Kakšno pot ubrati — po uničenju organizirane religije?
Bralcu bo koristilo, če prebere Jeremijo od 40. do 49. poglavja, še preden bo bral ta članek.
»Preklet, kdor opravlja delo Jehovino nemarno! Preklet, kdor krvi odteguje svoj meč!« (Jeremija 48:10, EI)
1. Pred kakšna težka vprašanja bo postavilo uničenje organizirane religije tiste, ki ga bodo preživeli?
»ORGANIZIRANA religija sveta je padla!« Lahko pričakujemo, da bodo tisti, ki sovražijo vse religije, radostno vzklikali takšne besede, ko bo današnjo organizirano religijo zajelo strašno uničenje. Po kateri poti bodo krenili tisti, ki bodo preživeli ta skoraj neverjetni dogodek? H komu se bodo obrnili? To so resna vprašanja.
2. Kakšno vprašanje je povzročilo Jeremijevo prerokovanje in kje se je prerok znašel po skoraj štiridesetletnem takšnem napovedovanju?
2 Kdor se še danes trdno drži neke splošne sodobne religije, bo morda nejeverno vprašal: ‚Ali bo Stvarnik nebes in zemlje dovolil kaj takega?‘ To vprašanje je podobno tistemu, ki je nastalo pred 2625 leti zaradi nekega Hebrejca, duhovnika, mladega preroka Jeremije iz Anatota na Bližnjem Vzhodu. Prerokoval je proti religiji svojega lastnega ljudstva. Po Jeremijevih besedah, bi naj bil njihov tempelj — edini, ki je bil dovoljen po religioznem zakonu — požgan. Njihovo tempeljsko mesto Jeruzalem, naj bi bilo spremenjeno v smetišče. Tisti, ki so izvajali to obliko religije, pa naj bi bili pregnani v deželo osvajalcev, kjer bi ostali sedemdeset let. Jeremijevo napovedovanje takšne nesreče je izzvalo odločno ugovarjanje. Ko je že skoraj štirideset let tako prerokoval, se je Jeremija začasa vladavine zadnjega kralja iz Davidove hiše, Zedekije, znašel zaprt v temnici v Jeruzalemu.
3. Ali je Jehova s tem, ko je dopustil takšno religiozno nesrečo, uničil lastno oboževanje?
3 Bog, na čigar ime so se obračali v jeruzalemskem templju, je dovolil, da se je zgodila takšna religiozna nesreča. Dejansko je ravno ta Bog, Jehova, sporočil Jeruzalemu, da ga bo zadela takšna nesreča. Zakaj? Ali je nameraval uničiti svojo lastno religijo, kjer so kot resničnega Boga oboževali njega? Nikakor! Enostavno je nameraval uničiti oskrunjeno in izkrivljeno obliko oboževanja, ki so ga takrat izvajali v templju, ki je nosil njegovo ime in na ta način to sveto ime sramotili. Končno je zmagala Jehovina beseda, izrečena po Jeremiju! Tisti, ki so se trmoglavo upirali, so izgubili. V poletnem mesecu abu, v petem mesecu njihovega koledarskega leta, od sedmega do desetega dne tega meseca, je bil tempelj razrušen, izmučeno, z lakoto udarjeno mesto Jeruzalem, pa zravnano z zemljo. Še pred tem so zajeli na begu kralja Zedekijo in ga s tisočimi izčrpanimi Hebrejci, ki so to nesrečo preživeli, odpeljali kot ujetnike v moreče pregnanstvo v Babilon, ki je tedaj vladal svetu.
4. Ima vsa ta starodavna zgodovina kakšen pomen za nas danes?
4 Ali vsa ta starodavna zgodovina sploh zadeva nas danes? Da! Iz kakšnega razloga? Ker je bila preroška in moralo se jo je zapisati in ohraniti na straneh svete Biblije in v mnogih živih jezikih vse do današnjega dne. Preučevalec te stare zgodovine, Hebrejec, čigar narod je bil neposredno povezan s to žalostno zgodovino, je poudaril važnost takšne preteklosti, ko je napisal v prvem stoletju našega štetja naslednje besede: »To vse pa se jim je zgodilo kot zgledi, a napisalo se je za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov (sestava stvari, NS).« (1. Kor. 10:11)
5. Pred katero religiozno nesrečo je Pavel pisal 1. Korinčanom 10:11 in zakaj se takšna nesreča ne bo več ponovila?
5 Te zloslutne besede je napisal krščanski apostol Pavel približno 15 let, preden je bilo obnovljeno mesto Jeruzalem skupaj s templjem uničeno po rimskih četah leta 70. n. št. Tretjič se to ne bo zgodilo, ker današnjega Jeruzalema ne krasi nobeno hebrejsko svetišče. Danes se za to zgodovinsko mesto zanimajo tri velike religije, in sicer krščanska, islamska in hebrejska.
6. Kateri del organizirane religije bo prvi uničen in kaj bo pomenil prestop k drugim delom organizirane religije?
6 So religije, ki so starejše kot krščanstvo, vendar bo v soglasju s tem, kar je Jeremija rekel za prvotni Jeruzalem, tako zvano krščanstvo prvi del organizirane religije, ki bo uničen. Da, Jeruzalem preroško ponazarja krščanstvo, ker to trdi, da izvaja religijo, ki je nastala 33. leta n. št. v drugem Jeruzalemu. Kakšno pot bodo ubrali preživeli zagovorniki sodobnega dvojnika obsojenega Jeruzalema Jeremijevih dni, zatem ko bo uničen? Bodo prestopili h kakšni preživeli nekrščanski religiji? Če bodo naredili tako, bo to zanje pomenilo, da iščejo zavetje pri drugih delih organizirane religije, ki je obsojena na večno uničenje.
7. Kje so Babilonci dovolili prebivati Jeremiji in njegovemu tajniku po padcu Jeruzalema in kakšen praznik je bil pred njimi?
7 Upoštevajmo, kako je bilo to prikazano po uničenju prvega Jeruzalema Jeremijevih dni leta 607 pred n. št. Nekaj ubožnih Hebrejcev je smelo ostati v osvojeni Judeji pod Gedalijem, ki ga je zmagoslavni kralj Nebukadnezar postavil za upravitelja dežele. To se je zgodilo v petem lunarnem mesecu (abu) 607. leta pred n. št. Jeremija in njegov pisar Baruh sta ostala živa in poveljnik babilonske vojske je Jeremiji dovolil, da je na lastno željo ostal s siromašnimi Hebrejci v deželi pod upraviteljem Gedalijem. Kaj je bilo potem? Bližala se je jesenska žetev v sedmem mesecu (etanim ali tišri). Bližal se je čas sedemdnevnega praznovanja žetve ali šatorov (od 15. do 21. tišrija). Toda kako strašno — v Jeruzalemu ni bilo templja, kjer bi se to praznovanje radostno slavilo. (5. Moj. 16:13—16)
8. So se hebrejski begunci vračali v Judejo zato, da bi slavili praznik šotorov?
8 Razen odreda okupacijskih enot je babilonska vojska odšla iz dežele in s seboj so odpeljali mnoge preživele Hebrejce kot ujetnike. Zato so se začeli hebrejski begunci iz okolnih dežel prebijati nazaj v Judejo. So se mar vračali v domovino iz poslušnosti do svojega zakonodajalca Jehove, da bi slavili praznik žetve ali šatorov, čeprav brez Jeruzalema in njegovega templja? Razvoj dogodkov pokaže, da tega niso storili.
9. Zakaj je bilo vprašanje, po kateri poti bodo krenili tisti, ki so se vrnili v Judejo, in v deželi preostalo siromašno ljudstvo?
9 Kakšno smer so ubrali tisti, ki so se vrnili v deželo, in siromašno ljudstvo, ki je v njej ostalo? Niso bili prisiljeni zapustiti dežele, čeprav je Jeremija napovedal, da bo dežela sedemdeset let povsem pusta, brez ljudi in domačih živali; in to je deželo moralo doleteti. Kljub temu je Jeremija tistim, ki so bili v deželi, rekel, naj bodo mirni in naj se ne boje Babiloncev, ki so odšli. Njihov upravitelj Gedalija, je bil Hebrejec kakor oni sami, samo da je bil podložen babilonskemu kralju Nebukadnezarju. Tako jih Jehova, njihov Bog, ni silil, da bi šli iz dežele, katero jim je dal, čeprav je celo navdihnil Jeremijo, naj napove sedemdesetletno popolno opustošenje Judeje.
MORILEC NAPADE!
10. Zakaj je bilo religiozno stanje, s katerim se je soočilo »ubožno ljudstvo« v Judeji, obžalovanja vredno?
10 S kakšnim žalostnim religioznim stanjem se je soočilo »ubožno ljudstvo«, ki je ostalo na področju Judeje! Ni bilo več templja v Jeruzalemu, v čigar smeri bi molili k Jehovi! Razen Jeremije ni bilo nobenega duhovnika, nobenega Levita! Ni bilo oltarjev, kjer bi mogli darovati svoje žrtve! Tudi ni bilo več zlate »skrinje zaveze« z dvema angeloma, v čigar smeri je veliki duhovnik škropil žrtveno kri na dan sprave, 10. tišrija. Skrinja je izginila in do danes nihče ne ve, kje je! (Ozea 3:4, EI)
11. Zakaj je amonski kralj Baalis menil, da je Izmael, sin Netanije, primerno orodje, s katerim bi odstranil Gedalijo, hebrejskega deželnega upravitelja?
11 Tedaj se je pojavil malopridnež v osebi Izmaela, sina Netanija. Verjetno je amonski kralj Baalis, h kateremu je Izmael pred Babilonci pobegnil, menil, da je Izmael primeren za to, da iz zasede umori Gedalija, ki ga je kralj Nabukadnezar postavil za deželnega upravitelja Judeje. Zakaj? Ker je bil Izmael »kraljevskega rodu«. Izmael je po Elisamu, svojem dedu, bil kraljevskega rodu in ‚kraljevi velikaš‘ (EI) (Jer. 41:1) Tako se je amonski kralj Baalis, ki se je veselil uničenja Jeruzalema, poslužil Izmaela, da bi odstranil Gedalijo. (Ps. 83:7, 8; Jer. 40:14)
12. Kako je Izmael izpeljal svoje podlo dejanje in zakaj je kljub temu koncu moral zbežati?
12 Kljub opozorilom Johanana, Kareahovega sina, je Gedalija pogostil Izmaela in njegovih deset spremljevalcev v novem vladnem mestu Micpi, ki je ležalo nekaj kilometrov severno od ruševin Jeruzalema. Čeprav je bilo prisotnih nekaj babilonskih vojščakov, so jih Izmael in njegovi tovariši med jedjo presenetili in vse kruto usmrtili. (Jer. 41:2, 3) Kasneje so še drugi postali žrtve Izmaela in njegove izdajalske tolpe. To je bilo v sedmem lunarnem mesecu, tišriju, v mesecu, ko je bilo običajno sedemdnevno praznovanje šatorov. Ljudje iz Micpe so morali kot ujetniki temu nasilnemu prisvojitelju oblasti slediti. Toda ko se je pojavil Johanan, Kareahov sin, in nasprotoval Izmaelu, je ta in osem njegovih mož, prešlo v amonsko deželo, ki si jo babilonski kralj Nebukadnezar ni podjarmil. (Jer. 41:10—15; 49:1—5)
13. Katero vest je dal Jehova po Jeremiji Johananu in njegovim naslednikom? Kako so nanjo reagirali?
13 Zaradi tega, kar se je zgodilo začasni vladi, ki so jo postavili Babilonci, so Johanan in ljudstvo zaslutili, da se morajo bati nove svetovne sile, babilonskega kraljestva, ki ga je Bog Jehova uporabil kot svojega sodnega izvrševalca na Bližnjem Vzhodu. Katero pot naj bi torej ubrali? Navidezno so se Johanan in njegovi vojaški poveljniki obrnili k Jeremiji, ki je točno napovedal razrušenje Jeruzalema. Obljubili so, da bodo poslušali Jehovino sporočilo, pa če jim bo všeč ali ne. Še istega dne, ko so prišli povprašat Jeremijo, je prišla Jehovina vest. Ne bi jih bilo treba biti strah, ker bi naj ostali v deželi podložni Babilonu. Če pa bodo izdajalsko krenili na jug, v Egipt, jih bo tam dohitel zmagovalski meč babilonskega kralja, kakor tudi lakota in bolezni. Razen malega preostanka bodo uničeni v obsojenem Egiptu. Po padcu babilonskega kraljestva se ne bodo v miru vrnili v Judejo. Ali so Johanan in njegovi ljudje poslušali to Božjo vest? Ne, niso. Ožigosali so jo kot izdajstvo. Jeremijo so imeli za lažnika. (Jer. 42:1—43:3)
14. Kdo se je izkazal, da ne drži svoje besede, in zakaj leta 607. pred n. št. niso slavili praznika žetve?
14 Kdo je bil lažnik, če ne prav vsakdo od njih, ker so obljubili, da bodo poslušali Jeremijevo sporočilo, celo če jim ne bo všeč? Že so bili na poti proti jugu, v Egipt, in nameravali so se prebijati dalje, vse dokler ne pridejo v deželo Nila. Niso hoteli biti podložni oblasti tretje svetovne sile, Babilonu. Prej je bil Egipt njihov zaveznik proti razširjajoči se babilonski svetovni sili. Zato so se tedaj, ko je Judeja prišla pod oblast Babilona, odločili, da ne sme nihče ostati v deželi in se podložiti Babilonu. Zagovornika podložitve Babilonu, namreč Jeremija in njegov pisar Baruh, nista smela ostati v deželi, zato so oba Jehovina služabnika vzeli s seboj. Ne da bi se ozirali na čas, so ti uporniki prav tedaj, ko bi morala Judeja radostno slaviti praznik žetve ali šotorov, od 15. do 21. tišrija, proti Jehovini volji zapustili deželo, tako kakor je bilo napovedano; ostala je prazna, brez prebivalca in domače živali. (Jer. 43:4—7)
15. Kako so dogodki Jeremijevih dni povezani z zadevami našega časa in kako dokazujejo, da nas zadevajo?
15 Volje vsemogočnega Boga nikoli ni mogoče uspešno onemogočiti. Nikoli se ne more njegove preroške besede dokazati za netočno. Z izhodom nepokornih Hebrejcev iz Judeje se je začela napovedana sedemdesetletna opustošenost dežele, brez Izraelcev in domačih živali. Takrat se je začelo tudi simboličnih »sedem časov«, to je 2520 let, o katerih je dal Jehova kralju Nebukadnezarju sanje in jih je prerok Daniel pojasnil. (Dan. 4:13—27; Luk. 21:24) Zato ni slučajno, da je prva svetovna vojna izbruhnila v mirnem svetu in tako označila konec teh »sedmih časov« v lunarnem mesecu tišriju, leta 1914. n. št. Resnično so dogodki Jeremijevih dni povezani z našim časom. Pomen teh dogodkov zelo zadeva nas danes!
16. Zakaj se beg v Egipt ni izkazal za pravo pot nevernih Hebrejcev?
16 Ali so se Hebrejci, ki so pobegnili v Egipt, zatem ko je religija, ki so jo organizirali hebrejski kršilci Zakona, padla v Jeruzalemu 607. leta pred n. št., izognili tega, kar so mrzili? Ali so izbrali najboljšo oziroma pravo pot? Komajda, ker so postali zastrašujoči primer tega, kaj se zgodi religioznemu narodu, ki noče poslušati Jehovine besede. Čeprav so Jeremijo prisilili, da se je naselil v Egiptu, ni tam prenehal prerokovati. Jehovin duh ga je še naprej spodbujal, da prerokuje nevernim hebrejskim beguncem in proti deželi, ki so si jo izbrali za prebivališče. Njegovi navdihnjeni spisi so ohranjeni vse do današnjega kritičnega časa. Služijo kot opozorilo sodobnemu dvojniku uporniških Hebrejcev Jeremijevih dni. Kaj lahko v tem pogledu pričakujemo v dneh, ki so pred nami?
17. Kakšnega postopanja ne moremo pričakovati od preživelih očividcev uničenja krščanstva in zakaj ne?
17 Pričakujemo uničenje najbolj vplivnega dela organizirane religije, namreč krščanstva z vso njegovo zmešnjavo religioznih sekt in denominacij. To se bo zgodilo v času, ki ga je Jehova nespremenljivo določil. Zato: Katero smer si bodo izbrale priče tega nepričakovanega dogodka? Če sklepamo na osnovi tega, kako so 607. leta pred n. št. postopali Izmael, Johanan in njuni pristaši, ki so odklonili Jehovin nasvet, ne moremo pričakovati, da se bo množica takih prič obrnila k pravemu krščanstvu, ki ga izvajajo razred Jeremije in njegovi lojalni tovariši. Pravo krščanstvo upošteva oboževanje Jeremijevega Boga, Jehove, nebeškega Očeta Jezusa Kristusa. Jezus je govoril o oboževanju Jehove, ko je rekel ženi pri vodnjaku v Samariji: »Ali prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi molilci molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili. Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici.« (Jan. 4:23, 24)
18. Čigava priča je bil Jezus Kristus, ko je bil na Zemlji, in kdo mora danes biti Priča, kakor on?
18 Celo kristjan ne more potisniti ob stran oboževanja Jehove kot Boga. V Razodetju 1:5 si je Božji Sin nadel ime ‚Jezus Kristus, zvesta priča‘. Ko je bil kot človek na Zemlji, je bil Hebrejec, Izraelec, in njegovemu ljudstvu so bile napisane besede v Izaiji 43:10: »Vi ste priče moje, govori Jehova, in hlapec moj, ki sem ga izvolil.« Jezus je pokazal, da je bil zvesta in prava Priča Boga Jehove. Njegovi pristni učenci morajo biti danes enake Priče, namreč Jehovine priče.
19. Ali se bodo preživeli očividci zloma krščanstva potem pridružili Jehovinim pričam in kakšno upanje nudijo preživelim drugi religiozni sestavi?
19 Ne moremo navesti nobenega preroškega biblijskega stavka, ki bi pokazoval, da se bodo po propadu sodobnega dvojnika starega Jeruzalema v prihajajoči »veliki stiski« številni prejšnji privrženci krščanstva obrnili in se pridružili preganjanim kristjanom, znanim kot Jehovine priče. Mnogi bodo morda tožili za ugodnostmi, ki jih bodo izgubili zaradi ognjenega uničenja materialističnega krščanstva, podobno kot trgovci, ki jih Razodetje 18. poglavje predstavlja, kako žalujejo, ker je požgan Babilon veliki. Izgubili so donosne posle z njim. Mogoče bodo nekateri religiozni ljudje prestopili h kakšni od nekrščanskih religij, ki bodo za kratek čas preživele uničenje krščanstva. Takšni bodo odšli naravnost v drugi obsojeni religiozni sestav, ker vsi pripadajo Babilonu velikemu, svetovnemu kraljestvu krive religije. Vsi njegovi deli so določeni za uničenje!
20. Kako lahko vemo, po kateri poti bodo krenili tisti, ki bodo preživeli uničenje Babilona velikega?
20 Kam ali po kateri poti bodo krenili tisti, ki bodo preživeli uničenje Babilona velikega? Kaj nam pokazuje navdihnjeno preroško Pismo? Bodo šli oziroma bodo lahko prestopili na stran tistih, ki so predstavljeni z Jeremijem in njegovim tajnikom Baruhom? Na ta vprašanja odgovarjajo preroški dogodki v poslednjih dneh teh oboževalcev Jehove.