Se lahko smrt prepreči?

ALI si kdaj razmišljal o vplivu, ki ga je imel Jezus Kristus na človeško zgodovino? Celo koledar, ki se večinoma uporablja na Zahodu, temelji na letu, v katerem je bil rojen. V The World Book Encyclopedia je pripomba: »Datumi pred tem letom so naznačeni kot leta pred Kristusom. Datumi po tem letu so naznačeni kot A. D. ali Anno Domini (v letu našega Gospoda).«

Zakaj je Jezus tako znamenit? Zaradi izrednih čudežev, ki jih je delal v Galileji. To področje leži v severnem delu današnje republike Izrael. O tej pokrajini je pisal hebrejski zgodovinar prvega stoletja, Jožef Flavij, naslednje: »Zemlja je v glavnem bogata z minerali in rodovitna, tam so mnoge plantaže vseh vrst dreves. ... Mesta ležijo gosto drugo zraven drugega.« Dejansko je trdil, da je »tam v Galileji bilo dvestoštirideset mest in vasi«.a

In v teh mestih in vaseh je Jezus Kristus oznanjeval in delal presenetljive čudeže. Čeprav je v biblijskem poročilu imenovanih le nekaj teh mest, jih je Jezus obiskal mnogo več, ker v navdihnjenem poročilu o njegovem oznanjevanju v tej pokrajini piše: »In hodil je Jezus po vseh mestih in vaseh, učeč po njih shodnicah in oznanjujoč evangelij Kraljestva in ozdravljajoč vsako bolezen in vsako slabost.« (Mat. 9:35)

Mnogi Galilejci, ki jim je Jezus oznanjeval, so ga poznali, ker je odraščal v njihovi sredini — v malem naselju Nazaretu, ki je ležalo med griči, približno 29 kilometrov jugovzhodno od Galilejskega morja.

JEZUS JE OBISKAL NAIN

Sin vdove iz Naina je umrl leta 31, v drugem letu Jezusove službe. To mesto je bilo nekako 9 kilometrov jugovzhodno od Nazareta, naselja, kjer je živel Jezus. Ko je mladenič umrl, je Jezus oznanjeval blizu severne obale Galilejskega morja, kjer je ravno tedaj imel svojo znamenito pridigo na gori.

V Bibliji je napisano, da je Jezus po končani pridigi ‚šel v Kafarnavm‘. V tem mestu na morski obali, je ozdravil služabnika nekega stotnika. »Nato (ali kakor piše v nekih starih prevodih: »naslednjega dne«), je šel v mesto z imenom Nain, in z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva.« (Luk. 7:11, EI)

Pot jugovzhodno od Kafarnavma proti Nainu je bila dolga 32 kilometrov, to je dober dan hoda celo za tiste, ki so pešačenja vajeni. Jezus in njegovi spremljevalci so prešli dolino in se približali vhodu v mesto. V poročilu zatem piše: »Ko se pa približa mestnim vratom, glej, neso ven mrliča, edinega sina matere njegove, in ona je bila vdova; in mnogo ljudstva iz mesta gre z njo. In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili.« (Luk. 7:12, 13)

Glede tega srečanja je Arthur P. Stanley, ki je v prejšnjem stoletju obiskal to mesto, napisal v svoji knjigi Sinaj in Palestina: »Na severnem pobočju ... so ruševine vasi Nain. ... Imela je lahko samo en vhod, odprt k težavnemu terenu griča na njegovem spodnjem obronku, proti dolini. To je moralo biti na tem strmem pobočju, ko so, po orientalskem običaju, ‚nesli mrtveca‘ in se ustavili ‚blizu vhoda v vas‘. ... To je kraj brez kakšne posebnosti, ki bi se vtisnila v spomin; toda po verodostojnosti svoje trditve o ozkem prehodu, v katerem vidimo ganljivi dogodek, ga morda uvršča med najzanimivejše prizore evangelijev.«

J. W. McGarvey, ki je pravtako obiskal ta kraj v 19. stoletju, je pisal v svoji knjigi Biblijske dežele: »Nain leži na visoki terasi s strmim obronkom, dolgim 19 metrov, ki se na severu spušča do ravnine. Pot s severne strani vodi po ozki dolini k njegovemu zahodnemu delu in poleg nje je nekaj v kamen vklesanih grobnic. ... Jezus je prihajal neposredno iz Kafarnavma, kjer je bil prejšnji dan, pogrebni sprevod s sinom vdove pa je šel iz mesta proti tem grobnicam in tako so se srečali.«

PRESENETLJIV ČUDEŽ

Ko je srečal žalosten sprevod in ženo, zlomljeno od silne bolečine, se je Jezusu zasmilila. Njena neizmerna žalost ga je ganila do srca. Nežno, pa vendar odločno, z glasom, ki je vlival zaupanje, ji je rekel: »Ne jokaj!« Njegov nastop in postopek je pritegnil pozornost množice, da so se ‚nosilci ustavili, ko se je Jezus dotaknil odra‘. Verjetno so se vsi spraševali, kaj bo Jezus naredil.

Res je, da je Jezus več kot leto dni pred tem na poroki spremenil vodo v vino v vasi Kana, to je le nekaj kilometrov severneje. In tudi je res, da so nekateri, ki so bili v žalostnem sprevodu morda slišali, da je Jezus čudežno zdravil bolne v drugih okolnih mestih in vaseh. Toda kakor se vidi iz biblijskega poročila, Jezus do tedaj ni še nikogar obudil iz mrtvih. Lahko naredi tudi kaj takega?

Obrnil se je k mrliču in zapovedal: »Mladenič, pravim ti, vstani!« Zgodil se je največji čudež! »In mrlič sede in začne govoriti. In da ga materi njegovi.«

Kakšen pozornost zbujajoč dogodek! Zamisli si občutek te žene. Kaj bi občutil ti? Kaj naj bi nekdo v takem primeru rekel? Se zahvalil za vstajenje svojega sina? Z besedami se očitno ne da izraziti hvaležnosti. To je resnično čudež!

»In vse je obšel strah in hvalili so Boga ter govorili: ‚Velik prerok je vstal med nami‘ in ‚Bog je obiskal svoje ljudstvo.‘ In ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.« Jezus je bil očitno velik Božji prerok. (Luk. 7:13—17)

OBLJUBLJENI ČUDODELNIK

Petnajst stoletij pred tem je prerok Mojzes z Božjo močjo povzročil osupljive čudeže. Razdelil je celo Rdeče morje in s tem omogočil vsem Izraelcem, da so ga prešli po suhem. Toda bilo je napovedano, da bo prišel prerok, ki bo delal še večje čudeže. Mojzes je rekel po Božjem navdihnjenju: »Preroka izmed tebe, iz bratov tvojih, kakor sem jaz, ti obudi Jehova, tvoj Bog: njega poslušajte.« (5. Moj. 18:15) Zato se je v prvem stoletju pojavilo vprašanje. ‚Ali je ta Jezus iz Nazareta napovedan Božji prerok?‘

Janez Krstnik je veroval, da je Jezus ta. Videl je, da je prišel Božji duh na Jezusa, ko ga je v reki Jordan pred skoraj dvemi leti krstil. (Jan. 1:32—34) Sedaj je bil Janez v ječi, Herod Antipa ga je zaprl pred približno letom dni, ker je razkril njegov prešuštni odnos z ženo svojega brata.

V zaporu so torej »sporočili Janezu učenci njegovi o vsem tem«, posebno vest o obujenju vdovinega sina. Ko je to slišal, je Janez »poklical dva izmed učencev svojih ter ju poslal h Gospodu vprašat: ‚Si li ti tisti, ki ima priti ali naj čakamo drugega?‘« (Luk. 7:18, 19; Mat. 11:2, 3)

To ni pomenilo, da je Janez dvomil v Jezusa, da je on obljubljeni prerok. Ko je slišal za presenetljivo vstajenje vdovinega sina, je hotel slišati neposredno od Jezusa, da je on Mesija. Janez je spraševal, če mora priti še drugi naslednik, ki bi dopolnil vse, kar je bilo napovedano, da bo naredil Božji Mesija.

Kaj je bilo, ko sta prišla Janezova učenca k Jezusu in mu postavila Janezovo vprašanje, nam pove poročilo: »Ravno tisto uro pa jih je mnogo ozdravil bolezni in muk in hudobnih duhov in mnogim slepcem je dal vid. In Jezus odgovori in jima reče: Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepci izpregledujejo, hromci hodijo, gobavci se očiščajo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij. In blagor mu, kdor se ne pohujša nad menoj.« (Luk. 7:20—23)

Brez dvoma je to poročilo ohrabrilo Janeza. To je bil potrdilen odgovor, da je Jezus res delal presenetljiva dela, po katerih se bo spoznal prerok, ki ga je napovedal Mojzes. Še nikoli prej ni kakšen človek pokazal takšne čudežne moči! Janez se je torej prepričal, čeprav je bil v zaporu, da je Jezus edini prerok, ki je izpolnil vse, kar je napovedoval Mojzes.

V to ne gre dvomiti — celo smrt se lahko premaga, kakor v primeru mrtvega sina vdove iz Naina!

[Podčrtna opomba]