»Nisem kriv«
LAHKO vedno rečeš tako? Na ljudi vplivajo tuje besede in dela. Včasih se lahko upravičeno razjezijo ali morda zapadejo v težko depresijo zaradi del ali kritik tistih, s katerimi se družijo.
Morda si že kdaj doživel kaj takega? Ali pa si prepričan, da nisi kriv, če se drugi jezijo, zapadajo v depresije ali trpijo? Ali lahko res vedno rečeš: »Nisem kriv«?
SUROVOST IN NEPRAVILNO POSTOPANJE PRINAŠATA IZKLJUČITEV IZ DRUŽBE
Normalno je, da človek želi imeti vsaj nekaj prijetnih ur s svojimi bližnjimi. Dejansko postanejo ljudje, če se jih drugi izogibajo, zelo potrti. Pomislijo lahko celo, da so tisti, ki se jih dozdevno izogibajo, nepozorni in brez ljubezni.
Morda pa ne leži krivica popolnoma na znancih tega »prezrtega« človeka. Navdihnjeni izrek se glasi: »Usmiljen človek sebi dobro pripravlja, neusmiljenec pa lastnemu telesu bolečine.« (Preg. 11:17) Da, lahko smo trdi do sebe, če smo neprijazni in neusmiljeni z drugimi. Sčasoma tisti, s katerim smo osorni, ne bo želel naše družbe. Celo če nas bo namenoma »prezrl«, bo to samo zato, ker ne želi, da ga žalimo z našo okrutnostjo.
Iz družbe smo lahko izločeni tudi zaradi naših napačnih postopkov. Družinski poglavarji, ki se v starem Izraelu niso podložili Božjim zapovedim, so lahko povzročili, da so bili njihovi domovi »izolirani«. Ahan je na primer okradel Boga, ker si je neopravičeno prisvojil plašč, 200 seklov srebra in palico zlata. Ko je bilo Ahanovo dejanje odkrito, ga je ‚Jehova obsodil‘ in on in člani njegove družine so bili kamenjani. (Jozua 7. poglavje) Če danes neki družinski poglavar in drugi v njegovi družini morda nepravilno postopajo, so zato izključeni iz krščanske skupščine. Dejansko takšen mož, ki sam krši Božjo besedo in dopušča težak prestopek v svoji družini, »zanemarja hišo svojo«. (Preg. 11:29, EI) Njega in morda še druge iz njegove družine zvesti kristjani opravičeno »izključijo« iz svoje družbe kot zakrknjene prestopnike. (1. Kor. 5:11—13) Soočen s takšnimi posledicami nepravilnega postopanja, takšen človek le težko reče: »Nisem kriv«!
KADAR SE NE POMAGA PRIMERNO
Krščanski starešine si morajo prizadevati, da bi pomagali bratom v veri, ki nevede ali nehote naredijo napačen korak. Apostol Pavel govori o tem takole: »Bratje, tudi, če je kdo zasačen v kakem prestopku, takega vi, ki ste duhovni (duhovno usposobljeni, NS), v duhu krotkosti opomnite, obenem pazi nase, da tudi ti ne prideš v skušnjavo.« (Gal. 6:1, EI) Če torej imenovani skupščinski starešine ne nudijo duhovno pomoč, kadar je to potrebno — ali bodo povsem prosti krivde, če oseba, ki greši, končno podleže skušnjavi?
Veliko pa je odvisno tudi od tega, kako se pomoč nudi. Pavel je rekel tistim, ki so duhovno usposobljeni, da naj pomagajo človeku, ki greši »v duhu krotkosti«. Toda vzemimo, da neki starešina ne svetuje v krotkosti, in posledica tega je, da je oseba, ki se svetuje, zelo potrta, jezna ali kako drugače užaljena. Ker se je z njo grobo postopalo, se oseba, ki greši, ne bo poboljšala, in bo morda ostala na napačni poti. Ali lahko neprijazni starešina v takšnih okoliščinah res reče: »Nisem kriv«? (Primerjaj Lukež 17:1, 2; 2. Korinčanom 6:3.)
POD PRITISKOM
Kaj pa takrat, kadar oseba, ki ima oblast nad drugimi, nanje pritiska? Ker ravna z njimi osorno, se lahko nekaterim zdi, da je skoraj nemogoče, ohraniti duševni mir in morda se dejansko nečloveško trudijo, da bi nadzorovali svoj duh. To ni presenetljivo, ker nam je v Pismu rečeno: »Nasilstvo omami modrega«. (Prop. 7:7)
V resnici lahko daljše izvajanje pritiska celo modrega navede na prenagljeno ravnanje. Lahko namreč izgubi samoobvladanje in naredi kaj napačnega. Če se mu to zgodi, mar lahko tisti, ki nanj pritiska, vrže s sebe vsako odgovornost in reče: »Nisem kriv«?
Propovednik 7:7 pa se lahko nanaša tudi na pritisk, ki ga izvaja moder človek, če postopa nasprotno človeški vljudnosti in slepi sam sebe glede stanja, v katerem je zatirani. Lahko postopa neumno, ker dopušča, da mu vlada zatiralski duh in se morda prikazuje kot veliki dobrotnik, ki ima pravico uničiti vsakogar, ki si upa kritizirati njegove metode. (Primerjaj 2. Letopisom 16:10.) Toda njegova napačna zamisel ga seveda ne osvobaja krivde.
POTREBA PO LJUBEZNI IN ZAUPANJU
Naravno je, da se vprašanje vrednosti karanja nanaša na mnoga področja v življenju. Poglejmo na primer zakonsko skupnost. Ljubezen, nežnost in vzajemno prizadevanje so neobhodno potrebne za srečo v zakonu. Kaj pa, če eden od zakonskih partnerjev teh lastnosti ne pokazuje? In kaj, če on ali ona namerno in neprestano odklanja izpolnjevanje zakonskih dolžnosti?
Pod pritiskom takšnega odklanjanja in pomanjkanja ljubezni, nežnosti in pravega zanimanja, zavrnjeni zakonski partner podleže skušnjavi in prešeštvuje. Če bi se to zgodilo, ali lahko drugi zakonec odvrže s sebe vsako odgovornost in reče: »Nisem kriv«?
Da bi se takšen razvoj stanja preprečil, je apostol Pavel pisal: »Ne odtegujta se drug drugemu (glede zakonskih dolžnosti), razen z dogovorom za čas, da bi bolj utegnila moliti in bi zopet skupaj bivala, da vaju ne izkuša satan zavoljo nezdržljivosti vajine.« (1. Kor. 7:1—5)
Če je kristjan s članom svoje družine ali s komerkoli drugim, mora vedno postopati tako, da zbuja zaupanje. Človek, ki želi izpolniti svoje namene ne glede na dobrobit drugih, lahko pride v skušnjavo, da se zateče k nepoštenim načrtom, meneč, da ima pravico poslužiti se vseh sredstev, da bi dosegel cilj. Toda, kaj se često zgodi, ko bližnji ugotovijo, da ‚ima prevarljiv jezik v ustih‘? (Miha 6:12) Verjetno v bodoče ne bodo zaupali tej nepošteni osebi in se je bodo izogibali. To jo bo gotovo vznemirilo. če si je nakopala to, mar lahko zase reče: »Nisem kriva«?
RESNA ZADEVA
Tisti, ki postanejo žrtve varljivega jezika neke osebe, se morda ne zavedajo vedno, kaj je ona storila. Toda je Nekdo, ki to vedno vidi in postavlja krivico na pravo mesto. V Pismu nam je zagotovljeno: »Kajti gnusoba je Jehovi izprijenec, pri poštenih pa je skrivnost njegova.« (Preg. 3:32) V resnici, nekdo, ki je nepošten v besedah in delih, vara sam sebe, čeprav misli, da je upravičen, da se poslužuje varljivega jezika in dvomljivih metod. Morda njegovi bližnji nimajo dovolj dokazov, da bi ga ‚posvarili‘. (Luk. 17:3) Toda če tak človek svojih poti nikoli ne spremeni in popravi, je pred Bogom v nemilosti. Jehovi je mrzek neodkrit človek in samo pošteni so lahko z njim v pristnem odnosu.
Pri končni presoji bomo vsi morali odgovarjati Najvišjemu. (Rim. 14:10—12) To poudarja pomembnost podložitve vodstvu Božjega duha in navdihnjeni Besedi in istočasno stalno moliti za pomoč, da bi se osebno izognili surovosti, nepravilnemu postopanju, neodgovornosti, zatiralskih metod, neprijaznosti in nezanesljivosti. Da, v mnogih okoliščinah nekdo ne bo sposoben s sebe odvreči vsako krivdo, s tem, da enostavno reče: »Nisem kriv«!