožje našega vojskovanja ni meseno.« (2. Kor. 10:3, 4, EI)

Tertulijan, krščanski pisec, ki se je rodil več kot sto let po Kristusovi smrti, nam pomaga spoznati, kaj so mislili prvi kristjani o vojnah in sodelovanju v njih: »Mislim, da moramo najprej preiskati, če je vojskovanje sploh primerno za kristjana ... Je prav, uporabljati meč, ker je Gospod rekel, da bo, kdor se z mečem služi, z mečem pokončan. Ali naj sin miru sodeluje v bitki, če zanj ni primerno niti pravdanje?«

Nosi krščanstvo ime osnovatelja miru in vzdrževalca miru? Kakšno je v tem pogledu stališče tvoje vere, v kateri si bil vzgojen? Vprašaj se: Kateri narodi so začeli obe svetovni vojni, ki sta bili vzrok tolike prelite krvi in trpljenja v tem stoletju? So bili to muslimani, hindujci ali budisti? Ne, to so bili tako imenovani krščanski narodi Evrope, vojno so zanetili katoliški in protestantski politiki in duhovniki. Značilen je komentar britanskega radijskega govornika in pisatelja Malcolma Muggeridgea, ki je pisal: »V različnih vojnah našega časa je cerkev poudarjala, da je Bog na naši strani in da je brezpogojno blagoslovil vsakršno vrsto vojskovanja, ki bi se zdela generalom in politikom primerna. ... Najmodrejša izjava ustanovitelja krščanske vere pa pravi, da njegovo Kraljestvo ni del tega sveta.«

HUDODELSTVO IN KAZNIVA DEJANJA: Kristus je učil: »Ljubi bližnjega svojega kakor samege sebe.« (Matevž 22:39)

Kdo bi si želel, da ga oropajo, pretepejo ali umore? Zato noben pravi kristjan ne more narediti takšnega hudodelstva svojemu bližnjemu, ker je Kristus rekel: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim.« (Mat. 7:12)

Apostol Peter je bil, ko je svetoval, še bolj precizen: »Nihče izmed vas naj ne trpi kot morilec ali tat ali hudodelec« (1. Petr. 4:15, EI)

Kaj je že rekel Tertulijan o obnašanju kristjanov svojega časa? »Je v vašem dolgem seznamu obtoženih za različna zlobna dela, med morilci, žeparji, ... zapeljevalci ali tatovi oblek v kopališčih bil kdo kristjan? Zapore polnijo vaši ljudje. ... Tam ne boste našli kristjana, razen če je obtožen zaradi tega, ker je kristjan; če pa je obtožen še za kaj drugega, ni več kristjan.«

Kako pa je danes s hudodelstvom v »krščanskih« narodih? Zločinov je vse več, zapori so prenapolnjeni in v mnogih mestih si ljudje ne upajo več na cesto, ker se boje, da bodo žrtev zločincev. Toda mar niso mnogi razbojniki in prestopniki še naprej ‚kristjani‘, ker obiskujejo maše in sprejemajo obhajila! Celo za znane gangsterje so že brali veliko mašo. Dejansko se ne naredi nič, da bi bile vrste vernikov čiste. So to dokazi izvirnega krščanstva?

SPLAVI: Tudi tukaj bi lahko uporabili Jezusovo načelo: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim.« (Matevž 7:12)

Bi rad umrl? Med drugo svetovno vojno so nacisti v svojih koncentracijskih taboriščih umorili milijone žrtev. Bi bil rad med njimi? Podobno tem žrtvam splavljeni zarodki nimajo izbire, in letno jih tako umre na desetine milijonov. Tudi tukaj velja opozorilo apostola Petra: »Nihče izmed vas naj ne trpi kot morilec« (1. Petr. 4:15)

V tem pogledu sta bila komentarja Tertulijana in Atenagore, dveh kristjanov iz drugega stoletja, stvarna: »V našem primeru je ubijanje za vselej prepovedano, usmrtiti ne smemo niti zarodka v materinem telesu.« (Tertulijan) »Če rečemo, da so ženske, ki uporabljajo drogo, da bi splavile, krive umora in bodo zato dajale račun Bogu, kako bi mi mogli moriti?« (Atenagora)

V večini zahodnih, v »krščanskih« deželah, je število splavov zastrašujoče veliko. V ZDA na primer je bilo samo leta 1978 uradno število 1 157 776 splavov! Na Nizozemskem in v Zvezni republiki Nemčiji ocenjujejo, da se 25 odstotkov vseh nosečnosti prekine z zakonitim ali nezakonitim splavom. V katoliški Franciji se tako konča polovico nosečnosti. Če prej omenjene citate kristjanov in začetkov krščanstva primerjamo s srhljivo statistiko, smo prisiljeni vprašati: So današnje »kristjanke«, ki splavljajo, in cerkve, ki to dovoljujejo, sploh krščanske?

SPOLNA MORALA: Osnovalec krščanstva je pojasnil: »Kajti od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem hudobne misli, nečistovanja, ... prešuštva, ... razuzdanost. ... Vse te hudobije prihajajo od znotraj in človeka omadežujejo.« (Marko 7:21, 22, EI)

Krščanski misijonar Pavel se je strinjal, da takšne stvari oskrunjajo človeka, ker je napisal: »Ne nečistniki, ... ne prešuštniki, ne možje z nenaravnimi potrebami (NS), ne moželežniki ... ne podedujejo Kraljestva Božjega.« (1. Kor. 6:9, 10)

Zopet poglejmo, kako so se obnašali prvi kristjani: »Mi smo tako daleč od izvajanja svobodnih spolnih odnosov, da nam ni dovoljen niti čuten pogled.« (Atenagora) »Kristjan ima spolno zvezo samo s svojo ženo.« (Tertulijan)

Se današnje krščanstvo glede morale zgleduje po zgodnjem krščanskem vedenju? Ali sta ‚tehnika izdelave in material‘ enaka kakor pri prvotnem pojmovanju? Zato je prej omenjeni pisatelj Malcolm Muggeridge pisal: »V zadevah kot so razveze, homoseksualnost in tako imenovana nova morala se vali plima nemorale proti običajnemu krščanskemu stališču, in to često z odobravanjem znanih cerkvenih mož.«

Krščanstvo je področje nečistovanja, prešuštvovanja in homoseksualnosti. Posledica tega so epidemije spolnih bolezni. Je to slika izvirnega krščanstva? Ali pa je dokaz, da imamo opravka s potegavščino, z nizkotnim ponaredkom?

UDELEŽBA V POLITIKI: Kristus je za svoje naslednike rekel: »Del sveta niso, kakor jaz nisem del sveta.« Pred Poncijem Pilatom je še rekel: »Moje kraljestvo ni od tega sveta, ... moje kraljestvo ni od tod.« (Jan. 17:16, NS; 18:36, EI)

V starem Rimu je bila politična uprava tesno povezana z državno religijo. Kako so se v takšni situaciji obnašali prvi kristjani? Encyclopaedia Britannica pojasnjuje: »Kristjani prvih treh stoletij so odločno odklanjali državno religijo. ... Imeli so se za državljane prihajajočega nebeškega mesta in za popotnike in tujce na zemlji, ... kot člane Božjega Kraljestva, ki je prekinilo vse stike s tem minljivim svetom, tudi s politično ureditvijo.«

Kakšno pa je današnje »krščanstvo« — glede politike? Nesložno od vrha do tal. Duhovništvo se enači prav z vsako obstoječo politično stranko, tako na primer katoliški duhovniki podpirajo ateizem v Španiji in Latinski Ameriki, protestantski pastorji pa delujejo v britanskem parlamentu oziroma se istovetijo z levim krilom ameriške politike. Tudi je dobro znano, da so se pred nekaj desetletji duhovniki, razen redkih izjem, v Nemčiji, Italiji in Španiji podložili nacizmu in fašizmu.

Krščanstvo je (kot razred) nesložno, njegova zvestoba je razdeljena na politične stranke. Miguel de Unamuno, španski pisec 20. stoletja, je imel popolnoma prav, ko je pisal: »Domovina kristjana ni ta svet« »Krščanstvo je nepolitično.« Po drugi strani pa je britanski novinar Anthony Lejeune bil prisiljen napisati: »Političnost duhovnikov se je razpasla. ... Če cerkev nima kaj drugega ponuditi kakor ta svet, zakaj bi tedaj hodili v cerkev?«

In kako je z zvenečimi naslovi, s katerimi se naziva duhovnike v večini cerkva? Jezus je rekel svojim učencem: »Vi pa se ne dajajte klicati z imenom ‚rabi‘ (moj »Veliki«, moj »odlični«; kar spominja na duhovniške nazive kot »častiti« in »prečastiti«), zakaj eden je vaš Učenik, vi vsi pa ste bratje. Tudi nikogar na zemlji ne kličite ‚oče‘, zakaj eden je vaš Oče, ki je v nebesih.« (Mat. 23:8, 9, EI) To je dokaz, da v izvirnem krščanstvu ne sme biti razlike med duhovniki in laiki.

OZNANJEVANJE »DOBRE VESTI«: Jezus je rekel v svoji pridigi na gori: »Vi ste luč svetu ... naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slave Očeta vašega, ki je v nebesih.« (Mat. 5:14—16)

Takšno spodbudo, da bi svetili z besedo in dejanji, najdemo tudi v besedah apostola Pavla: »Po njem (Jezusu) torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je ‚sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo.« (Hebr. 13:15) Vsak Kristusov naslednik ima prednost in dolžnost, da oznanja krščansko »dobro vest«.

Ali so prvi kristjani kot celota »javno objavljali njegovo ime« (NS)? Ali pa so jih neposredno po smrti apostolov zadušili s postavitvijo duhovniškega razreda? Na to vprašanje lahko odgovorimo z naslednjim citatam iz Dr. Neandersove History of the Christian Religion and Church During the Three First Centuries:

»Celsus (2. stoletje n. št.), prvi protikrščanski pisec se je posmehoval, ker so delavci, čevljarji in kmetje, to je najbolj nepoučeni in nerazgledani ljudje, bili — goreči oznanjevalci evangelija.«

Poskusi odgovoriti na naslednja preiskovalna vprašanja: Me spodbuja moja religija in pripravlja za to, da oznanjam svojo krščansko vero? Me duh krščanstva sili, da grem k ljudem na dom, da bi našel tiste, ki težijo za izvirnim krščanstvom? In če ni tako, katera krščanska vera spolnjuje to Kristusovo zapoved? (Mat. 24:14; Dej. ap. 1:8; 1. Kor. 9:16)

Si ti pravi kristjan?

Nujno je, da bi lahko vsakdo, ki trdi, da je kristjan, na to vprašanje pritrdilno odgovoril. Zakaj? Ker je od tega odvisno Božje priznanje. Krščanstvo ni samo religija ali nalepka, temveč življenjska pot. Ali s svojim življenjem mečeš dobro luč na Kristusa? Ali pokazuje tvoja religiozna dejavnost biblijske lastnosti prvih kristjanov, ki smo jih pravkar pregledovali?

Apostol Pavel nas vabi: »Sami se preskušajte, ali ste v veri, sami se preiskujte.« (2. Kor. 13:5, EI) Zato te tudi mi vabimo, da pregledaš naslednji kratki seznam in pri tem poiščeš biblijske stavke, ki so navedeni, preberi jih iz svoje Biblije.

1. Ali sodeluješ v narodnih ali posvetnih stvareh, ki povzročajo razcepe med tako imenovanimi kristjani? (1. Kor. 1:10; Jan. 18:36; Jak. 1:27)

2. Kako bi razložil krščansko ljubezen? (1. Kor. 13:4—8)

3. Se trudiš, da bi z deli pokazal resnično ljubezen do bližnjega? Kako? (Mat. 22:39; Jan 13:34, 35)

4. Si prijazen, sočuten in spravljiv? (Efež. 4:31; Rimlj. 12:10)

5. Se v vsakdanjem življenju izogibaš laži, kraje, varanja in nespodobnega in žaljivega govorjenja? (Efež. 5:3—5; 4:25—31)

6. Ali morda misliš, da spolna morala ni tako zelo pomembna? (Marko 7:20—23)

7. Nagibaš k preobilni jedači in pijači? (Preg. 23:20, 21; Efež. 5:18)

8. Ali poskušaš drugim posredovati pravo krščansko vero z besedami in deli? (Rim. 10:9, 10; 1. Kor. 9:16)

Kaj si ugotovil? So danes res kje pravi kristjani? Poznaš koga, ki se resno trudi, da bi živel, kakor je živel Kristus? In se istočasno resnično trudi, da bi o svoji krščanski veri in življenju govoril z drugimi? Ali uči in izvaja tvoja religija pravo krščanstvo, ali pa je to samo privlačna nalepka ali impresivna označba

V kolikor še ne poznaš takšnih ljudi, ti predlagamo, da se seznaniš z Jehovinimi pričami v svoji soseščini in preiščeš, če se vestno trudijo, da bi odgovarjali prej navedenim biblijskim merilom. Če ne veš, kje bi jih našel, ti bomo radi pomagali, da se z njimi povežeš. (Iza. 43:10—12; Dej. ap. 11:26)

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

V današnjem krščanstvu »se vali plima nemorale proti običajnemu krščanskemu stališču, in to često z odobravanjem znanih cerkvenih mož«.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Britanski novinar je pisal: »Političnost duhovnikov se je razpasla. ... Če cerkev nima kaj drugega ponuditi kakor ta svet, zakaj bi tedaj hodili v cerkev?«

[Poudarjeno besedilo na strani 7]

»Sami se preskušajte, ali ste v veri, sami se preiskujte.« (2. Korinčanom 13:5, EI)