Če pride do tragedije

DRUŽINA očitno ni imela veliko gmotnih sredstev, vendar so imeli mnogo, za kar so bili hvaležni. Imeli so rodovitno zemljo na odlični legi in ugodno podnebje skoraj skozi vse leto.

Živeli so v mestu Nainu, ki je ležalo v rodovitni ravnini Ezdralona, na severozahodni strani gore Moreha. Družina je lahko iz svoje hiše preko zelene doline gledala gozdnato pogorje Galileje, le nekaj kilometrov oddaljeno od njih. Nad tem pogorjem pa so lahko v daljavi videli s snegom pokriti vrh Hermona in Libanonske planine. Kako prijetno je bilo proti večeru sedeti na ravni strehi hiše in opazovati to pokrajino — vsi trije, mož, žena in njun mladi sin!

Nekega dne pa se je zgodila velika nesreča. Umrl je mož. Kako strašno! Zdaj je konec prijetnih, skupnih večerov. Žena se je tolažila, da ji je ostal še sin. Njeni upi, želje in težnje so postale povsem odvisne od njegove prihodnosti. Tako je spet našla smisel življenja.

Toda, še enkrat jo je zadela nesreča, umrl ji je sin. Tako ni bilo nikogar, pri katerem bi našla uteho. Žalost vdove je bila nepopisna, ko so za sina pripravljali pokop.

Morda poznaš občutek praznine, ki se pojavi z izgubo ljubljenega človeka. Kako potrt in popolnoma nemočen si tedaj! Smrt je v resnici velik sovražnik. Ob takšnih pretresljivih dogodkih običajno želimo zvedeti o bodočnosti mrtvih. Je zanje kakšno upanje?

Zamisli si, kako bi bilo, če bi prišel nekdo, prijel za roko tvojega dragega umrlega ter mu vrnil življenje in zdravje! Bi bil vesel? Kako čudovito bi to bilo!

‚Toda to je nemogoče‘, boš morda rekel. Res je, to se začasa našega življenja še ni zgodilo. Toda zgodilo se je prej. Žene so svoje umrle dobile nazaj s pomočjo vstajenja.

Kdaj se je to zgodilo? Zakaj lahko v to verjamemo? In kaj pomeni to za nas danes?