»Imejte sol v sebi«
1. S čim naj bo naš govor »začinjen« in zakaj?
SOLI, ki jih dobivamo v telo s hrano, so za naše telesno zdravje zelo važne. Obstaja tudi sol, ki je neobhodno potrebna za blaginjo telesa neke skupščine oboževalcev Boga. S tem soglaša nasvet, ki ga je dal apostol Pavel, ki je bil neutrudno zaskrbljen za duhovno zdravje krščanske skupščine prvega stoletja. V pismu neki skupščini, ki je osebno še ni poznal, je pisal: »Beseda vaša bodi vedno v milosti, s soljo zabeljena, da veste, kako vam je vsakemu odgovarjati« (Kol. 4:6).
2. Katero vprašanje se zato pojavi glede apostolov, ki so poizkušali »nekoga« ovirati pri tem, da bi z uporabo Jezusovega imena izganjal demone?
2 Zato se sprašujemo, s koliko »soli« je bil začinjen govor določenih mož ob priliki, na katero je apostol Janez obrnil pozornost svojega Učitelja, Jezusa Kristusa. Poročilo se glasi: »Reče mu Janez: ‚Učenik, videli smo nekoga, ki ne hodi z nami, da je z imenom tvojim izganjal hudiče, in smo mu zabranili, ker ne hodi z nami‘« (Marko 9:38).
3., 4. a) S čim je Janez takrat verjetno računal in zakaj? b) Kakšno sebično potezo se opazi v Janezovih besedah in kakšno gledišče je to odkrivalo?
3 To se sliši tako, kot da bi Janez od učitelja, ki je poučeval apostole o krščanskih poteh, pričakoval, da ga bo pohvalil in ga v znak priznavanja potrepljal po ramenu. Mogoče je Janez mislil na to, da je Jezus na severu, blizu Cezareje Filipove, ozdravil moža, ki ga je obsedel posebno zakrknjen demon. Verjetno je menil, da ščiti Jezusovo pravico, da druge pooblasti za izganjanje nečistih duhov, demonov, iz njihovih nemočnih žrtev. Z Janezovega stališča nekdo, ki ga Jezus ni pooblastil, ni imel pravice na osnovi njegovega imena izganjati demonov. Toda v pojasnilu, ki ga je dal Janez, da so učenci poizkušali temu neimenovanemu možu preprečiti izganjanje demonov, se je pokazala sebična poteza. Kakor je rekel Janez, so to storili, »ker ni hodil z nami«.
4 Da je govoril Janez o »nas«, pokaže, da pri tem ni mislil samo na Jezusa, temveč tudi na vseh dvanajst apostolov. Ob neki priliki pred tem je Jezus poslal te dvanajstere apostole, naj oznanjajo dobro vest o Kraljestvu, naj ozdravljajo in izganjajo nečiste duhove (Mat. 10:1—8; Mar. 6:7—13). Tako je menil Janez, da so apostoli edina skupina ljudi, ki je bila pooblaščena ozdravljati.
5. Kaj je Jezus zapovedal ogorčenim učencem glede tega moža?
5 Zato so se Janez in njegovi soapostoli spraševali, s kakšno pravico ima ta mož pri izganjanju demonov, uporabljati ime njihovega Učenika. To je pomenilo nedvoumen poseg v pravice Jezusa in njegovih apostolov. Je tudi Jezus tako gledal na to stvar? Poročilo Biblije pokaže, da svojih ogorčenih, gorečih apostolov ni pohvalil. V Marku 9:39—41 beremo: »Jezus pa reče: ‚Ne branite mu, zakaj nikogar ni, ki bi storil čudež z imenom mojim in bi mogel brž slabo govoriti o meni. Kdor namreč ni zoper nas, je z nami. Kajti kdorkoli vas napoji s kupico vode v imenu mojem, ker ste Kristusovi, resnično vam pravim, ne izgubi plačila svojega.«
6. Kaj je ta mož povzročal Jezusovemu imenu, ko je z njegovo uporabo izganjal demone?
6 Zakaj naj bi moža, ki je v Jezusovem imenu izganjal demone, odvrnili od tega? Je poizkušal s tem sramotiti Jezusovo ime? Je oskrunil s tem ime Mesije in ga naredil odbijajočega zaradi slabega priokusa? Jezusovega imena ni uporabljal kot izrek za zaklinjanje ali zagovarjanje ali kot čarobno ime, kakor so pozneje delali sedmeri sinovi židovskega velikega duhovnika Skeve (Dej. ap. 19:13—16). Demon tistemu možu ni rekel: »Jezusa poznam, kdo pa si ti?« in se potem branil iziti iz obsedenega. Ta mož je resnično veroval v Jezusovo ime in je demone uspešno izganjal. S tem je pravzaprav oslavljal Jezusovo ime, ker je razodeval moč tega imena.
7. Zakaj je bil mož, čeprav Jezusa in njegovih apostolov ni spremljal, kljub temu zanje?
7 Mož, ki ni spremljal Jezusa in njegovih apostolov, torej ni bil proti njim in jih ni odvračal od njihove oznanjevalske dejavnosti. Ker ni bil proti njim, je moral biti razumljivo zanje, četudi jih ni spremljal. Komaj je bilo mogoče pričakovati, da bi istočasno, ko je delal čudeže, s katerimi je oslavljal Jezusovo ime, tudi slabo govoril o njem. Bilo bi nedosledno in nerazumno, če bi pričakovali, da bi mož z mogočnim čudežem slavil in spoštoval Jezusovo ime, zatem pa o tem imenu slabo govoril in deloval proti njemu in njegovim apostolom. Apostoli naj bi torej moža ne ovirali več.
8. Na osnovi katerega temeljnega načela ta mož ne bo ostal brez plačila?
8 Neimenovani mož pa naj ne bi za svoje delovanje ostal brez plačila. Očitno je bil na najboljši poti, da postane Jezusov učenec. Njegovo delo bi se lahko primerjalo z nečim, o čemer je Jezus rekel, da zasluži plačilo, namreč, če nekdo žejnemu ponudi čašo vode na osnovi tega, ker pripada Jezusovim učencem. Takšno dejanje lahko izgleda zelo malenkostno, storjeno v korist drugega, toda pokaže nekaj, kar je bilo za Jezusa velikega pomena. Pomenilo je, da je tak človek s kozarcem vode izkazal naklonjenost Jezusu Kristusu in je podpiral Jezusovo delovanje, kolikor mu je bilo mogoče. V tem primeru je veljalo pravilo, ki ga je Jezus pozneje postavil: »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni« (Matevž 25:40). Kot Kralj Jezus tega ne bo pustil nepoplačano.
KDOR DAJE DRUGIM POVOD ZA SPOTIKANJE
9. Katero vprašanje glede postopanja apostolov je za nas zanimivo? Zakaj?
9 Ali so poizkušali apostoli preprečiti temu možu še naprej izganjati demone v Jezusovemu imenu s prijetnimi besedami, ki bi bile začinjene s soljo ali »okusne«? Vse razloge imamo, da v to dvomimo. Kar pa nas zanima, je tole: se je mož, medtem ko je delal dobro delo, ki ga je Jezus odobraval, spotikal zaradi besed in postopkov apostolov? To je bila zares resna zadeva, ker je Jezus dalje rekel: »Kdor pohujša enega teh malih, ki verujejo vame, bi mu bilo bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje« (Mar. 9:42).
10. S čim bi primerjali namerno navajanje na spotikanje enega teh »malih«?
10 Nekdo, ki se je spotaknil in padel, je morda eden izmed »malih«, toda to ne bi spremenilo resnosti zadeve. Zakaj ne? Ker gre za »enega teh malih, ki verujejo«. To pomeni, da veruje v Jezusa kot Mesijo, Božjega Sina. Na osnovi te vere ima ta »mali« upanje na večno življenje. Dati enemu teh »malih« namenoma, hote in brezobzirno razlog za pohujšanje in ga navesti na spotikanje, tako da odide s poti življenja in gre v uničenje, bi bilo enako umoru. Izdajalo bi pomanjkanje ljubezni do tega, ki je bil naveden na spotikanje.
11. Kakšna razlika je med tistim, ki drugega nenamenoma navede na spotikanje, in tem, ki to namenoma stori?
11 V 1. Janezovem 3:15 je rečeno: »Vsak, kdor sovraži brata svojega, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi prebivalo v njem.« Če smo morda dali drugim nenamenoma ali nevede povod za spotikanje — kar bi že bilo dovolj tehtno, bi upali, da ne bi pri njem prišlo do nepreklicnega odpada od vere. Če pa se zavedamo takšnega dejanja, tedaj bi morali nekaj ukreniti, da bi zadevo spet uredili. Toda kdor je ravnodušen in ni zainteresiran za duhovno blaginjo svojega brata ter stoji na stališču, da ima vsak določene pravice in prostosti, da te pravice popolnoma izkoristi, kaže sebičnost in pomanjkanje ljubezni ter pokazuje, da mu ni mar njegovo večno življenje in njegov odnos do Boga. Podcenjuje vrednost življenja tega vernega, za katerega je Kristus umrl (Rimlj. 14:15).
12. Kako je Jezus izrazil svoje ogorčenje nad človekom, ki drugemu namenoma pripravi padec?
12 Kaj pa, če nekoga, ki se imenuje kristjan, »enega teh malih, ki verujejo,« navede na spotikanje, s čimer pokaže, da mu je kaj malo za njegovo večno dobro? Tedaj tudi Jezusu ni veliko do življenja tistega, ki je drugega namenoma navedel na spotikanje. Jezus je izrazil svoje ogorčenje nad človekom, ki drugemu namenoma povzroči spotikanje. Rekel je, da bi bilo zanj bolje, če bi si privezal mlinski kamen na vrat in se pogreznil v morje.
13. Česa naj se posebno varujemo, da se ne bi spotaknili?
13 Bolje je torej za nas, če drugih ne navajamo na spotikanje, tako da bi padli, niti tistih, ki so najmanj pomembni. Tudi naj ne dovolimo, da bi nas navedli na spotikanje tisti, od katerih smo veliko pričakovali, ker so trdili, da so kristjani. Ali pa tudi lastno upanje na večno življenje cenimo dovolj, da se varujemo tega, da bi sami sebe navajali na spotikanje? Kako, sami sebe navajali na spotikanje? Da, to je mogoče. Kako?
14. Kako bi lahko sami sebi po Jezusovih besedah, s katerimi nas je opomnil na opreznost, povzročili spotikanje?
14 Zatem ko je Jezus govoril o tem, da bi se lahko »eden teh malih, ki verujejo,« spotaknil, je opominjal k opreznosti z besedami: »In če te pohujšuje roka tvoja, odsekaj jo; bolje ti je brez roke priti v življenje, nego imeti obe roki in oditi v geheno, v ogenj neugasljivi. In če te noga tvoja pohujšuje, odsekaj jo; bolje ti je hromemu priti v življenje nego imeti obe nogi in vrženemu biti v geheno. In če te oko tvoje pohujšuje, izderi ga: bolje ti je z enim očesom priti v Kraljestvo Božje nego imeti dve očesi in vrženemu biti v geheno. Kajti vsak bo z ognjem osoljen« (Marko 9:43, 45, 47—49).
15. Kaj je bila gehena, o kateri je govoril Jezus, in kaj je želel s tem ponazoriti?
15 Jezus govori v omenjenih primerih vsakokrat o uničenju z ognjem. V Jezusovih dneh je ležala gehena, ki jo je omenjal, na jugu in jugozahodu Jeruzalema. Jezus je s svojimi besedami potrdil, da je gehena služila kot kraj sežiganja odpadkov mesta in da so vanjo metali trupla zločincev, ki jih niso imeli za vredne dostojnega pogreba in vstajenja. Če neko truplo ni padlo v ogenj, temveč je obviselo na kakšnem skalnatem previsu, ki so ga segrevali plameni ognja, je razpadlo in žrli so ga črvi, ki so prilezli iz bub raznih insektov. Skrbeli so za to, da je ogenj noč in dan gorel, da je vse, kar so vrgli na to mestno smetišče, popolnoma zgorelo. Tako je postala gehena simbolična slika večnega uničenja in Jezus se je skliceval na to, ko je rekel židovskim pismarjem in farizejem: »Kače, gadja zalega! kako boste ubežali sodbi gehene?« (Mat. 23:33).
16. Zakaj tisti, ki so obsojeni na geheno, ne pridejo niti v življenje niti v Božje kraljestvo?
16 Tisti, ki so obsojeni, da pridejo v geheno, ne pridejo v Božje Kraljestvo; deleža nimajo niti v nebeški vladavini s Kristusom niti ne bodo živeli v tisočletni Kristusovi vladavini na zemeljskem področju. Koga je Bog obsodil na geheno, ima lahko morda še vse dele telesa, toda večnega življenja ne bo dobil. Gehena ponazarja torej stanje neobstoja, izbrisa ali uničenja, ki ga povzroči Božja sodna izvršitev. Kakor licemerni pismarji in farizeji, bi lahko tudi Bogu predani, krščeni kristjan samega sebe navedel na spotikanje, tako da bi ga Bog obsodil na geheno ali večno uničenje. Pomislimo na Judo Iškariota!
17. S čim je Juda Iškariot sebe navedel na spotikanje, tako da je postal tat?
17 Ta Juda iz Kerijotha je skrbel za blagajno Jezusa in njegovih apostolov. Končno je prišlo tako daleč, da si je poželel tistega, kar so dali vanjo. Tako je iztegnil roko, vzel, kar je videlo lakomno oko, in dal v lasten žep. Dovolil je, da sta ga oko in roka pohujševali in postal je tat, tako da je oropal celo Jehovinega Mesijo. Pet dni pred Jezusovo smrtjo je pri slavnostni pojedini, ki so jo v Betanji (blizu Jeruzalema) priredili Jezusu v čast, na licemeren način govoril o splošni dobrodelnosti. V poročilu je rečeno: »To pa je rekel, ne ker ga je bila skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel mošnjo in nosil, kar so metali vanjo« (Jan. 12:6).
18. Kaj je Juda končno naredil, zatem ko je dovolil, da so ga deli njegovega telesa navedli na spotiko, in kaj je vodilo do tega?
18 Želja po nadaljnjem finančnem dobičku je Judo končno zanesla, da se je z velikimi duhovniki in tempeljskimi voditelji dogovoril, da izda Jezusa, svojega Gospoda, za trideset srebrnikov (Luk. 22:1—6). Da je lahko Juda zatem s pohlepnimi rokami vzel plačilo izdajalca, se je spustil tako daleč, da je šel kot vodja drhali oboroženih mož v noči pashe v Getsemanski vrt, kjer so Jezusa zgrabili (Luk. 22:47, 48; Mar. 14:10, 11, 43-46; Mat. 26:14—16, 47—50; 27:3—5). Kratek čas po izdajstvu je čutil Juda zadovoljstvo, ko je lahko svoje lakomne oči pasel na tridesetih srebrnikih v svojih rokah. Zanj ne bi bilo več nobene možnosti, da bi popravil, kar je povzročil s pomočjo svojih oči, rok in nog. Dovolil je, da so ga ti deli njegovega telesa navedli na spotiko, tako da je naredil neodpustljiv greh (Mat. 27:4). V obupu si je vzel življenje. Četudi njegovo truplo, iz katerega je silila drobovina, ni bilo vrženo v dobesedno geheno pri Jeruzalemu, je bila vendar njegova »duša« uničena, kakor je ponazarjala gehena (Dej. ap. 1:16—19; Mat. 10:28). Upravičeno je Jezus govoril o njem kot o »pogube sinu« (Jan. 17:12).
19. Kaj je mislil Jezus z besedami: »Vsak bo z ognjem osoljen«?
19 Jezus je zaključil svoje pojasnjevanje, da lahko človeka pohujša njegova roka, noga in oko, z besedami: »Kajti vsak bo z ognjem osoljen« (Mar. 9:49). To pomeni, da vsak, ki dovoli, da ga njegovi udje navajajo na spotikanje in nepreklicno pade, »mora biti z ognjem osoljen«. Ogenj, s katerim naj bi bil osoljen, je bil »ogenj«, o katerem je Jezus pravkar govoril, ogenj gehene. Kaj pa bi pomenilo za človeka, če bi bil tako osoljen? To ne bi imelo enakega pomena kakor delovanje dobesedne soli. Pomenilo bi uničenje. Ko je na mesti Sodoma in Gomora, ki sta ležali blizu Mrtvega morja, deževal ogenj z neba ali ko sta bili z ognjem »osoljeni«, sta bili uničeni (Luk. 17:28, 29). Tega merila za druženje z ljudmi, ki za spotikanje in padec ne morejo pripisati krivde nikomur drugemu razen sebi, se Jehova prav tako neomajno drži kakor »soli zaveze« (3. Moj. 2:13; 4. Moj. 18:19; 2. Letop. 13:5).
20. V katerem smislu odsekamo roko ali nogo ali si iztrgamo oko in ga odvržemo, da bi preprečili »osoljenje z ognjem«?
20 Mar naj bi zato, da bi preprečili »osoljenje z ognjem«, odsekali svojo roko ali nogo ali iztrgali oko in ga odvrgli, če bi zbujalo pohujšanje? Če bi to storili dobesedno, ne bi popravili ali odstranili napačne pobude, ki so postale opazne po roki, nogi ali očesu. Odstranjenje mora slediti v prenesenem smislu. Apostol Pavel je pokazal, kako lahko sledimo Jezusovemu nasvetu: »Morite torej (kaj pa?) ude svoje, ki so na Zemlji: nesramnost, nečistost, strast, hudo poželenje in lakomnost, ki je malikovanje, zavoljo katerih grehov prihaja jeza Božja« (Kol. 3:5, 6).
21. Kako »morimo svoje ude«?
21 Zato moramo zares obvladati dobesedne ude našega telesa, ki so na Zemlji. Zadrževati se moramo na primer, da ne bi z očmi brali pornografskih zvezkov ali gledali umazane filme ali televizijske oddaje ali da ne bi z rokami kradli ali delali nemoralna dejanja ali potešili zahtevo nog z vznemirjajočimi plesi ali tako, da se v družbi »prijatelja tega sveta« podajamo na kraj skušnjav. V duhovnem pogledu moramo usmrtiti svojo ljubezen do »stvari, ki so na svetu« — »poželenje mesa in poželenje oči in življenja napuh« (1. Jan. 2:15—17; Preg. 6:16—19).
»SOL«, KI NAJ BI JO IMELI V SEBI
22., 23. a) Kakšno soljenje je Jezus končno upošteval? b) O kakšne vrste soli je govoril Jezus, ko je spodbudil učence »Imejte v sebi sol« in zakaj jim je to rekel?
22 Jezus ni zaključil svojega pojasnila z negativnim pokazovanjem na sol (Marko 9:33—49). Kajti rekel je: »Dobra je sol, če pa sol postane neslana, s čim jo boste osolili? Imejte v sebi sol, in mir imejte med seboj« (Marko 9:50).
23 Dobesedna sol služi na splošno odlično kot začimba. Job (6:6) postavlja vprašanje: »Ali se more jesti neslastno in neslano? ali je okus v jajčjem beljaku?« Hrana postane s soljo zares okusna. Toda če je tista vrsta soli, ki so jo uporabljali v Jezusovih dneh, izgubila svojo moč ali če je postala neslana, se je ni dalo očistiti tujih primesi in za uživanje in hrano ni bila več primerna. Te soli se ni dalo začiniti, tako da bi jo spet lahko uživali. Jezus je torej sol uporabil kot primerno ponazoritev. Dvanajsterim apostolom je rekel: »Imejte v sebi sol.« Toda zakaj je Jezus ravno njih spodbudil k temu? Ker so v svojem prepiru na poti v Kafarnaum pokazali pomanjkanje te odlične simbolične soli.
24. Kaj je bila ta simbolična »sol«?
24 Ta vrsta soli ponazarja lastnost značaja, ki nekoga navaja, da ravna z drugimi »okusno«. Kar reče, je drugim všeč, in njegove besede lažje sprejmejo in lažje prebavijo. Njegova družba postane prijetnejša, da, celo zaželena (Preg. 16:21, 23).
25. Kakšno korist je imelo celo dobesedno skupno uživanje soli?
25 Če je na primer neki gostitelj jedel s svojim gostom sol, je to prispevalo k dobremu sporazumevanju in odličnemu odnosu med obema. Sol je služila celo kot plačilno sredstvo za opravljeno delo (Ezra 4:14). Apostol Pavel je poudaril, da je simbolična sol, ki jo ima nekdo kot sestavni del svoje osebnosti, nekaj dobrega in dragocenega: »V modrosti živite z njimi, ki so zunaj, in skrbno rabite čas. Beseda vaša bodi vedno v milosti, s soljo zabeljena, da veste, kako vam je vsakemu odgovarjati« (Kol. 4:5, 6). Upoštevajmo tudi Pregovore 15:1.
26. Pri poslušanju katerega nasveta, ki ga je dal v zaključku Jezus apostolom, nam pomaga simbolična sol v nas in kakšne posledice bo to imelo za nas, njegove učence?
26 Če imamo »sol« v sebi in besede z njimi začinimo, nam bo to pomagalo delati to, k čemur je Jezus v zaključku spodbudil dvanajstere apostole: »Mir imejte med seboj« (Marko 9:50). Če govorimo in postopamo taktično, obzirno, prijetno in pomirjajoče, bomo kot Kristusovi učenci zagotovo pospeševali miroljuben odnos med seboj. Pokazalo se bo, da imamo Božjega duha, ker »sad duha pa je ljubezen, radost, mir« (Gal. 5:22). Razen tega je »modrost od zgoraj ... prvič čista, potem miroljubna« (Jak. 3:17). Tako bomo razodevali visoko mero modrosti, če bomo sledili Jezusovemu nasvetu glede miru. Mir je značilnost, po kateri se spozna prave krščanske učence v tekmovalnem, neenotnem in razdvojenem svetu. Združuje nas kot organizirano Božje ljudstvo pod Kristusom.
[Slika na strani 24]
‚Imeti sol v sebi‘ pomeni pokazovati lastnost značaja, ki nekoga navaja, da ravna z drugimi »okusno«.