Nezaslišana nehvaležnost
VSE prepogosto se zgodi, da ljudje niso hvaležni za prijaznosti, ki so jih deležni. Otroci na primer lahko jemljejo ljubečo skrb in pozornost svojih staršev za samo po sebi umevno. Morda zaidejo v slabo družbo in začnejo kaditi, uživati mamila ali piti, ne da bi veliko razmišljali o tem, koliko bolečin s tem povzročijo staršem. Dejansko niso hvaležni za trud, ki so ga imeli starši pri njihovi vzgoji.
Podobno je bilo z izraelskim ljudstvom. Jehova je skrbel za svoje ljudstvo kakor ljubeči soprog. Po svojem preroku Jeremiji je Izraelce spomnil na odnos, ki je obstajal v začetku, z besedami: »Spominjam se ti milote mladosti tvoje, ljubezni zaročitve tvoje, ko si hodila z menoj po puščavi, po deželi, kjer ničesar ne sejejo. Svet je bil Izrael Jehovi, prvenec njegovih pridelkov; vsem, ki so ga hoteli žreti, se je štelo v krivdo: nesreča je prišla nadnje, govori Jehova.« (Jer. 2:2, 3)
Ko je Jehova osvobodil Izraelce iz Egipta in jih vodil preko puščave, je bilo ljudstvo takorekoč mlado. Z zavezo, sklenjeno z ljudstvom pod goro Sinaj v arabski puščavi, je Izrael postal zakonska žena Najvišjega. Bog Jehova je imel narod za svet kot celoto. Izrael je bil tako svet kakor »prvina pridelkov« žetve, ki so jo prinašali v svetišče. (2. Moj. 22:29; 23:19) Izraelci so na začetku zaupali Bogu Jehovi, sprejeli so priložnost, da zapustijo Egipt in se podali na, težavno potovanje skozi negostoljubno puščavo. Njihova ljubezen ni bila napačno naslovljena, ker je Vsemogočni ščitil svoje ljudstvo. Ko so na primer Amalekovci brez razloga napadli Izraelce, jih je Jehova osvobodil. Neizkušeni izraelski vojski je pod poveljstvom Jozue, omogočil, da so pregnali Amalekovce. (2. Moj. 17:8—13; primerjaj 2. Mojzesova 13:17.) Toda kakor je pokazal Jeremija, je narod izgubil svojo prvo ljubezen, ki je podobna ljubezni zaročene device, ki jo je imel leta 1513 pr. n. št. na gori Sinaj, ko je sklenil zakon.
Glede tega, kar je Jehova naredil za narod v njegovi mladosti, je Izraelce, ki so živeli stoletja pozneje, vprašal naslednje: »Kaj so našli očetje vaši krivice pri meni, da so se ločili od mene in so šli za ničemurnostjo in postali ničemurni? In niso rekli: Kje je Jehova, ki nas je peljal iz dežele Egiptovske? ki nas je vodil po puščavi, po deželi pusti in jamnati, po deželi suše in smrtne sence, po deželi, koder ne hodi nihče in kjer ne prebiva noben človek?« (Jer. 2:5, 6)
Te Jehovine besede bi morale Izraelce navesti na resno razmišljanje. Kakšen razlog so imeli njihovi predniki, da so zapustili Najvišjega, in začeli oboževati krive bogove, prazna, neobstoječa božanstva, in sami postali nečimrni ali prazni, osebe brez duhovnosti? Zakaj niso iskali Jehove, svojega Boga? On je osvobodil njihove prednike iz egipčanskega suženjstva. Skrbel je za njihove potrebe in jih varoval v puščavi — v izsušeni pokrajini z mnogimi jamami, v katere so lahko padli ljudje in živali in se poškodovali. Če jim Jehova ne bi na nadnaraven način priskrbel vodo, bi bili Izraelci in njihova živina umrli od žeje. V tem področju so bile »smrtne sence« podobne temi, ki so povzročale nemir in prepadenost. Tam ni bilo nobenih označenih poti, ker po poti, po kateri so šli Izraelci, ni šel pred njimi še nihče. Ob poti ni bilo naselbin.
Razen tega, da je skrbel za Izraelce v puščavi jin je Jehova tudi pripeljal v rodovitno deželo Kanaan. Toda Izraelci so bili vse prej kot hvaležni. Jehova je rekel po Jeremiji: »Ko ste pa prišli vanjo, ste oskrunili deželo mojo in dediščino mojo ste napravili v gnusobo.« (Jer. 2:7) Ker so postali nezvesti Jehovi in začeli služiti malikom, so oskrunili deželo, ki jim jo je dal Bog. Tisti, ki naj bi ljudstvo poklicali nazaj k razumu, so popolnoma odpovedali. Jehova je naprej govoril po Jeremiji: »Duhovniki niso rekli: Kje je Jehova? In oni, ki imajo v rokah postavo, me niso spoznali, in pastirji so odpadli od mene, in preroki so prerokovali v imenu Baalovem in hodili za stvarmi, ki nič ne koristijo.« (Jer. 2:8)
Duhovniki bi naj bili iskali Jehovo z namenom, da delajo njegovo voljo. Toda odpovedali so. Imeli so nalogo poučevati postavo, toda niso poznali tistega, ki jim jo je dal. To so pokazali s tem, da so s svojim obnašanjem, z življenjem in postopki nasprotovali Jehovi. Pastirji ali predstojniki ljudstva so dajali podložnikom slab zgled, ker so omalovaževali Jehovin zakon. Preroki, ki bi bili morali ljudstvo obrniti nazaj k Jehovi, so prerokovali v imenu krivega boga Baala in pričakovali zaščito in blagoslov od drugih nemočnih bogov, ki so bili le maliki.
Zato ni nič presenetljivega, da je Jehova oznanil svoj namen, nastopiti proti nezvestim Izraelcem v kraljestvu Jude. Z njimi je vodil pravni boj. Takole beremo: »Zato se bom še pravdal z vami, govori Jehova; še z otroki vaših otrok se bom pravdal.« (Jer. 2:9)
Kar so takrat naredili nezvesti Izraelci, je bilo naravnost nezaslišano, škandalozno. O tem beremo: »Pojdite vendar čez morje na otoke Kitimcev in poglejte, in pošljite v Kedar in pazite dobro, glejte, pravim, se li je zgodilo kaj takega? Ali je kateri narod zamenjal bogove, čeprav niso bogovi?« Z drugimi besedami — šli naj bi na zahod, v Kitim, in na vzhod, v Kedar in pogledali, če je kateri narod zamenjal svoje bogove z drugimi. Narodi so morda prinesli božanstva drugih narodov v svoja svetišča — toda popolnoma zamenjati svoje bogove za bogove drugih narodov je bilo nekaj povsem nezaslišanega. Jehova je nadaljeval: »Ljudstvo moje pa je zamenjalo slavo svojo za to, kar nič ne koristi.« (Jer. 2:10, 11) Da, Izraelci so zamenjali slavo nevidnega Boga za ničvredne bogove.
Kako nezaslišano! To je bilo dovolj hudo, da bi celo »nebesa strmela«. To je tudi rečeno v Jeremijevi prerokbi: »Strmite, nebesa, nad tem in strah vas bodi, zgrozite se silno! govori Jehova. Zakaj dvoje zlo je storilo ljudstvo moje: mene, vir živih voda, so zapustili, da si izkopljejo vodnjake, počene vodnjake, ki ne drže vode.« (Jer. 2:12, 13)
Nehvaležnost izraelskega ljudstva je bila zares nezaslišana. Jehova je postopal s svojim ljudstvom kakor zvest soprog, na čudovit način. Toda ljudstvo je bilo slabše od malikovalskih narodov. Medtem ko so ti krivi malikovalstva, so Izraelci zapustili Jehovo in iskali milost pri ničvrednih božanstvih. Pri svojem Bogu bi imeli neusahljiv vir zaščite, vodstva in blagoslova. Bil je vodnjak, »izvor žive vode«. Toda Izraelci so si izkopali lastne vodnjake, tako, ker so iskali pomoč v sklepanju vojaških zvez s poganskimi svetovnimi silami, kakor je bil Egipt in Asirija. (Jer. 2:18)
POUK ZA NAS
Izkušnje Izraelcev so lahko današnjim Božjim služabnikom v pouk. Kakor je bilo izraelsko ljudstvo čudežno osvobojeno iz suženjstva Egipta, tako so bili tudi kristjani osvobojeni iz satanove oblasti teme. Očiščeni so bili z dragoceno krvjo Jezusa Kristusa in so sedaj na poti večnega življenja v pravično novo ureditev novih nebes in nove zemlje. (Kol. 1:13, 14; 1. Petr. 1:17—19; 2. Petr. 3:13) To je bilo mogoče po neprekosljivem izrazu Božje ljubezni, po žrtvovanju lastnega Sina kot odkupnine. (Rim. 5:6—8)
Z ozirom na to, kar je Jehova naredil za svoje služabnike, bi bilo res strašansko pomanjkanje hvaležnosti, če bi kristjan opustil pravo oboževanje in živel življenje, ki bi nasprotovalo Božji volji. Kristjan, ki bi brez kesanja vztrajal na taki slabi poti, bi bil obsojen. Biblija nam pove: »Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni nobene žrtve več za grehe, ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, ki bo ugonabljal nasprotnike.« (Hebr. 10:26, 27) Tako imamo dober razlog za to, da se trudimo, biti med tistimi, ki resnično cenijo vse, kar je Bog Jehova naredil po Jezusu Kristusu. Prav tako kakor namerni grešniki ne bodo ušli kazni, tako gotovo bodo nagrajeni vsi, ki ostanejo zvesti svojemu Stvarniku.