Ponižno, kot angeli, spoštovati Jehovino pripravo
ASIRSKA vojska z več kot 185 000 možmi, se je namestila v nižini Libni, nasproti judejske visoke planote, oddaljene štirideset kilometrov. Niz opustošenih mest in trupel je ta vojska pustila za seboj, njen končni cilj pa je bil Jeruzalem.
Kralj Judeje, Ezekija, je vedel, da jih ne bo osvobodilo nobeno človeško sredstvo. Asirski govornik je pozival k predaji in se nato vrnil v asirski tabor v Libno. Toda Ezekija je goreče molil: »Zdaj torej, Jehova, naš Bog, reši nas iz njegovih rok, da bodo vsa kraljestva na zemlji spoznala, da si ti Jehova, edini Bog.« (2. Kralj. 19:19, EI) Odgovor je naglo prišel, celo iste noči, ko je Ezekija molil.
Kmalu je Ezekija doseglo poročilo, da je v asirskem taboru v Libni v pretekli noči Jehovin angel usmrtil 185 000 bojevnikov. (2. Kralj. 19:35) Zaradi tega se je kralj Senaherib vrnil v Asirijo. Kakšnemu spoštovanja zbujajočemu razodetju moči je bil priča!
Ponižni služabniki
Junaki v vojski so se hvalisali z veliko manj pomembnimi dosežki, toda kakšno je stališče angelov? Ti duhovni »Božji sinovi« so izraziti primeri ponižnosti. (2. Petr. 2:11; Job 38:7) Vzemimo za primer angelskega glasnika, ki se je apostolu Janezu pokazal v viziji. Ko se mu je Janez hotel pokloniti, ga je opozoril: »Nikakor! Služabnik sem kakor ti in tvoji bratje, ki pričujejo za Jezusa.« (Razod. 19:10, EI; 22:8, 9) Angel je ponižno priznal, da je samo služabnik Najvišjega. Čeprav je imel veliko prednost — smel je posredovati Božje razodetje, se je zavedal, da bi bilo napačno, če bi sprejel kakršnokoli čaščenje zato, ker je kot Božji služabnik izvrševal svojo dolžnost.
Jezus Kristus je rekel, da so angeli zelo veseli, če se neki grešnik pokesa. (Luk. 15:7, 10) To je v resnici pomembno, ker bo takšna oseba prišla v vrsto vladarjev nebeškega kraljestva. Namesto da so ljubosumni, ker Bog izkazuje nezasluženo milost bivšim grešnikom, angeli cenijo Božjo pravičnost, ker uporablja ljudi, ki so se s tem, kar so izkusili na Zemlji izšolali, da služijo kot sočutni kralji in duhovniki. (Primerjaj Hebrejcem 4:15; 5:8, 9.) Angeli ponižno služijo bodočim kraljevskim sodedičem, ker cenijo prednost, da jim je dovoljeno služiti Jehovi v vsaki službi. (Hebr. 1:14) Dejansko, oni tudi vodijo oznanjevalce, da najdejo tiste, ki iščejo Boga. (Primerjaj Dejanja apostolov 8:26—38.)
Angeli se zavedajo, da v Božji družini ni pravilno poviševati samega sebe, niti v nebesih niti na Zemlji. Mar nas to ne spodbuja, da se še naprej pravilno trudimo, da ‚ničesar ne delamo iz sebičnosti ali častihlepja, temveč da v ponižnosti cenimo druge višje od sebe‘? (Fil. 2:3) Ali ponižno priznavamo Jehovino ureditev v krščanski skupščini in spoštujemo nepopolne može, ki služijo kot nadzorniki? (Hebr. 13:17) Kakšno je naše stališče do sobratov? Jih cenimo in smo prijazni z njimi, neglede na njihovo nepopolnost? Ko je Jehovin angelski predstavnik nagovoril Abrahama, mu je rekel »prosim«. (1. Moj. 13:14, NS) Smo spoštljivi z otroki, ženami in našimi brati v veri? Angeli si niso dovoljevali svoboščin v druženju z nepopolnimi ljudmi in tudi mi tega ne bi smeli delati.
Drugi primer ponižne podložnosti je povezan z Mojzesovim pogrebom. Satan in nadangel Mihael sta se sporekla; Mihael je trdil, da je telo Jehovina last. Kako je Mihael zadevo uredil? Je dal duška prezirljivi jezi nad tem nasprotnikom, ki je odgovoren za bolečine človeštva? (1. Moj. 3:1—5) Ne, »ni si upal izreči sodbe preklinjevanja, marveč je rekel: ‚Kaznuj te Jehova!‘« (Juda 9) Ker je nadangel spoštoval Jehovino obsodbo, ni bil predrzen. (Primerjaj Janez 5:19, 30.)
Če posnemajo Mihaelov zgled, krščanski možje in očetje ne bi smeli surovo postopati ali strogo reševati družinske spore, krščanski starešine pa bi morali paziti, da svoje avtoritete ne zlorabljajo z neprijaznim postopanjem s tistimi, ki so grešili. (1. Petr. 3:7; 5:1—3) Tisti, ki drugim posredujejo življenjedajajoče resnice iz Božje besede, gotovo ne bodo o tistih osebah, ki teh resnic niso sprejele, govorili prezirljivo, temveč bodo prepustili sodbo Jehovi, ker On vidi, ‚kar je v srcu‘. (1. Petr. 3:8—12; 1. Sam. 16:7)
Zvesta vztrajnost
Ponižno spoštovanje Jehovinih priprav je omogočilo angelom, da zvesto vztrajajo v svojih službenih nalogah. Na poti k Danielu s posebnim sporočilom od Boga, je angel naletel na hudo nasprotovanje. »Stal mi je nasproti knez kraljestva perzijskega edenindvajset dni«, je pozneje rekel angel Danielu. Razumel je, da je važno, priti z vestjo do Božjega zemeljskega služabnika, zato se je 21 dni boril z nevidnim demonom, ki je gospodaril Perziji, dokler mu ni prihitel pomagat nadangel Mihael. (Dan. 10:12—14)
Podobno kot ta angel, se tudi mi »ne vojskujemo zoper kri in meso, ampak zoper ... duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih«. (Efež. 6:12) Potreben je velik napor za upiranje demonskim silam, ki nameravajo uničiti naše prijateljstvo z Jehovo in ustaviti oznanjevanje Božjega kraljestva. Spoštovanje in cenjenje Jehovine vladavine nam bo pomagalo, da zmagamo s pomočjo svetega duha. (Razod. 12:17)
Včasih smo morda malodušni zaradi negativnih stališč prijateljev ali družinskih članov. Tudi angeli so bili pod pritiskom nezadovoljnežev. Pred vesoljnim potopom v dneh Noeta so nekateri angeli popustili nepravilnim željam. Zapustili so »svoje bivališče« v nebesih, se utelesili in imeli protinaravne odnose z ženskami. (Juda 6, EI) Vendar večina Božjih duhovnih sinov ni podlegla vplivu nezvestobe teh upornih članov Jehovine družine. Več kot dva tisoč let pozneje je imel Daniel vizijo o nebeški sodbi. Koliko zvestih angelov je videl? »Tisočkrat tisoči so mu stregli, deset tisočkrat deset tisoči so stali pred njim.« (Dan. 7:10, EI) Tako kakor pravični angeli tudi ti ne dovoli, da vplivajo nate posamezniki, samovšečneži. Naj ti bodo takšni primeri zvestobe v spodbudo. (1. Tesal. 1:7)
Ceniti Božjo ljubezen
Jehova je ustvaril angele in ljudi s sposobnostjo, da razvijejo ljubezen do njega kot Očeta in Suverena. Božji veliki nasprotnik je bil angel, ki je užival blagoslove Jehovine ljubezni; navzlic temu pa ni razvijal cenjenja kot odgovor na to ljubezen. Pomanjkanje ponižnosti ga je navedlo, da si je zaželel slave in se končno uprl. (1. Tim. 3:6)
Mar ni potrebno, da nam vse to služi kot opozorilo in spodbuda? Kako pa je z nami, če so celo angeli zgrešili in niso s cenjenjem razmišljali o Jehovini ljubezni ter tako podlegli nepravilnim željam? Ali pa bomo, kot je to delala velika množica zvestih angelov v Danielovi viziji, iskali razloge za hvaležnost Jehovi za vsakodnevno milost, ki nam jo izkazuje? Možnost, da se približamo Bogu, nam naj bo zelo dragocena.
»Kdo je Jehovi podoben med sinovi Božjimi (angeli, Targum)«? — je vprašal psalmist. »Bog je strašen (zbuja spoštovanje, NS) v krogu svetih, velik in grozen (strahzbujajoč, NS), bolj ko vsi, ki so krog njega.« (Ps. 89:6, 7, EI) Kako pa se v srcih angelov in ljudi razvije takšno strahospoštovanje? Z vsakodnevnim razmišljanjem o veličastnih lastnostih vesoljnega Suverena, ki se razodevajo v njegovih ustvarjalnih delih in ljubeči dobroti.
Jehovine priče danes niso nepomembna manjšina, kar se tiče njihovega oboževanja resničnega Boga. »Kajti teh, ki so z nami, je več nego tistih, ki so z njimi«, nam zagotavlja Biblija. (2. Kralj. 6:16, EI) Pri naših naporih, da ugajamo Jehovi, se nam pridružuje množica angelov, ki obožujejo istega Boga. Ta številna stvarjenja se ljubeče zanimajo za nas in so nam vedno pripravljena pomagati, da zavzamemo trdno stališče za Jehovo. (Ps. 34:7) Zato bodimo spodbujeni s primerom teh Božjih sinov, ki ponižno spoštujejo Jehovino pripravo, da smo skupaj z njimi še naprej podloženi volji našega plemenitega nebeškega Očeta.