Ana — žena, ki je našla tolažbo v molitvi

ANA ni imela otrok, živela pa je v času, ko so žene nerodovitnost občutile kot strašno prekletstvo. Čutila je enako kakor Rahela, ki je v obupu rekla svojemu možu Jakobu: »Daj mi otrok, če ne, umrem.« (1. Moj. 30:1) Tudi Ana je mislila, da zaradi nerodovitnosti ne bo izpolnila dostojanstvo žene. Dejstvo, da je bila le ena od obeh Elkanovih žena, je povečalo njene težave, še posebej zato, ker je imel Elkana z drugo ženo, Penino, sinove in hčere.

Vsakokrat, ko je Elkana z družino potoval v Silo k svetišču, je Penina izkoristila priložnost, da je Ano posmehljivo zbadala zaradi njene nerodovitnosti. Ana je zaradi tega šla proč in jokala in ni mogla pojesti svoj del žrtvene jedi. Mož jo je poskušal potolažiti z besedami: »Ana, zakaj plačeš? in zakaj ne ješ? in zakaj ti je srce žalostno? Nisem li jaz boljši tebi nego deset sinov?« (1. Sam. 1:2—8)

Sčasoma je Ana vse svoje skrbi zaupala Bogu Jehovi. Ko so bili zopet v Silu, je vstala od mize in ‚molila k Jehovi in silno jokala‘. (1. Sam. 1:9, 10) Resnično goreče je Ana izrekla svojo prošnjo: »O Jehova, ... ako se milo ozreš na ponižanje dekle svoje in se me spomniš in ne pozabiš dekle svoje, a daš dekli svoji moški zarod, tedaj ga posvetim Jehovi za vse žive dni njegove in britev naj ne pride na glavo njegovo.« (1. Sam. 1:11)

Ker je premikala samo ustnice, ko je tiho Bogu Jehovi izlila svojo žalost, je veliki duhovnik Eli pomotoma sklepal, da je pijana, in jo pokaral. Toda Ana je hitro zatrdila: »Nikar, gospod moj, žena sem otožnega duha: vina in močne pijače nisem pila, temveč srce svoje sem izlila pred Jehovo. Ne štej dekle svoje za hčer Belijalovo, zakaj od velikega žalovanja in razžaljenja sem doslej govorila.« (1. Sam. 1:15, 16)

Eli je spoznal, da se je zmotil, in ji je zaželel Božji blagoslov: »Pojdi v miru! Bog Izraelov naj ti izpolni prošnjo, ki si jo prosila.« (1. Sam. 1:17)

Kako so nanjo delovale Elijeve besede in molitev? Bila je prava tolažba. Spet je jedla in obraz ni imela več tako ‚zaskrbljen‘. (1. Sam. 1:18) Ker je svojo težavo zaupala Bogu Jehovi, se je osvobodila globoke bolečine. Ana je spoznala, da je bil Najvišji zanjo zainteresiran; zato je z zaupanjem pričakovala pomoč. Čeprav ni točno vedela, kako se bo stvar iztekla, se je Ana veselila notranjega miru. Morala je biti prepričana, da je bodisi mimo čas njene nerodovitnosti ali da bo Bog Jehova na drugačen način poskrbel za to, da ji njena nerodovitnost ne bo več škodovala.

Anino zaupanje v Vsemogočnega Boga jo ni razočaralo. Rodila je dečka, in mu dala ime Samuel. Ko ga je odstavila, je Ana dala Samuela na razpolago za službo v svetišču. (1. Sam. 1:19—28) Možno je, da je imel deček takrat tri leta, ker govori Biblija o tem, da so bili »triletni in starejši« Leviti zapisani v rodovnik. (2. Letop. 31:16)

S cenjenjem dobrote, ki ji jo je izkazal Jehova, se je Ana v molitvi zahvalila. V tej molitvi je slavila Jehovo kot Tistega, ki mu ni nihče enak. Rekla je: »Nihče ni tako svet kakor Jehova, kajti razen tebe ni nobenega; in ni nobene Skale, kakor je naš Bog.« (1. Sam. 2:2) Ana je na sebi doživela, da je Najvišji podoben trdni skali, to se pravi, stanoviten in zanesljiv. Nanj se res lahko nekdo zanese.

Ana naj bi doživela še nadaljnje blagoslove. Ko je prišla nekoč z možem v Silo, je Eli oba blagoslovil, ter rekel: »Jehova ti daj zarod od te žene namesto darovanega (Samuela), ki ga je izročila Jehovi!« (1. Sam. 2:20) Ana je lahko v veliko radost videla, kako se je ta blagoslov izpolnil. Sčasoma je postala mati še treh sinov in dveh hčera. (1. Sam. 2:21)

Kakor je Ana našla tolažbo v molitvi, lahko tudi mi najdemo spodbudo, kadar vse svoje skrbi zaupamo Bogu Jehovi. Izpolnil nam bo vsako prošnjo, ki je v skladu z njegovim namenom. Če torej svojemu nebeškemu Očetu izlijemo srce, kakor Ana, ne bomo več tako ‚zaskrbljeni‘, ker bomo prepričani o tem, da bo odstranil naše breme — kakršnokoli že je, ali pa nam bo dal sposobnost, da ga prenašamo.