Je tvoje dajanje dobro, boljše ali najboljše?

ALI si občutil, da prinaša zadovoljstvo prav toliko k duševnemu miru kakor naše pospeševanje miru z drugimi? Zato je apostol Pavel lahko napisal: »Je pa velik dobiček pobožnost, združena z zadovoljnostjo. Zakaj ničesar nismo prinesli na svet, ker tudi odnesti ne moremo ničesar; če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni«. Dejansko je rekel še več; spodbujal je, da naj bi bil vsak zadovoljen s svojim življenjem, bodisi da je bil služabnik ali svoboden, poročen ali samski. (1. Tim. 6:6—8; 1. Kor. 7:12—27)

Kadar gre za izkazovanje krščanskih vrlin, kot je radodarnost, se lahko upravičeno vprašamo, ali smo zadovoljni z našim dejanskim delom. Smo zadovoljni s tem, kar je enostavno označeno kot »dobro«, če bi lahko naredili nekaj, kar je boljše ali celo najboljše?

Kako je z darovanjem za nek pomemben cilj ali za pomoč človeku, ki je v stiski, in to potrebuje. Skromen prispevek se lahko označi kot dobro, ker je to gotovo bolje kakor ne dati ničesar; in neglede na višino zneska bo koristno. V zvezi s tem se nekateri hvalijo, da dajejo deseti del ali desetino svojih dohodkov. Za to se lahko reče, da je dobro, čeprav Božja beseda od kristjana ne zahteva desetine. Dejstvo je, da zelo siromašnim ljudem lahko desetina pomeni pravo breme, medtem ko premožnim to ne predstavlja nobene žrtve.

Kakšno je potem »boljše« dajanje, če se gornje lahko označi za »dobro«? To bi bilo dajanje v skladu s sredstvi. Prav to je tisto, kar je zahteval Bog Jehova od Izraelcev v zvezi z njihovimi letnimi praznovanji. Zapovedal jim je: »Trikrat v letu naj se prikažejo vsi moški tvoji pred Jehovo, tvojim Bogom, na mestu, ki si ga izvoli Jehova: o prazniku opresnikov (ki je sledil pashi), o prazniku tednov (ob binkoštih) in o prazniku šatorov (ob koncu žetve); a naj se ne prikažejo prazni pred Jehovo, temveč vsak naj da, kolikor more, primerno blagoslovu, ki ti ga je dodelil Jehova, tvoj Bog.« (5. Moj. 16:16, 17)

Brez dvoma je bila to upravičena zahteva in tudi apostol Pavel jo je tako jemal. Zato je, ko je spodbujal premožne kristjane v Korintu, da bi dali prispevke za svoje siromašne brate v Jeruzalemu, pisal: »Kajti če je dobra volja, prijetna je po tem, kar kdo ima, ne po tem, česar nima. Ne mislim namreč, da naj imajo drugi olajšavo, a vi stisko, temveč po načelu enakosti: vaša obilnost v sedanjem času naj služi za njih pomanjkanje, da bi tudi onih obilost služila za vaše pomanjkanje, da bode enakost; kakor je pisano: ‚Kdor je mnogo nabral, ni imel preobilo, in kdor je malo, ni mu manjkalo.‘« (2. Kor. 8:12—15)

Za dajanje, ki je v skladu z imetjem nekoga, lahko rečemo, da tolaži in preiskuje srce. Zakaj? Kristjana, ki ima malo, tolaži, da je dal. Lahko je zadovoljen tako dolgo, dokler je njegovo dajanje v razmerju z njegovimi sredstvi. Nasprotno pa to preiskuje srce kristjana, ki ima mnogo posesti, ki je bogat, ker bi bilo prav, da se vpraša, če je njegovo darilo, čeprav večje od drugih, v sorazmerju z njegovim bogastvom?

Če lahko za dajanje, ki je v skladu z imetjem nekoga, rečemo, da je »boljše«, kakšno je potem dajanje, označeno kot »najboljše«? To je dajanje z velikim osebnim žrtvovanjem. V tem pogledu nam je najboljši zgled naš Stvarnik, Bog Jehova, o čemer beremo v Janezu 3:16: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega (svojo najdragocenejšo posest in zaklad), da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« Tudi Jezus Kristus, Božji Sin, nam je dal enak zgled, ker je rekel: »Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da življenje svoje za prijatelje svoje.« (Jan. 15:13)

Jezus nam s tem služi kot zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah, tako, kakor je sam rekel: »Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj. V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Jan. 13:34, 35; 1. Petr. 2:21)

Takšno ljubezen so pokazali kristjani v Filipih. V 2. Korinčanom 8:1—4 beremo: »A na znanje vam, bratje, dajemo milost Božjo, ki je dana v skupščinah makedonskih, da se je vkljub mnogim stiskam, v katerih so bili preizkušeni, obilost njih radosti in njih prevelika revščina povzpela do bogate rododarnosti. Kajti po svoji moči, da, pričam, čez svojo moč so dali dobrovoljno, z mnogo prošnjo nas proseč te milosti, da se smejo udeležiti službe za svete«, to je, pomagali so potrebnim kristjanom v Jeruzalemu. Pavel je upravičeno tem bogatim kristjanom v Korintu svetoval: »Bogati bodite tudi v tej milosti.« (2. Kor. 8:7)

Zakaj ne bi smeli biti zadovoljni samo z neznatnim, simboličnim dajanjem, če lahko damo, kar je boljše ali celo najboljše? Ker je to obveznost, ki jo Božja beseda nalaga kristjanom tako s predpisi kakor tudi zgledom, kakor smo pravkar videli. Nadalje je pravo zadovoljstvo vedeti, da je nekdo premagal svojo sebično slo po kopičenju bogastva in je postal velikodušen. In še več kot to, tu je tudi biblijsko načelo, ki velja za takšne stvari; ne moremo se namreč izogniti posledicam: »Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel, in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel.« Žel kaj? Ne materialne, temveč duhovne nagrade, kar je v soglasju z Jezusovimi besedami: »Veliko bolje je dati nego vzeti.« (2. Kor. 9:6; Dej. ap. 20:35)