Je tvoja ljubezen pristna?
REČI nekomu, da je iskren, je to zanj velika pohvala. Pristnost neke osebe ali stvari se običajno ugotovi s preiskavo. Zato piše v Bibliji, da se je zlato preiskušalo z ognjem in v njej se govori o ‚čistem zlatu‘, ‚čistem srebru‘ in ‚čisti (pristni) nardi‘, dragoceni dišavi. (Jer. 52:19; Marko 14:3; 1. Petr. 1:7) Božja beseda uporablja to besedo tudi za osebe, če so pristne, kakor je apostol Pavel označil Timoteja kot ‚pravega otroka v veri‘. (1. Tim. 1:2)
V zvezi s krščanskimi Hebrejci v Jeruzalemu se je pojavilo vprašanje, če imajo določene osebe pristno ali pravo ljubezen. Zapadli so v strašno stisko in njihovi sobratje v Makedoniji so, čeprav sami siromašni, preko svojih moči in velikodušno pomagali potrebnim bratom. Zatem, ko je o tem govoril bogatim kristjanom v Korintu, je Pavel še rekel: »Ne pravim tega, kakor bi vam ukazoval, marveč, ker bi rad po gorečnosti drugih preskusil tudi pristnost vaše ljubezni.« Očitno so trdili, da ljubijo svoje brate v veri in tako jim je Pavel dal priložnost, da dokažejo pristnost svoje ljubezni. Kako? Z deli in s prispevki. (2. Kor. 8:8, EI)
Navdihnjeni apostol Janez nas enako opozarja v svojem prvem pismu, govoreč: »Na tem smo ljubezen spoznali, da je on (Jezus) dal življenje za nas; tudi mi smo dolžni za brate dati življenje. Kdor ima premoženje sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen Božja v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« (1. Jan. 3:16—18, EI)
Da, prava ljubezen, pristna ljubezen se pokazuje ne le z besedami, temveč tudi z deli, v pomoči tistim, ki so v pomanjkanju. Sam Stvarnik, Bog Jehova, nam daje v tem najboljši zgled. Zaradi neposlušnosti naših prvih staršev, je človeštvo prišlo v veliko stisko, in zato je poslal Bog svojega edinorojenega Sina, »da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje«. Bog Jehova je poslal svojega Sina, da bi postal osnova za odpuščanje grehov skesanemu človeštvu, kakor beremo: »Če pripoznavamo grehe svoje, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice.« (Jan. 3:16; 1. Jan. 1:9)
Ta primer pristne ljubezni, ki jo pokazuje Bog Jehova s tem, ko nam odpušča naše grehe, je zgled za nas, da ga posnemamo. Njegova Beseda nam svetuje: »Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.« (Efež. 4:32) Verjetno se v nobenem drugem pogledu ne more tako preiskati resničnost ljubezni neke osebe, kakor v pripravljenosti odpuščanja. Veliko lažje je dajati materialna darila, celo dragocena, kakor biti širokosrčen in velikodušno odpuščati drugim.
Apostol Peter je menil, da je zelo težko odpuščati, zato je vprašal svojega Učitelja Jezusa Kristusa, če je dolžan odpustiti svojemu bratu tudi sedemkrat. Kaj je Jezus odgovoril? ‚Ne sedemkrat, temveč sedeminsedemdesetkrat‘; z drugimi besedami, v odpuščanju ni meje. (Mat. 18:21, 22) Peter si je te Jezusove besede nedvomno dobro zapomnil, ker je leta pozneje pisal: »Pred vsem pa imejte iskreno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokriva grehov obilost.« (1. Petr. 4:8) Obilost pomeni veliko število, ali ne? Tudi v Pregovorih 10:12, EI, beremo, da »ljubezen vse pogreške prikriva«.
Prav v družinskem krogu je iz dneva v dan veliko priložnosti za odpuščanje! Tako pri možu in ženi v njunem medsebojnem odnosu ali kadar starša in tudi otroci delajo napake, manjše in tudi večje z resnimi posledicami. Kako naj bi na to reagirali drugi člani družine? Mar kritično, s stališčem: ‚Kako neumno! Le kako si mogel kaj takega narediti?‘ Ali sočutno, tako, da tistega, ki je naredil napako, razumemo in zmanjšamo njene posledice ali mu pokažemo način, kako ublažiti posledice? Vsekakor ni brez tehtnega razloga ugotovljeno, da je ‚srečen zakon skupnost dveh oseb, ki znata odpuščati‘.
To se nanaša tudi na večjo duhovno družino, ki ji pripadajo vsi kristjani. Ker ni nihče popoln verjetno včasih odpovedo ali pogrešijo pri presoji tudi tisti, ki imajo vodstvo v skupščini ali v neki deželi. Njihova nepopolnost je prava preizkušnja za tiste, čez katere imajo nadzor.
Lahko se celo reče, da kakor je ‚srečen zakon skupnost dveh oseb, ki si znata odpuščati‘, tako je tudi sreča v krščanski skupščini odvisna od pripravljenosti medsebojnega odpuščanja duhovnih bratov in sester. Jezus je rekel, da se bodo njegovi učenci poznali po svoji medsebojni ljubezni. (Jan. 13:34, 35) Da bi bila njihova ljubezen resnična, morajo biti pripravljeni odpuščati, kakor je zapisano v eni od teokratičnih pesmi:
»Kdor je pripravljen ljubiti, odpuščati bližnjemu, ogne žalosti se težki, in izkaže se ljubeč. ... Odpuščanje je krepostno, vsak naj bi ga negoval, zadržuje godrnjanje, jezo in nemirno noč.«
Res se lahko reče, da ne samo resnična ljubezen, temveč tudi modrost in pravičnost zahtevata odpuščanje. Če drugim ne odpustimo, Bog Jehova ne bo odpustil nam. Če odpuščamo, razveseljujemo vse tiste, ki so v to vključeni. Mar ni odpuščanje oblika dajanja, ki vodi do večje sreče? (Mat. 18:35; Dej. ap. 20:35) Tudi pravičnost zahteva, da odpuščamo. Zakaj? Če ne odpuščamo, pripisujemo bratom nepravilne nagibe ali jih obsojamo kot neopravičljive malomarneže. Ali pravičnost ne zahteva, da postopamo z drugimi tako, kakor želimo, da drugi postopajo do nas? Nikakor ne želimo, da bi drugi napačno ali strogo obsojali naše nagibe; gotovo želimo, da bi nam odpuščali. Zato moramo odpuščati našim bratom. (Lukež 6:31)
Tako imajo torej kristjani vse razloge, da odpuščajo drug drugemu. To delati je modro in pravično, predvsem pa pokazujemo s tem nesebičnost, prijaznost in pristnost svoje ljubezni.
[Slika na strani 3]
Srečen zakon je skupnost dveh oseb, ki znata odpuščati