Živeči v tem ‚poslednjem dnevu vstajenja‘
1. Kdaj naj bi se oslavili živi kristjani, kakor so mislili pred nekaj desetletji? Ali se je od takrat izpolnilo, kar je napovedano v 1. Tesaloničanom 4:16, 17?
KER mrtvi v Kristusu vstanejo v tem »poslednjem dnevu« v duhovnih telesih, nevidnih za človeške oči, moramo mi ljudje živeti po veri, ne po tem kar vidimo, kar se tiče stvari, ki se dejansko dogajajo. Spomnimo naj, da je bilo pred nekaj desetletji precej tistih, ki so mislili, da bodo člani krščanske skupščine oslavljeni ob koncu časa narodov, okrog 1. oktobra 1914. leta. (Luk. 21:24) Toda tistega dne se ni zgodilo nič takega, kot je opisano v 1. Tesaloničanom 4:16, 17. Namesto tega je v nebesih izbruhnila vojna in premagani satan in njegovi demoni so bili vrženi v območje Zemlje. (Raz. 12:7—13) Zanimivo je, da je precejšnje število duhovno rojenih kristjanov, ki so živeli in delovali na Zemlji leta 1914, še vedno z nami v telesu. Izgleda, da nekaj ni bilo v redu glede časovnega določevanja »poslednjega dne«, v katerem naj bi bila oslavljena duhovno rojena skupščina.
2., 3. V katerem razdobju sledi oslavljenje in kakšno vprašanje se zato pojavi glede izpolnitve 1. Korinčanom 15:50—57?
2 Vendar se je nevidna »prisotnost« ali parousia oslavljenega Jezusa Kristusa začela ob koncu časa narodov, leta 1914. Od takrat dalje traja časovno razdobje, ki je bilo napovedano v 1. Tesaloničanom 4:16, 17 glede duhovno rojenih kristjanov, in odgovarja »poslednjemu dnevu«. (Jan. 6:54)
3 Kdaj pa se začne izpolnjevati, kar je zapisano v 1. Korinčanom 15:50—57? »Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, tudi trohljivost ne deduje netrohljivost. Glejte, skrivnost vam govorim: Vsi ne zaspimo, a vsi se izpremenimo v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi in mi (Pavlu podobni kristjani) se spremenimo. To trohljivo mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost. Kadar pa to trohljivo obleče netrohljivost in to smrtno obleče nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: ‚Požrta je smrt v zmagi‘. Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo? Želo smrti pa je greh, a moč greha je (Mojzesova) postava. Ali hvala Bogu, ki nam daje zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu.«
4. Kdaj je Jezus umrl in kako je to napovedano v Danielu 9:24—27?
4 Po biblijskem računanju časa lahko primerjamo dogodke, ki potekajo paralelno ali pa so po naravi v soglasju. Zato vprašujemo: Kdaj je Jezus Kristus vstal, da bi postal ‚prvina Kristus‘? To je bilo v nedeljo, 16. nizana leta 33 n. št. Dva dni pred tem, na Pasho 14. nizana, je umrl obešen na kol. Ta dan Kristusove žrtve je označen v nizu dogodkov, ki jih je povzročil Bog Jehova in dal zapisati v Danielu 9:24—27. Označuje sredino sedemdesetega tedna — letnih tednov, ne dni. Danielova prerokba je napovedala, da bo v zadnjem letnem tednu ali 70. tednu ‚Mesija pogubljen in nič mu ne bo ostalo‘. Toda kakšen čas je bil ta poslednji letni teden, ki se je začel jeseni leta 29 n. št. Na to nam odgovarja Daniel v 9:27: »Sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev.« Živalske žrtve so bile po Jezusovi smrti brez vrednosti.
5. Kako se je izračunal začetek sedemdesetega letnega »tedna«, kako je bil označen in kakšno razdobje se je začelo za Jeruzalem in židovski sestav?
5 Ker je Jezus žrtvoval svojo popolno človeško življenje »sredi tedna« ali 14. nizana leta 33 n. št, se je ta »teden« začel tri in pol mesečevega leta pred tem, namreč 15. tišrija leta 29 n. št. Kateri dogodek je takrat označil začetek sedemdesetega letnega »tedna«? Jezus je dokazal, da je Mesija, kar pomeni »maziljenec«. To se je zgodilo tedaj, ko je Janez Krstnik krstil Jezusa. Takoj zatem je bil Jezus »maziljen« s svetim duhom, da bi postal mesijanski kralj nad Jehovinim narodom. Jezus je imel takrat trideset let. (Luk. 3:21—23; 4:1—21) Ta dogodek je res označil začetek »časa konca« Jeruzalema in hebrejskega sistema žrtvovanja. Nekaj manj kot 41 let pozneje ali spomladi leta 70 n. št. sta bila Jeruzalem in njegov tempelj razrušena, tako, kakor je bilo napovedano v Danielu 9:26: »In ljudstvo vojvode (general Titus), kateri pride (leta 70 n. št.), razdene mesto in svetišče; in konec tega bo v povodnji (rimskih čet), in prav do konca vojska, določene pustote.«
6., 7. Kaj se je zgodilo takoj po zaključku časa narodov leta 1914 in katera objava v nebesih se je uresničila glede zemlje in njenih mrtvih?
6 Sedaj pa preidimo na sodobno paralelo. Ko so se jeseni leta 1914 n. št. iztekli časi narodov, se je za ta sestav stvari začel »čas konca«. (Dan. 12:4) Takoj po izteku časa narodov je bil maziljeni Jezus v nebesih postavljen za Kralja, stalnega dediča svojega prednika, kralja Davida iz Jeruzalema. Tam in takrat se je uresničilo obvestilo, ki ga je spremljal zvok sedme trobente. V zvezi s tem beremo v Razodetju 11:15—18:
7 »In sedmi angel zatrobi, in nastanejo glasovi veliki v nebesih, govoreči: Kraljestvo sveta je postalo kraljestvo Gospoda našega (suverenega Gospoda Jehove) in Kristusa njegovega, in kraljeval bo na vekov veke (suvereni Gospod Jehova) ... Zahvaljujemo te Gospod Jehova, Vsemogočni, ki si in ki si bil, da si prejel moč veliko svojo in si zakraljeval. In narodi so se razsrdili, in prišla je jeza tvoja in čas mrtvih, da bodo sojeni, in da se da plačilo hlapcem tvojim prerokom in svetim in njim, ki se boje imena tvojega, malim in velikim, in da se pogube, kateri pogubljajo zemljo.«
8. a) Na koga so se zatem razjezili narodi, zakaj in v kolikšni meri? b) V kakšni paraleli je to s tistim, kar se je zgodilo Jezusu »sredi tedna«?
8 Med prvo svetovno vojno od leta 1914—1918, ‚so se narodi razsrdili‘ in izlili svoj srd na predano ljudstvo suverenega Gospoda Jehove. Zakaj? Ker so oznanjevali, da so se leta 1914 končali časi narodov in da je povsem vzpostavljeno Kristusovo Kraljestvo v nebesih. Ta jeza narodov je leta 1918 dosegla višek, še posebej v Združenih Državah. To se je zgodilo tri in pol leta po zaključku časa narodov in postavljenju maziljenega Jezusa na nebeškega kralja. To, kar se je leta 1918 zgodilo oznanjevalcem Kraljestva na Zemlji, je paralelno s tistim, kar se je zgodilo Jezusu v Jeruzalemu »sredi tedna«. V njegovem primeru je vstajenje iz mrtvih postalo neobhodno potrebno. Podobno temu so preganjalci oznanjevalcev Kraljestva mislili, da so jim zadali »smrtni udarec« leta 1918, tako da je bilo potrebno oznanjevanje Kraljestva obnoviti, ponovno obuditi.
9. a) Zakaj oživitev ali simbolično vstajenje preganjanih oznanjevalcev Kraljestva k obnovljenemu delu ne bi bilo v pravi paraleli z Jezusovim vstajenjem 16. nizana leta 33 n. št.? b) Čigavo duhovno vstajenje ni smelo prehiteti njihovega ‚odhoda, in srečanja z Gospodom‘?
9 Jezusovo vstajenje 16. nizana leta 33 n. št. je bilo duhovno, vstal je v nebeško področje, toda iz zemeljskega groba. V primeru oznanjevalcev kraljestva, ki so bili še v telesu je bilo to oživljanje zemeljske aktivnosti, obnovitev oznanjevanja ‚dobre vesti o Kraljestvu‘ po vsej naseljeni Zemlji ‚vsem narodom za pričevanje‘. (Mat. 24:14) Duhovni rojeni kristjani še niso bili oslavljeni v nebesih, ker še niso bili »vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak«. Njihova kvalifikacija ni bila načrtovana, da bi ‚prehitela‘ vstajenje kristjanov, ki so ‚umrli v Jezusu« do leta 1918. Po 1. Tesaloničanom 4:14—17 bodo »mrtvi v Kristusu vstali najprej«. Njihovo vstajenje se je torej zgodilo pred oživitvijo ali obnovo oznanjevalcev Kraljestva, da dalje delujejo v telesu na Zemlji v »času konca«. Ta oživitev je sledila spomladi leta 1919.
10. Čigavo vstajenje je bilo v pravi paraleli z Jezusovim vstajenjem 16. nizana 33. leta n. št. in kdaj je sledilo?
10 To duhovno vstajenje »mrtvih v Kristusu« spomladi leta 1918, tri in pol leta po Kristusovem ustoličenju ob koncu časa narodov jeseni leta 1914, je bilo v paraleli z Jezusovim vstajenjem 16. nizana leta 33 n. št., »sredi tedna«. (Dan. 9:27) Torej, ti so »vstali najprej«. Tako je to vstajenje prehitelo vstajenje tistih, ki so doživeli Kristusovo »prisotnost« ali parousio in ‚usmrtitev‘ oznanjevanja Kraljestva.
11. Katero podobno časovno razdobje se prične v zvezi z Božjima preroškima pričama iz Razodetja 11. poglavje in ali je njihovo povzdignjenje v nebesa izpolnitev tega, kar piše v 1. Tesaloničanom 4:17?
11 Podobno časovno razdobje se začne v zvezi z Božjima preroškima pričama, omenjenima v Razodetju 11. poglavje. Po Razodetju 11:3—7 sta bila usmrčena, zatem ko sta prerokovala 1260 dni ali 3 in 1⁄2 leta. Toda imata vstajenje: »In po treh dneh in pol je prišel življenja duh iz Boga vanju in sta stopila na noge, in strah velik je prešel tiste, ki so ju gledali. In slišala sta glas velik z neba, rekoč jima: ‚Pojdita sem gori!‘ In šla sta gori na nebo v oblaku, in videli so ju sovražniki njuni.« (Raz. 11:11, 12) To je preroški prikaz oživitve preostanka duhovno rojenih kristjanov spomladi leta 1919 v službi Kraljestva. S tem, ko so se dvignili in postali znani po vsem svetu, se ni izpolnilo, kar piše v 1. Tesaloničanom 4:17. S tem v zvezi naj spomnimo, da 120 učencev Jezusa Kristusa v pogledu javne službe v Jeruzalemu ni oživelo, vse dokler ni preteklo enainpetdeset dni od dne, ko je bil njihov Gospod Jezus Kristus pribit na kol in pokopan.
12. Kako je še bilo napovedano oživetje duhovnega preostanka v viziji Ezekiela v 37:1—14?
12 Takšna oživitev ohranjenega preostanka je bila pravtako napovedana v Ezekielu 37:1—14. Tu je dal Jehova preroku Ezekielu vizijo o dolini, polni izsušenih kosti Izraelcev. Kosti so se zatem obnovile v žive Izraelce, ki so bili pripravljeni zapustiti poganski Babilon, v katerem so živeli kot izgnanci. V opisu, kako se bo vizija izpolnila, je rekel Jehova: »Glejte, jaz odprem grobove vaše in vas, ljudstvo svoje (pregnane v Babilon) izpeljem iz grobov vaših in vas privedem v zemljo Izraelovo. In spoznate, da sem jaz Jehova, kadar odprem grobove vaše ter vas izpeljem iz grobov vaših, ljudstvo svoje.« (Ezek. 37:12, 13)
13. Kako se je v sodobnem času izpolnila vizija o dolini, polni izsušenih kosti, in kako to odgovarja tistemu, kar se je zgodilo z Jezusovimi učenci kmalu po »sredini tedna«?
13 V sodobni izpolnitvi te vizije je preostanek duhovnih Izraelcev oživel spomladi leta 1919 in bil osvobojen iz Babilona velikega, svetovnega kraljestva krive religije in podložnosti njegovim političnim, pravnim in vojnim ljubimcem, ki so izvrševali njegove zapovedi med prvo svetovno vojno. Podobno je bilo tudi s preroško predsliko sodobnih dogodkov: oživitev Jezusovih učencev in njihova osvoboditev iz zatiralskega hebrejskega sestava stvari je sledila zatem, ko je Jezus umrl, bil pokopan in obujen iz mrtvih tretji dan, 16. nizana leta 33 n. št. To se je zgodilo malo po »sredini tedna«, ko je bil Jezus žrtvovan kot odkupnina za vse človeštvo.
14. Kateremu razredu, omenjenemu v 1. Tesaloničanom 4:15—17, pripadajo te oživljene, obnovljene priče sodobnega časa, in zakaj je zanje ta »poslednji dan« — kakor ga je imenoval Jezus — srečen?
14 Oživljeni, obnovljeni člani preostanka duhovnega Izraela v sodobnem času, ki so ponovno prevzeli delo oznanjevanja spomladi leta 1919, so bili tisti, o katerih je rekel Pavel kot o ‚nas živečih, ki preostanemo za prihod Gospodov‘. (1. Tes. 4:15) Pričakujejo, da umrejo »v Gospodu« v času njegove prisotnosti, ko bodo zaključili končno pričevanje za Kraljestvo po vsem svetu. Umrli bodo v tem »poslednjem dnevu«, v katerem bo Jezus — kakor je rekel — obudil iz mrtvih tiste učence, ki so imeli prednost, da jedo njegovo telo in pijejo njegovo kri. To pomeni zanje, da jih »vzame« v nebesa, kjer se srečajo z njim, svojim Gospodom. To njihovo trenutno vstajenje v nebeško življenje je nevidno za ostale ljudi na Zemlji, zato se lahko reče, da je zakrito, kakor »z oblaki«. Zares so srečni, ker »umirajo v Gospodu odslej«, v času ‚Gospodove prisotnosti‘ in ni treba, da čakajo v stanju smrti na njegov drugi prihod. (Raz. 14:13; Jan. 6:53, 54; 1. Kor. 15:52, 53)
15. Kateri sodelavci bodo ob ohranjenem preostanku, ko bo ta zapuščal Zemljo na koncu »poslednjega dne«, in kakšno slovo bo to?
15 Mnogi pridruženi kristjani, »velika množica« ostaja za njimi. V »času konca« in med nevidno ‚prisotnostjo Gospoda‘, skupaj s preostankom duhovnih Izraelcev oznanjujejo Kraljestvo vsem narodom. Ta »velika množica« pričakuje, da bo preživela »veliko stisko«, v kateri bo uničen ta posvetni sestav. (Raz. 7:9, 14) Tako bodo tu, ko bo za poslednje člane preostanka duhovnega Izraela napočil čas, ko bodo »vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak«. (1. Tes. 4:17) Kako čudovito bo za »veliko množico«, ki živi v poslednjem dnevu vstajenja, da se bo poslovila od ohranjenega preostanka, ko bo končal svojo zemeljsko nalogo na koncu »poslednjega dne«! (Jan. 6:53, 54) To morda ne bo lahko slovo, toda spremljala ga bo izmenjava prisrčne naklonjenosti med tistimi, ki bodo odhajali in onimi, ki bodo ostali na Zemlji. »Velika množica« jih ne bo nikoli več videla.
16. Čigavo osebno družbo bo izgubila »velika množica« in katere nove prebivalce rajske Zemlje bo prisrčno pozdravila?
16 Čeprav bo »velika množica« izgubila osebno družbo oslavljenega preostanka, pa bo potolažena z neštevilno množico novih prebivalcev na rajski Zemlji. Kdo pa bodo ti prebivalci in odkod bodo prišli? To so drugi odkupljeni ljudje, ki bodo vstali iz dežele ‚poslednjega sovražnika‘, Adamove smrti. (1. Kor 15:26) Kolikšna radost bo za »veliko množico«, ko se bo srečala z obujenim Jobom, da, z Abrahamom, Izakom, Jakobom, Janezom Krstnikom, da, celo z malimi otroki iz Betlehema, ki jih je njihov sovražnik Herod Veliki pregnal v kraljestvo smrti! Kakšno veselje bo srečati znane prijatelje, »druge ovce« Dobrega Pastirja, ki niso preživele »velike stiske« in neposredno vstopile v Kristusovo tisočletno Kraljestvo! (Raz. 20:4, 6; Jan. 10:16) Ali bodo člani maziljenega preostanka, ki bodo preživeli »veliko stisko« še živeli v Novi ureditvi, da bi bili priče začetka vstajenja zemeljskih mrtvih v njihovem »poslednjem dnevu«? (Jan. 11:24) Biblija nam na to ne pokaže nič gotovega.
17. a) Kaj bodo tisti, ki vstanejo takrat, v primerjavi s Kristusom glede žetve zemeljskih mrtvih? b) V katerem pogledu bo »velika množica« podobna obujenim, čeprav ne bo potrebovala vstajenja iz grobov, in kakšna blagoslovljena situacija bo ob koncu Kristusove tisočletne vladavine?
17 Ti obujeni ljudje bodo požeti kot poznejši sadovi, izmed katerih je bil obujeni Jezus Kristus »prvina«. (1. Kor. 15:20, 22, 23) Čeprav preživela »velika množica« ne bo potrebovala vstajenja iz grobov, pa bo kakor obujeni potrebovala nadaljnje koristi iz spravne daritve Jezusa Kristusa. Odstraniti bo treba vse posledice podedovane smrti. Za vso odkupljeno in poslušno človeštvo, vključno »veliko množico« tistih, ki preživijo stisko, bo konec Kristusove tisočletne vladavine resnični blagoslov, ker bo odstranjen poslednji sovražnik, smrt. Takrat bo Jehova, ki to najbolj zasluži, »Bog vse v vsem«. (1. Kor. 15:26, 28; Raz. 1:18; 20:11—14)
[Slika na strani 26]
Izrekanje dobrodošlice obujenim v raju