»Strah pred ljudmi nastavlja zanko«
JANEZ in HELENA sta z zanimanjem poslušala, kar jima je Priča govorila na njunih vratih neko nedeljsko dopoldne. Bila sta navdušena, ko sta v svoji lastni Bibliji prebrala besede iz Razodetja 21:4: »In Bog (Jehova) obriše vse solze z njih oči; in smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bo več; kajti prvo je prešlo.« Ker sta bila sama miroljubna človeka, sta želela spoznati, kako bi lahko živela pod takšnimi čudovitimi pogoji. Takoj je bil vzpostavljen biblijski študij.
Tri srede zapored je bila zvečer prava radost videti, kako zakonca sodelujeta pri preučevanju Biblije na njunem domu. Žal pa je to veselje trajalo samo tri tedne! Četrti teden se njuna vrata na trkanje Priče niso odprla. Janez in Helena sta se odločila, da prenehata preučevati Biblijo. Zakaj? Mar zato, ker bi bila izgubila vero v Božjo moč? Ali sta pričela dvomiti v resničnost in verodostojnost Biblije? Ali se nista več zanimala za življenje pod boljšimi pogoji? Ne. To niso bili razlogi. Preučevati sta prenehala zato, ker sta se bala ljudi. Da, ujela sta se v zanko strahu. Pred mnogimi stoletji je navdihnjeni modri človek opozoril na ta strah, rekoč: »Strah pred ljudmi nastavlja zanko.« (Preg. 29:25, EI)
Mi vsi si po naravi želimo, da nas imajo drugi radi, da o nas naši sosedje, prijatelji in znanci dobro govorijo. Vendar je zelo nevarno dovoliti, da bi tuja merila vplivala na naše najvažnejše odločitve. Če nekdo misli, da mora na vsak način živeti po pričakovanjih in merilih svoje okolice, tedaj bo postal suženj prilagajanja. Močna želja, da bi dosegli priznanje drugih, lahko mnoge resno ovira, da naredijo pozitivne korake v smeri, da postanejo Božji služabniki.
Mnogi ljudje danes ne ljubijo, ne spoštujejo ali se ne bojijo Boga. Ne želijo ga spoznati, ali celo dvomijo v njegov obstoj. Zato lahko postane oseba, ki se zanima za Biblijo, predmet zasmehovanja in izgubi ugled v očeh drugih. Očitno pod takšnim pritiskom strah pred ljudmi nekomu zelo ovira duhovno napredovanje.
Resna posledica, ki sledi popuščanju iz strahu pred ljudmi, je dobro prikazana s primerom kralja Savla v starem Izraelu. Ko mu je prerok Samuel predočil njegov postopek, ker ni izvršil Božjih navodil v akciji proti Amalekovcem, je Savel priznal: »Zakaj bal sem se ljudstva in slušal njih glas.« Kakšen je bil rezultat takega ravnanja? Rečeno mu je bilo: »Zakaj ti si zavrgel besedo Jehovino, in Jehova je tebe zavrgel, da ne boš kralj Izraelu.« (1. Sam. 15:24, 26)
Če ne želimo, da bi nas Vsemogočni zavrgel, tedaj je važno, da se bolj zanimamo za naš odnos z njim kakor z ljudmi. V Bibliji piše: »Začetek modrosti je strah Jehovin.« (Ps. 111:10) Takšen strah je zdrav in poteka iz srčne želje, da ne ujezimo Najvišjega. Primerjamo ga lahko s stališčem poslušnega sina do njegovega ljubečega Očeta. Sin ne želi narediti ničesar, kar bi njegovega očeta onesrečilo ali osramotilo njegovo ime. Zato je prav, da strah pred Jehovo vključuje mržnjo do vsega, kar On mrzi in ljubezen do vsega, kar On ljubi. (Preg. 8:13)
Da bi imela neka oseba pravilni strah pred Bogom, mora misliti na to, da noben človek ne more dati večnega življenja in skrbeti zanj, ob vsakem času in v vseh okoliščinah. Navdihnjeni psalmist je to misel pravilno osvetlil, ko je napisal: »Ne boj se, ko kdo zabogati, ko se pomnoži slava hiše njegove. Ker ob smrti ne vzame nič tega s seboj, za njim ne pojde slava njegova.« (Ps. 49:16, 17) »Ki zaupajo v premoženje svoje in se ponašajo v obilosti bogastva svojega? Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne more dati Bogu zanj spravnega denarja.« (Ps. 49:6, 7) Vrhovni Suveren seveda lahko ohrani nekoga v težkih okoliščinah in ga celo reši smrti. (Ps. 49:15) Zares, Bog nam zagotavlja: »Ne odtegnem se ti in ne zapustim te.« (Hebr. 13:5)
Celo, če bi nas usmrtili, ljudje ne bi mogli preprečiti našega vstajenja iz mrtvih. Ne morejo nam vzeti pravice do življenja. To lahko stori edino Vsemogočni Bog. Iz tega razloga je rekel Jezus Kristus svojim učencem: »Ne bojte se tistih, ki ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti; raje se bojte tistega, ki lahko in dušo in telo pogubi v geheni.« (Mat. 10:28, NS)
Potem imamo gotovo manj razlogov, da se bojimo sramote ali zasmehovanja umrljivih ljudi. Jehovina beseda po Izaiji nas glede tega močno spodbuja: »Poslušajte me, ki poznate pravičnost, ljudstvo, v čigar srcu je moja postava! Ne bojte se roganja ljudi, ne plašite se njih zasramovanja! Kajti kakor obleko jih molj razje, in kakor volno jih črvič razje.« (Iza. 51:7, 8, EI)
Če upoštevamo veličino Stvarnika in jo primerjamo s človeško nepomembnostjo, nam bo to pomagalo, da se osvobodimo strahu pred ljudmi. V Jehovinih očeh so vsi narodi kot drobcena kapljica vode v vedru ali tanka plast prahu na tehničnem torilu. (Iza. 40:11—15) Kako nespametno bi bilo, bati se neznatnega delčka vode ali prahu bolj kakor pa Stvarnika strah zbujajočega vesolja!
Ohrabri nas lahko tudi dejstvo, da so se drugi uspešno uprli strahu pred ljudmi. Peter je spomnil svoje sobrate, »da isto trpljenje prenaša bratovščina vaša razkropljena po svetu.« (1. Petr. 5:9) Da, mi nismo sami v našem stališču za Boga Jehovo kljub pritisku ljudi.
Res bi bilo zelo nespametno bati se ljudi in poskušati, da jim ugajamo, medtem ko ne bi ugajali Vsemogočnemu Stvarniku. Janez in Helena sta izgubila svojo srečo, ker nista zaupala Jehovi. Upamo, da bodo nekega dne pred prihajajočo »veliko stisko« ta dva in še drugi njima podobni dosegli trdno zaupanje v Najvišjega in rekli, kakor psalmist: »Jehova je luč moja in rešitev moja, koga bi se bal? Jehova je življenja mojega obrana, koga bi se plašil?« (Preg. 27:1)