Božje ime v zgodnji zgodovini

BOG, sila, ki stoji za vesoljem, je stvarna Oseba. Spoznali smo tudi, da ima svoje edinstveno osebno ime — Jehova (ali Jahve; v hebrejščini JHVH).

Kako pa je z zgodovinskim ozadjem tega imena? Kako lahko zgodovina osvetli Božje ime?

ZGODNJE ZGODOVINSKO OZADJE

Vrnimo se v šestnajsto stoletje pred n. št., ko so Izraelci trpeli v Egiptu pod trdo faraonovo vladavino. Jehova je zadolžil Mojzesa, da izprosi Izraelcem svobodo. Da bi mu pokazal, v čigavem imenu naj govori in postopa, je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ‚Jahve, Bog vaših očetov ... me je poslal k vam. To je moje ime na veke.« (2. Moj. 3:15, EI)

Toda faraon ni želel poslušati, rekoč: »Kdo je Jahve ... Ne poznam Jahveja.« (2. Moj. 5:2, EI) Po nekaj stiskah je Bog rekel faraonu: »Ali zaradi tega sem te ohranil, da ti pokažem svojo moč ter da se razglasi ime moje po vsej Zemlji.« (2. Moj. 9:16)

Prvih pet knjig Biblije, ki vsebujejo prej omenjeno poročilo, se veliko sklicuje na Božje osebno ime. V hebrejskem tekstu 5. Mojzesove knjige se pojavlja 550-krat. Imena niso uporabljali samo duhovniki in Leviti. Mojzes je pisal: »Poslušaj, Izrael: Jehova, naš Bog, je edini Jehova. Zato ljubi Jehovo, svojega Boga iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje. In te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. In marljivo jih uči otroke svoje ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« (5. Mojzesova 6:4—7) Brez dvoma so tedaj v družinskem oboževanju neomejeno uporabljali Božje vzvišeno ime.

VLADAVINA KRALJA DAVIDA

Za vladavine kralja Davida je uporabljanje imena Jehove doseglo nov, slaven višek. Pod Božjim navdihnjenjem je David napisal mnoge lepe psalme ali slavospeve Jehovi. David je sestavil tudi velik tempeljski orkester ter zbore tisočerih pevcev in glasbenikov. Redno so igrali in peli čudovite pesmi, ki so spodbujale k slavljenju Jehove, ‚prepevali so psalme njegovemu imenu‘. (Ps. 68:4)

Ali je Jehovi ugajalo, da so javno in v družinah uporabljali njegovo ime? Ali je obsojal Davida in njegove sodobnike v smislu tretje zapovedi: »Ne imenuj po nemarnem imena Jehove, svojega Boga«? (2. Moj. 20:7) Očitno ne! Jehova je Davida bogato blagoslovil in njegova vladavina je bila zelo uspešna.

SPREMEMBA GLEDIŠČ

Približno pet stoletij pozneje je Jehovin zvesti prerok Malahija uporabil v kratkih štirih poglavjih svoje prerokbe 48-krat Tetragramaton (štiri hebrejske črke Božjega imena). Delno je Jehovina beseda, ki jo je govoril preko Malahije, bila takšna: »Kajti od sončnega vzhoda do zahoda bo moje ime veliko med poganskimi narodi.« Zaradi poudarka je bila ta misel ponovljena: »Zakaj moje ime bo veliko med poganskimi narodi, pravi Jehova nad vojskami.« (Mal. 1:1, 11)

Upoštevaj tudi, kaj je pisal Malahija v zvezi z duhovniki svojih dni: »Sin spoštuje očeta in služabnik se boji svojega Gospoda. Ako sem torej oče, kje je moja čast? in ako sem Gospod, kje je strah, ki mi gre? govori Jehova nad vojskami vam, duhovnikom, ki zaničujete moje ime.« (Mal. 1:6, EI)

Sobesedilo nam pokaže, da duhovniki niso bili krivi zaradi tega, ker niso uporabljali Božjega imena, temveč, ker ga niso spoštovali in ker so darovali nesprejemljive žrtve. Hebrejski spisi in drugi zapisi iz tistega razdobja pokazujejo, da ,so Jehovino ime veliko uporabljali. Dokumenti (imenovani Elephantine Papyri) iz petega stoletja pred n. št. iz hebrejske kolonije v Gornjem Egiptu, na primer vsebujejo Božje ime. Kakorkoli že, dokazi so, da se je pred rimskim uničenjem Jeruzalema razvila praznoverna težnja, izogibati se Božjega imena.a Do tega je mogoče prišlo zaradi skrajnostnega, fanatičnega razlaganja tretje zapovedi — ne uporabljati Božjega imena po nepotrebnem. (2. Moj. 20:7) Toda ali je Bog, ko je dal to zapoved, mislil, da se njegovo ime ne bi smelo uporabljati drugače kot samo ob redkih, posebnih priložnostih, morda samo v svetišču? Tako ni moglo biti, ker kadar se je Božje ime najbolj uporabljalo (kakor v Davidovih dneh), je bil Božji blagoslov v Izraelu zelo očiten. Pač pa je Božji blagoslov bil očitno odvzet ljudstvu kot celoti v dneh življenja in službe Jezusa Kristusa na Zemlji, ko Božjega imena niso uporabljali zaradi hebrejskih religioznih tradicij. Hebrejski verski voditelji tistih dni so se tako odtujili od Boga in njegovih načel, da niso samo skrivali njegovega imena, temveč so bili odgovorni tudi za smrt njegovega ljubljenega Sina. Čez nekaj let, 70. leta n. št., so Hebrejci za to plačali strahotno ceno, ko je rimska vojska uničila njihov tempelj in sveto mesto Jeruzalem.

KAJ SO DELALI KRISTUS IN NJEGOVI UČENCI?

Ali so se Jezus Kristus in njegovi učenci ravnali glede Božjega imena po hebrejskih tradicijah? Jezus je pogumno obsodil tradicije farizejev in pismarjev in je svoje učence osvobodil takšnega vpliva, ki duhovno otopi človeka. Rekel je tem ‚hinavcem‘: »Zakaj prestopate tudi vi zapoved Božjo zaradi izročila svojega? ... Tako ste ovrgli zapoved Božjo zaradi izročila svojega.« (Mat. 15:3—9)

Ali so Jezus in njegovi učenci takrat neomejeno uporabljali Božje ime? Prav gotovo, ker so vsi pogosto citirali iz Spisov, ki so vsebovali Jehovino ime. Često so uporabljali Septuaginto, grški prevod Hebrejskih spisov, ki so ga začeli pripravljati v Aleksandriji okoli tretjega stoletja pred n. št. in je vseboval Tetragramaton. Res je, da so v prepisih Septuaginte, ki so bili narejeni stoletja pozneje, posnemali hebrejsko tradicijo in izpustili Božje ime. Toda zvitki ali deli grške Septuaginte, ki datirajo iz časa Jezusovih dni na Zemlji, vsebujejo Tetragramaton v hebrejski pisavi. (Glej Stražni stolp 1. oktober 1978, str. 5—7.)

Jezus sam je jasno pokazal, da je uporabljal Božje ime. V molitvi svojemu Očetu je na primer rekel: »Razodel sem ime tvoje ljudem, katere si mi dal od sveta. ... Oznanil sem jim ime tvoje in oznanjeval ga bom.« (Jan. 17:6, 26) Razen tega je Jezus svoje naslednike učil moliti: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje.« (Mat. 6:9) Kako bi Jezus lahko to izjavil, če ne bi uporabljal Božjega imena?

Zato je Božje ime v veliki meri uporabljalo njegovo izbrano ljudstvo, duhovni Izrael ali krščanska skupščina. (Gal. 6:16) Zato je v nekaterih prevodih Grških spisov (Nova zaveza) zapisano Jehovino ime; tako ga na primer vsebujejo prevodi: Greek Scriptures v hebrejščini, Franza Delitzscha (1877); The Emphatic Diaglott, Benjamina Wilsona (1864); The Christian’s Bible — New Testament, Georga N. LeFevra (1928) in Novosvetski prevod Krščanskih grških spisov (1950, angl. izdaja) in še drugi prevodi. Nasprotno tem pa je večina prevajalcev sledila tradiciji Hebrejcev in zanemarila Božje ime.

Nedolgo po Jezusu je napovedani odpad začel kvariti čisti krščanski nauk in duh. (2. Tesal. 2:3; 2. Petr. 2:1—3) Z nastopom dolge noči »mračnega veka« je uporaba Božjega imena postopoma izginjala.b Mnogo stoletij je bilo poznavanje Božjega imena v glavnem zaprto v samostane — bilo je na razpolago samo takšnim poznavalcem, kot so bili menihi.

Kako pa je potem postalo Božje ime znano po vsem svetu, kakor je to primer danes?

[Podčrtni opombi]