Pridiga na gori — »Iščite«

KO je Jezus svojim poslušalcem svetoval, naj ne sodijo bližnjih, je rekel: »Iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo se vam bo.« (Mat. 7:7)a

S temi besedami je Božji Sin spodbujal svoje učence, da vztrajajo v molitvi. To je bilo silno potrebno. Pridiga na gori jasno pokazuje, da pravičnost v Božjih očeh ni samo izvajanje religioznih in dobrodelnih postopkov. (Mat. 5:20; 6:1) Da bi bila smiselna, morajo dela oboževanja izhajati iz pravilnih nagibov srca, ki vključujejo odpuščanje, čistost, resničnost in ljubezen. (Mat. 5:22, 27, 28, 33—37, 43—48) Ker so te lastnosti v nasprotju grešni naravi človeka, so morali učenci redno prositi Boga za pomoč, da bi izpolnjevali zahteve pravega oboževanja.

Zato so morali »iskati« potrebno moč in modrost, da bi živeli pobožno. (2. Kor. 4:7; 2. Petr. 1:3) To bi morali »iskati« kakor se išče skrite zaklade. (Primerjaj Matevž 13:44.) Morali so tudi »trkati«, da bi si priskrbeli vse blagoslove, ki jih je Bog pripravil za tiste, ki jih priznava. (Glej Lukež 13:24, 25.)

Ljudje ki iskreno prosijo za takšne blagoslove in delajo v soglasju s svojimi molitvami, lahko črpajo spodbudo iz Jezusovih nadaljnjih besed: »Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre.« (Mat. 7:8) To ne pomeni, da lahko ljudje molijo za vse, kar želijo in da bodo dobili odgovor. Pravilna molitev mora biti vedno v soglasju z Božjo voljo. (1. Jan. 5:14) Vendar so Jezusovi učenci lahko bili prepričani, da bo Bog odgovoril na njihove molitve za pomoč pri izvajanju pravega oboževanja.

To je Božji Sin ponazoril takole: »Kdo izmed vas je človek, ki bi dal kamen sinu svojemu, če ga prosi kruha? ali če prosi ribe, bi mu dal kačo?« (Mat. 7:9, 10)

V prvem stoletju našega štetja so v Palestini pekli kruh v obliki ploščate pogače, podobne kamnu. Nekatere male kače so bile podobne ribam, ki so jih često jedli s kruhom. (Glej Janez 6:9.) Če mladenič prosi svojega očeta za kruh, oče svojega potomca ne bo prevaral ali ozlovoljil, tako da bi mu dal kamen. če sin prosi za ribo, da jo poje h kruhu, mu oče ne bo dal kače. Naravna naklonjenost med očetom in sinom bo preprečila, da bi oče to naredil.

»Če torej vi«, je nadaljeval Jezus, »ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom svojim, koliko več da Oče vaš, ki je v nebesih, dobrega tistim, ki ga prosijo?« (Mat. 7:11)

Čeprav so zemeljski očetje zaradi podedovanega greha »hudobni«, ne dajejo svojim otrokom škodljivih stvari, ki bi bile samo podobne tistim, za katere so prosili. Namesto tega si človeški starši prizadevajo, da preskrbe svojim potomcem »dobre darove«. »Koliko bolj« bo Bog, čigar ljubezen je popolna, odgovoril na molitve svojih predanih oboževalcev. (1. Jan. 4:8) Svojim služabnikom bo podelil »dobro«, posebno svetega duha, ki jih lahko ojača, da še naprej prinašajo sveto službo, ki zadovoljuje Božje zahteve. (Primerjaj Lukež 11:13.) Vendar bo to Najvišji storil samo za ljudi, ki vztrajajo v »iskanju«.

Zatem je Jezus dodal pravilo obnašanja, ki je postalo splošno znano: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam storé, tako storite tudi vi njim; zakaj to je postava in preroki.« (Mat. 7:12)

Bog izkazuje očetovsko naklonjenost svojim služabnikom tako, da usliši njihove molitve. »Zato« bi se morali spremeniti, morali bi v povračilo pravilno postopati s svojimi bližnjimi. Samo tako lahko dokažejo, da so Božji sinovi, to je, osebe, ki posnemajo njegovo dobrotljivost in katerih molitve nebeški Oče s pripravljenostjo usliši. (Primerjaj Matevž 5:44—48; 1. Petrov 3:7.) Glede tega »zlatega pravila« je v knjigi A Pattern for Life (Ideal življenja), rečeno:

»Podobno pravilo lahko najdemo v hebrejskih in poganskih virih, kar dokazuje, da Bog ni pustil ljudi v nevednosti glede najvišje morale pred prihodom Kristusa. V Tobijevi knjigi (apokrifna knjiga) 4:16 beremo: »Kar nočeš, da bi drugi tebi storili, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš!« (Ek. izdaja) Hilel (rabin, ki je živel v Jezusovem času), je rekel: ‚To, kar je tebi odvratno, ne delaj drugemu.‘ Stoiki so imeli življenjsko pravilo: ‚Ne delaj drugemu, kar ne želiš, da bi se zgodilo tebi.‘ V Konfucijevem učenju najdemo: ‚Ne delaj drugim, kar ne želiš, da ti storijo drugi.‘«

Toda vsi ti izreki so negativni, ker spodbujajo ljudi, da ne delajo to, kar ne želijo, da se jim vrne.

Ljudje, ki so želeli slediti Božjemu Sinu, so morali delati več kot pa le, da so se izogibali zapostavljanja drugih. Prevzeti so morali vodstvo v delanju dobrega drugim, da »vse, kar hočete, da ljudje vam storijo, storite tudi vi njim«. Ob primerjanju tega nasveta s podobnimi negativnimi izjavami v nebiblijskih zapisih, zapaža A. B. Bruce v delu The Expositors Greek Testament (razlagalci grškega testamenta):

»Negativni izrek nas omejuje na področju pravičnosti; Pozitivni izrek nas vpelje v področje velikodušnosti ali naklonjenosti in tako zajema zakone in preroke. Ljudje veliko več želimo kakor smemo zahtevati — želimo pomoč v potrebi, spodbudo v naporih, zaščito, kadar nas kdo napačno prikazuje in podporo, kadar nas kdo postavi ob zid. Kristus je hotel, da bi vse to delali velikodušno in prijazno, da bi bili ne le pravični, temveč tudi dobri.« (Glej Rimljanom 5:7.)

»Postava in preroki« sestavljajo važen del navdihnjenih Hebrejskih spisov. Kadar nekdo postopa z ljudmi tako, kakor želi, da drugi z njim ravnajo, deluje v soglasju s pravim duhom, ki stoji za Božjim zakonom. »Nikomur ne bodite ničesar dolžni«, je pisal apostol Pavel, »razen da ljubite drug drugega; kajti kdor ljubi drugega, je izpolnil postavo. Kajti: ne prešeštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne poželi, in če je katera druga zapoved, tale beseda jo obsega: Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne napravlja hudega. Izpolnitev postave je torej ljubezen.« (Rim. 13:8—10; primerjaj Matevž 22:37—40.)

[Podčrtna opomba]