»Dobri pastir« in »druge ovce«
»In imam še drugih ovac, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati.« (Janez 10:16)
1. V čem se »dobri pastir« razlikuje od »najemnika«?
DOBER pastir se razlikuje od najemnika, ki se zanima samo za zaslužek, ki ga bo dobil. Jezus je rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir, ki mu ovce niso lastne, vidi volka, da gre in zapusti ovce in zbeži, in volk trga in razganja ovce, on pa beži, ker je najemnik, in ne mara za ovce.« (Jan. 10:11—13)
2. a) Na kaj se je Jezus skliceval glede lastne izkušnje, ko je rekel, da »dá dobri pastir svoje življenje za ovce«? b) V čigavo korist je v glavnem žrtvovanje Jezusove človeške duše?
2 V tistem času je bilo na Bližnjem Vzhodu pasenje ovc na pašnikih povezano z nevarnostmi. Spomnimo se, kako je mladi pastir David moral nekoč ubiti medveda in leva, da je rešil življenje ovc svojega očeta Jeseja. (1. Sam. 17:34—36) Jezus je govoril o volkovih, ki prežijo na ovce. Pri preganjanju volka je pastir v nevarnosti, da se telesno poškoduje. Dober pastir ne bo zbežal zaradi lastne varnosti kakor najemnik, temveč bo ovce ščitil pred grabežljivimi zvermi. »Dobri pastir« bo celo pripravljen ‚dati svoje življenje ali dušo v korist ovc‘, tako da ne bi izgubil niti ene. Opozarjajoč na to, je Jezus napovedal svojo smrt kot človeške duše v korist Jehovinih »ovc«. Jezus je bil pripravljen odgovarjati temu opisu »dobrega pastirja«. Njegov nebeški oče, Bog Jehova, ki je lastnik zemeljskih »ovc«, je soglašal s tem, da njegov sin žrtvuje svojo človeško dušo v korist »ovc«, ki jih je njegov Oče tako zelo ljubil. Jezusova človeška »duša« je bila ponujena kot odkupna žrtev, da bi človeštvo odkupil smrti, podedovane od grešnega Adama.
3. a) S čim se je primerjal Jezus glede na svojega Očeta po Janezu 10:14, 15? b) Kaj je bil Jezus pripravljen narediti, da je delil Abrahamovo obljubo z »malo čredo« ?
3 »Dobri pastir« je prijazen z vsako ovco svoje črede, vsako označi z imenom, s katerim jo kliče k sebi, jo boža in skrbi za njene potrebe. S takšno značilnostjo pastirja z Bližnjega vzhoda v mislih je Jezus rekel dalje: »Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje (ovce) in moje (ovce) poznajo mene: kakor Oče mene pozna in jaz Očeta poznam; in življenje svoje dam za ovce.« (Jan. 10:14, 15) Jezus je imel sebe za simbolično »ovco«. Bil je »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta«. (Jan. 1:29) V zadnji knjigi Biblije, Razodetju, je 28-krat imenovan »Jagnje«. Jezus je menil, da ga je ponazarjal oven, ki ga je žrtvoval patriarh Abraham namesto svojega sina Izaka, katerega je bil Abraham pripravljen darovati kot žrtev na Jehovino zapoved. (1. Moj. 22:1—13) Izak je podedoval Abrahamovo obljubo in jo predal Jakobu. Jezus je, podobno kot Izak, podedoval Abrahamovo obljubo in se je bil pripravljen žrtvovati, da bi jo delil s svojo »malo čredo«.
4. Ali je Jezus ‚ugrabil‘ »malo čredo« iz rok svojega Očeta in kako je gledal na to »čredo«?
4 Povsem jasno je, da je bil Jezus globoko zainteresiran za rešitev »male črede« v »staji« Abrahamove zavezne ureditve. Cenil jo je kot zelo dragoceno darilo svojega nebeškega Očeta. Tako je tudi rekel: »Kar mi je dal moj Oče, je večje od vsega, in nihče jih ne more iztrgati iz roke Očeta mojega.« (Jan. 10:29, NS)
»IMAM ŠE DRUGE OVCE«
5. Kaj pokazuje na to, da se Jezus ni zanimal le za to, da reši ovcam podobne ljudi za nebeško življenje?
5 Čeprav cerkve krščanstva mislijo in učijo tako, se Jezus ne zanima zgolj za rešitev človeških stvarjenj za nebeško življenje. Jezus je rekel: »In imam še drugih ovac, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati, in bodo poslušale moj glas, in bode ena čreda, eden pastir.« (Jan. 10:16) Kdo so torej te »druge ovce«?
6. a) Kaj učijo cerkve krščanstva glede »te staje« in »drugih ovc«? b) Na kaj kaže Jezusovo omenjanje raja v Lukežu 23:43 in njegova prilika o ovcah in kozlih?
6 Krščanske cerkve trdijo, da »čreda«, o kateri je tukaj govoril Jezus, vključuje le hebrejske kristjane, medtem ko so »druge ovce« tisti, ki postanejo kristjani iz nehebrejskih ali poganskih narodov; zatem trdijo, da postanejo verni Hebrejci in verni pogani »ena čreda« pod »enim Pastirjem« v duhovni staji. Toda takšen nauk se ne ujema z ostalimi biblijskimi stavki, povezanimi s to temo. Čeprav apostol Janez ne omenja v svojem evangeliju, je Jezus vendarle govoril o zemeljskem raju pod njegovim kraljestvom in o drugih »ovcah« poleg »male črede« svojih nebeških sodedičev. Ko je Jezus izrekal svojo prerokbo o »znamenju« njegove bodoče prisotnosti in koncu sestava stvari, jo je po Matevževem poročilu zaključil s priliko o ovcah in kozlih. Te »ovce« so bile drugačne od Kristusovih duhovnih »bratov«, katerim so ti ovcam podobni ljudje delali dobro. (Luk. 23:43; Mat. 24:3; 25:31—46)
7. Zakaj se je Janez lahko dobro spominjal Jezusove prilike o ovcah in kozlih ter ocenil število vključenih v to »čredo«?
7 Apostol Janez je bil s to priliko seznanjen, ker je skupaj s svojim bratom Jakobom ter Petrom in Andrejem Jezusa zasebno vprašal o »znaku« in on je Jezusovo prerokbo o času konca v celoti slišal. (Marko 13:3, 4) Ko je zapisoval Jezusove besede o »drugih ovcah«, se je lahko dobro spominjal Jezusove prilike o ovcah in kozlih. Bil je postaran apostol, ko mu je bilo dano Razodetje, v katerem je bilo razkrito, da bo duhovni Izrael sestavljen iz samo 144000 članov. Vedel je torej, da bo »staja«, ki vsebuje »malo čredo«, zajemala samo določeno število rešenih.
8. S čim primerja apostol Pavel dvanajst rodov duhovnega Izraela v zvezi z drevesom in kaj so na tipičen način ponazarjali glavni deli tega »drevesa«?
8 V listu Rimljanom, 11. poglavje, primerja apostol Pavel teh dvanajst rodov duhovnega Izraela z vejami plemenite oljke. Korenine te simbolične oljke ponazarja patriarh Abraham, prednik naravnega izraelskega naroda. Deblo oljke je ponazarjalo nadaljnje patriarhe, Izaka, Jakoba in dvanajst patriarhalnih poglavarjev dvanajsterih rodov naravnega Izraela. (Dej. ap. 7:8) Veje, ki so rasle na tem deblu, so ponazarjale hebrejske člane dvanajstih rodov naravnega, obrezanega Izraela. Seveda so bili ti dediči Abrahamove obljube, kar se tiče »semena«, s pomočjo katerega bodo blagoslovljene vse družine in narodi na Zemlji z dosego večnega življenja. Zato so bili naravni obrezani Hebrejci prvi, ki so imeli priložnost sestavljati ‚Abrahamovo seme‘.
9. Kakšne narave so bile te simbolične »veje« in kdo je bil torej prava »korenina« in kdo deblo?
9 Sedaj vemo, da gre za duhovno »seme«, ki ga je proizvedel Bog Jehova, da bi postali člani semena njegovi duhovni sinovi. On je bil prava »korenina« te duhovne oljke. Njegov Sin, Jezus Kristus, je bil glavni, bistveni član tega »semena« večjega Abrahama, Boga Jehove. Zato je bil Jezus Kristus ponazorjen z deblom te simbolične oljke. »Veje« na takšnem drevesu so ponazarjale zveste učence, ki postanejo njegovi sodediči kot manj pomembni člani duhovnega ‚Abrahamovega semena‘. Ali je bilo število teh »vej« neomejeno?
10. Kako pokazuje Pavel v Rimljanom 11:11—32, da bo na tej simbolični oljki samo omejeno število »vej«?
10 Apostol Pavel pokazuje, da bo na tej duhovni oljki samo omejeno število »vej«. Zakaj? Ker poudarja, da iz drevesa ne bo zrasla druga naravna veja, če se polomi ena. Na njeno mesto bo presajena veja z divje oljke. Toda ta presajena veja z divje oljke ne bo povečala števila vej na drevesu. Število vej na deblu tega drevesa bo ostalo isto. Ko so bili naravni, obrezani Hebrejci odlomljeni z duhovnega drevesa zaradi svojega nezvestega odklanjanja Jezusa Kristusa kot glavnega Semena Večjega Abrahama, so bili nehebrejci ali pogani vcepljeni na mesta teh odsekanih naravnih »vej«. (Rim. 11:11—32)
11. Kako pokazuje Pavel v Galatom 3:26—29, da tiste, ki so v staji duhovnega Izraela ni treba deliti na Hebrejce in pogane?
11 Zato je pravilno, da se teh vej na Abrahamovem zaveznem drevesu ne pojmuje kot naravne Hebrejce in tuje pogane. Vsi so duhovni Izraelci. Apostol Pavel poudarja to misel. Po obravnavi Abrahamove obljube in njegovega semena nadaljuje: »Zakaj vsi ste sinovi Božji po veri, v Kristusu Jezusu. Kajti katerikoli ste bili krščeni v Kristusa, ste Kristusa oblekli. Ni tu Juda, ne Grka, ni tu sužnja, ne svobodnega, ni tu moškega, ne ženske: zakaj vi vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Če ste pa Kristusovi, potem ste Abrahamovo seme, in po obljubi dediči.« (Gal. 3:8, 16, 26—29)
12.–14. a) Na kakšno duhovno materinstvo pokazuje Pavel galacijskim kristjanom v Galatom 4:21—31? b) Ali Pavel poudarja nek židovski element v »mali čredi« znotraj »staje«?
12 Apostol Pavel je pismo Galatom pisal med 50. in 52. letom n. št. To je bilo sedemnajst let zatem, ko je Jehova prikoval Zakon zaveze na kol, na katerem je bil pribit njegov Sin, Jezus Kristus. Pa vendar je bilo v skupščinah Galacije nekaj kristjanov, ki so hoteli biti v suženjstvu Zakona, Zakona zaveze, ki je bil Mojzesu posredovan na gori Sinaj v Arabiji. Na ta način so hoteli hoditi skupaj s protikrščanskimi Hebrejci, ki so se trdno držali zemeljskega Jeruzalema in materialnega templja, ki ga je zgradil kralj Herod Veliki, tisti, ki je hotel usmrtiti Jezusa, ko je bil še dete. Ta Jeruzalem je bil ponazorjen z Agaro, Abrahamovo sužnjo, in je bil kot mati Hebrejcem, ki so še vedno hoteli ostati v okovih Mojzesove postave, kot da bi sprejeli Jezusa Kristusa kot večjega Mojzesa. Zato je Pavel pisal glede tega:
13 »A gornji Jeruzalem je svobodnica, in ta je naša mati. ... Mi pa smo, bratje, kakor Izak, otroci obljube. ... Zato, bratje, nismo otroci sužnje, ampak svobodne. Za svobodo nas je Kristus osvobodil; stojte torej trdno in ne vprezite se zopet v jarem sužnosti.« (Gal. 4:21 do 5:1)
14 Izak, Abrahamov sin, ni bil Žid ali Izraelec. Kot sin Abrahamove svobodne žene Sare je postal oče Jakoba, ki je dobil ime Izrael in ki je postal oče Judejcev. Kristjani, ki pripadajo »mali čredi« v »staji« dobrega pastirja Jezusa Kristusa, so podobni Izaku, ker so nasledniki Abrahamove obljube. Nebeški Jeruzalem je njihova duhovna mati, ponazorjen po Sari, materi Izaka Hebrejca, Nežida.
15., 16. Ali pravi Jezus v Janezu 10:16—18, da mora pripeljati »druge ovce« v eno »čredo«, da bi imele »enega pastirja«?
15 Po razlagi o »staji«, ki vsebuje člane sestavljenega »Abrahamovega semena«, ubere Jezus drugo smer, ko pravi: »In imam še drugih ovac, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati, in bodo poslušale moj glas, in bode ena čreda, eden pastir. Zato me Oče ljubi, ker jaz dam življenje svoje, da ga zopet vzamem. Nihče ga ne jemlje od mene, marveč jaz ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To zapoved sem prejel od Očeta svojega.« (Jan. 10:16—18)
16 Opazimo lahko, da Jezus ne pravi, da »mora pripeljati« te »druge ovce« v »čredo«. Nasprotno, pravi, da ‚bo ena čreda‘, ker ,bo samo »eden pastir«.
17. Kaj bi lahko sklepali glede na dejstvo, da Jezus preide brez prekinitve z obravnavanja »črede« na »druge ovce«, in mar je ta zaključek na vsak način točen?
17 Ker Jezus tako gladko preide od pregledovanja ‚črede‘ na ‚druge ovce‘, lahko bralec pomisli, da sledita obe dejavnosti druga drugi v kratkem roku, brez velikega časovnega prepada, vsekakor ne stoletja. Iz tega razloga misli Jezus najverjetneje na to, da pripelje v »čredo« nežidovske narode, pogane, kar se je po poročilih zgodilo v času širjenja krščanske skupščine v dneh apostolov. Sklepamo lahko, da Jezus v tem primeru ne izgovarja dolgoročne prerokbe o nečem, kar je časovno še daleč. Toda takšen zaključek ni pravilen. Ne dela razlike med »čredo« in »eno čredo«. (Primerjaj Razodetje 7:8, 9.)
18. Ali je bil Jezus sposoben izreči dolgoročno prerokbo in na katero važno stvar mora počakati blagoslov vseh družin po vsej Zemlji?
18 Jezus je bil obdarjen s preroško vizijo, tako da je bil sposoben povedati primerjavo o ovcah in kozlih, čeprav naj bi se to uresničilo šele 1900 let pozneje. On je bil temeljni član obljubljenega »Abrahamovega semena«, zato se je zelo zanimal za rešitev vseh družin in narodov človeške družbe, tako da bi bili večno blagoslovljeni po tem semenu. Takšen blagoslov je moral počakati do izpopolnitve tega sestavljenega »Abrahamovega semena«, skupno 144 000. Ta proces naj bi zajemal devetnajst stoletij, kakor pokazujejo zgodovinska dejstva. Ti blagoslovljenci so ovcam podobni ljudje iz vseh družin in narodov, toda ti niso »druge ovce«, ker ne pripadajo »čredi« dedičev Abrahamove obljube. Ti torej niso mogli biti duhovni Izraelci, temveč v relativnem smislu pogani.
19. Kdo sestavlja »veliko množico«, opisano v Razodetju 7:9—17 v luči tega, kar je prej napisano v Razodetju, 7. poglavje?
19 S tem soglaša dejstvo, da je videl Janez po zapečatenju dvanajst rodov duhovnega Izraela, kakor je opisano v Razodetju 7:1–8, vizijo o številni »veliki množici« tistih, ki niso duhovni Izraelci in ki so torej »druge ovce«. Videl jih je stati pred Božjim prestolom in jih slišal govoriti: »Zveličanje (zahvaljujemo, NS) Bogu našemu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu.« Zanje je rečeno, da preživijo »veliko stisko« in bodo noč in dan prinašali sveto službo Bogu Jehovi v njegovem templju. »Dobri pastir« ljubeče skrbi za te »druge ovce«, ker beremo: »Jagnje ... jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja. (Razod. 7:9—17)
20. Kdaj in kje se je pričela izpolnjevati vizija o »veliki množici« in s katerim dogodkom?
20 V Skladu z vrstnim redom stvari, ki so opisane v Razodetju 7. poglavje, je bilo spomladi 1935. leta, dvajset let po začetku »konca tega sestava stvari« od leta 1914, dano pojasnilo vizije iz Razodetja o »veliki množici«. To se je zgodilo 31. maja 1935 na kongresu v glavnem mestu Združenih Držav. Ob tej priliki je J. F. Rutherford, predsednik Stražno stolpne, biblijske in traktatne družbe imel predavanje o temi »velika množica«. Pojasnil je, da tu ne gre za drugorazredni nebeški razred, temveč za zemeljskega, za ‚druge ovce dobrega Pastirja‘. To pojasnilo se je pozneje pojavilo v časopisu Stražni stolp. Takrat je pričel »dobri pastir« zbirati svoje »druge ovce« in te so pričele poslušati njegov glas in mu slediti, kajti naslednji dan po pojasnilu Razodetja 7:9—15 je bilo krščenih 840 oseb, s čimer so simbolizirale svojo predanost Bogu po Kristusu. Večina teh je menila, da pripada »veliki množici« Kristusovih ‚drugih ovc‘.
21. a) Za koga je »dobri pastir« razen za »malo čredo« še dal svoje življenje? b) Kako je ta Pastir spet dobil svoje življenje in izraz čigave ljubezni je to bil?
21 »Dobri pastir« je dal svojo »dušo« tudi za te »druge ovce«, ki ne pripadajo »staji« dedičev Abrahamove obljube. Apostol Janez, ki je pripadal razredu Abrahamovega »semena«, je pisal: »On (Jezus Kristus) je sprava za grehe naše, ne pa samo za naše, ampak tudi za vsega sveta grehe.« (1. Jan. 2:1, 2) Bog Jehova, nebeški Oče, je ljubil svojega Sina zaradi tega dejanja. V svoji iz srca prihajajoči hvaležnosti je zato rekel Jezus, »dobri pastir«, pred tistimi Židi, ki so ga sovražili: »Zato me Oče ljubi, ker jaz dam življenje svoje, da ga zopet vzamem.« (Jan. 10:17) Oče je izrazil svojo ljubezen do samopožrtvovalnega »dobrega Pastirja« tako, da ga je tretji dan obudil iz mrtvih. Tako je Božji Sin spet dobil svoje »življenje«, toda na stopnji nebeškega življenja.
22. Zakaj Jezusu kljub poizkusom, nihče ni vzel človeškega življenja do takrat, ko je rekel v Janezu 10:18 zapisane besede?
22 Do časa, ko je Jezus govoril o »drugih ovcah«, so poizkusili vzeti življenje temu »dobremu pastirju«. Toda nikoli ni storil ničesar, za kar bi zaslužil, da ga ljudje usmrtijo. To pojasnjuje, zakaj je rekel: »Nihče ga ne jemlje od mene, marveč jaz ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To zapoved sem prejel od Očeta svojega.« (Jan. 10:18)
23. Kdaj se je Jezus sam predal in zakaj?
23 Nekaj mesecev pozneje je bila ta izjava podkrepljena z dokazom. Tisto noč, ko je bil izdan v Getsemanskem vrtu in ga je njegov učenec Peter poskušal braniti z mečem, je Jezus rekel: »Ali pa meniš, da ne morem prositi Očeta svojega, in poslal bi mi takoj več nego dvanajst legijonov angelov? Kako bi se pa izpolnila pisma, ki pričajo, da mora tako biti?« (Mat. 26:53, 54) Ko so njegovi apostoli pobegnili, se je Jezus iz lastne pobude predal možem, ki so ga prišli aretirat in usmrtit. S takšnim ravnanjem Jezus svojega življenja ni zavrgel.
24. Kakšno popolno pooblastilo glede življenja je dobil Jezus od Očeta in kako je odpovedal še zadnji poizkus, da bi ustavili delovanje te oblasti?
24 Jezus je bil od svojega nebeškega Očeta pooblaščen, da gre po tej poti, toda njegovi prosti volji je bilo prepuščeno, če bo to storil ali ne. Njegova oblast, da ponovno dobi svoje življenje s pomočjo vstajenja, je bila odvisna od njegove prostovoljne predaje. Ker je svoje življenje ali dušo predal smrti, ga je njegov nebeški Oče oskrbel z močjo ali oblastjo, da življenje spet dobi od tistega, ki ga edini lahko obudi iz mrtvih. Nobena sila v nebesih ali na Zemlji ni mogla ustaviti tega pooblastila za Jezusa, da ne bi ponovno dobil svoje »duše« ali življenja. Namestnikov pečat, ki je bil dan na veliki kamen, s katerim so zaprli vhod v grobnico, kamor so dali Jezusa zatem, ko je umrl na kolu, in vojaška straža, ki je bila postavljena pred grob, da bi preprečila učencem krajo trupla, nista mogla preprečiti Jezusu, da se tretji dan okoristi od Boga mu dane oblasti. (Mat. 27:62 do 28:15)
25. Kako je imel Jezus svoje človeško življenje na razpolago, da ga uporabi za človeštvo, ker ga ni izgubil zaradi neposlušnosti Bogu?
25 Jezus je bil pod zapovedjo nebeškega Očeta, da vse to naredi. Zato je Bog Jehova tretji dan po njegovi smrti zapovedal svojemu poslušnemu Sinu, da vstane iz mrtvih in ponovno dobi življenje v duhovnem kraljestvu z nebeškim Očetom. Ker svojega človeškega življenja ni izgubil zaradi neposlušnosti do Boga, je dobil tudi pravico do popolnega človeškega življenja, da se pojavi pred Bogom Jehovo v njegovem nebeškem templju in služi kot sprava za grehe vsega človeštva.
26. a) Kaj naj bi storile vse družine Zemlje, ker se jim je odprla pot? b) Kdaj se je pričela blagoslavljati »velika množica« Jezusovih »drugih ovc«?
26 To je odprlo pot vsem družinam in narodom sveta, da prejmejo »blagoslov« s pomočjo vodilnega »Abrahamovega semena«. (1. Moj. 12:1—3; 22:15—18) »Velika množica« »drugih ovc« dobrega Pastirja je pričenjala dobivati blagoslove, ko se je po njem predala Bogu Jehovi in to predanost simbolizirala s krstom v vodi. Zatem so poslušali glas dobrega Pastirja in mu sledili skupaj z maziljenim preostankom Abrahamovega semena. Ta pomembni začetek je bil v Washingtonu (D. C), na kongresu 1935. leta. Od takrat maziljeni ostanek pozdravlja vse »druge ovce« in tako, kot je napovedal Jezus, nastaja »ena čreda« pod »enim pastirjem«.
27. Kdo razen »velike množice«, ki bo preživela »veliko stisko«, bo še postal del »drugih ovc« dobrega Pastirja in kdaj?
27 V teku tisočletne vladavine ‚Enega Pastirja‘, ustoličenega Jezusa Kristusa, bodo vstali iz smrtnega spanja vsi odkupljeni in bodo imeli priložnost sprejeti »blagoslove«, tako da postanejo del »drugih ovc« dobrega Pastirja. Tukaj bo vključen predhodni »vratar« »staje«, ki predstavlja Abrahamovo zavezno ureditev, namreč, Janez Krstnik. (Jan. 10:1—3) Jezus bo vodil poslušne do »studencev vode življenja«. »Velika množica« tistih, ki bodo preživeli »veliko stisko«, bodo blagoslov za milijarde obujenih, ki se bodo lahko poslužili »studencev voda življenja«. (Razod. 7:9—17) Vsi ovcam podobni ljudje se bodo sposobni pridružiti »veliki množici«, govoreč: »Zveličanje (zahvaljujemo, NS) Bogu našemu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!« (Razod. 7:10; 20:11—14)
[Shema na strani 27]
(Lega besedila – glej publikacijo)
Jehovina ureditev za njegove »ovce«
1. »Dobri pastir«: Jezus Kristus, ki se je odrekel svoje duše v korist »črede«
2. »Vratar«: Janez Krstnik, ki je »Pastirja« predstavil »ovcam«
3. »Staja«: Kraljevska čreda Abrahamove zavezne ureditve
4. »Ovce« v tej čredi: »Mala čreda«, sestavljena iz Hebrejcev in poganov
5. »Vrata« k ovcam: Jezus
6. »Tujci«, »tatje in razbojniki«: Odpadniki in lažni pastirji
7. »Druge ovce«: »Velika množica« in drugi, ki bodo podedovali zemeljsko področje Kraljestva