Vera, ki vodi do preživetja
»Iščite Jehovo, vsi krotki v deželi, ki ste vršili sodbo njegovo; iščite pravičnost, iščite ponižnost; morda (verjetno, NS) dobite skrivališče ob dnevi jeze Jehovine!« — Zefanija 2:3.
1.–3. a) Od česa je odvisno, če bomo preživeli prihajajočo svetovno stisko? b) Kateri biblijski primeri pokažejo to?
PRIHAJAJOČA katastrofa ali stiska bo imela sicer ogromen obseg, toda Biblija nam zagotavlja, da jo bodo ljudje preživeli. Od česa je odvisno njihovo preživetje? Od njihove vere v Boga. To se je vedno znova pokazalo pri minulih katastrofah, ki jih je Bog Jehova povzročil nad človeštvom. Tisti, ki so verovali — to se pravi, ki niso samo verovali v obstoj Boga, temveč so tudi zaupali njegovim obljubam in ravnali v skladu s svojim prepričanjem — so preživeli. Najstarejši primer so Noe in njegova družina. Verovali so in preživeli (Heb. 11:7). Omembe vreden je tudi primer Lota in njegovih hčera, ki so preživeli uničenje Sodome in Gomore. Ker se je Lot zanimal za oba bodoča zeta, ju je opozoril. Rekel jima je: »‚Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Jehova pokonča mesto.‘ Ali zetoma njegovima se je zdelo, kakor da se norčuje.« Ko sta ugotovila, da se Lot ni šalil, je bilo prepozno (1. Mojz. 19:14).
2 V devetem stoletju pred našim štetjem je Jehova pooblastil Jono, naj opozori prebivalce Niniv, glavnega mesta Asirije. Zaradi njihove hudobnosti jih je sklenil uničiti. Toda oni so opozorilo upoštevali. »In ljudstvo v Ninivah je verovalo Bogu.« Kakšne so bile posledice? »Bog je videl njih dela, da so se izpreobrnili od hudobnega pota svojega, in mu je bilo žal za hudo, kar je govoril, da jim stori, in ni storil tega« (Jona 3:5, 10). Tista generacija Ninivljanov je krizo preživela.
3 Nekaj stoletij pozneje sta prerok Jeremija in etiopski suženj Ebedmelek, ki je Jeremijo rešil, na osnovi svoje vere preživela uničenje Jeruzalema (Jer. 39:16—18). Iz zgodovinskih zapisov vidimo, da so prvi kristjani preživeli drugo razrušenje Jeruzalema, ker so verovali Jezusovim opozorilom, naj bežijo iz mesta, kadar bodo videli čete, ki ga bodo oblegale (Luk. 21:20, 21).
4. Iz katerih preroških spodbud se prav tako vidi, da bodo ljudje preživeli?
4 Besede, ki jih je dal Jehova zapisati po preroku Zefaniji, nam vlivajo upanje, da bomo tudi v našem času lahko preživeli: »Iščite Jehovo, vsi krotki v deželi ... iščite pravičnost, iščite ponižnost; verjetno dobite skrivališče ob dnevi jeze Jehovine!« (Zef. 2:3, NS). Kakor je rekel Jehova po Izaiji 26:20 prebivalcem Judeje, bo rekel tudi vsem svojim zvestim služabnikom: »Pojdi, ljudstvo moje, stopi v hrame svoje in zapri si duri za seboj: skrij se za malo časa, dokler ne preide jeza. Zakaj, glej, Jehova prihaja iz kraja svojega, kaznovat prebivalce Zemlje za njih krivico.«
VAŽNO JE PRAVO STALIŠČE SRCA
5.–7. Zakaj lahko rečemo, da so pogoji za pristno vero a) poštenost, b) ponižnost in c) duhovna lakota?
5 Kakor je potrebno spoznanje resnice, da bi si pridobili vero, je potrebno tudi pravilno stališče srca, da bi si pridobili takšno spoznanje (Rim. 10:13—15). Zato je bilo upravičeno rečeno, da mora biti človek, ki želi dobiti neomajno vero v Boga in razviti trdno zaupanje vanj, pošten, ponižen in lačen resnice. Duhovni vodje Jezusovih dni niso bili pošteni ljudje, temveč licemerji! Zato v Jezusa niso mogli verovati (Mat. 23:13—33; Jan. 8:46). Toda preprosto, navadno ljudstvo ga je rado poslušalo (Marko 12:37).
6 Tudi od ponosnih ljudi je komaj pričakovati, da bodo verjeli in zaupali temu, kar je rekel Bog. Zakaj ne? Ker bi morali biti za to ponižni in pripravljeni učiti se, ponosni ljudje pa se ne pustijo radi poučevati. Razen tega nam je rečeno, da je vera dar Božji. Ker se Bog upira ponosnim, ne moremo misliti, da jim bo ta dar dal (Ps. 25:9; Efež. 2:8; Jak. 4:6).
7 Prav tako mora biti človek lačen v duhovnem pogledu, da bi dobil spoznanje o resnici. Človek, ki je domišljav in ugaja samemu sebi, ki ne razmišlja niti o svojih grehih niti o svetovnih razmerah, duhovno ni lačen. Duhovno lačen človek se zaveda svojih duhovnih potreb. Zato je lahko rekel Jezus v pridigi na gori: »Srečni so tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb. ... Srečni so tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti, ker bodo nasičeni« (Mat. 5:3, 6, NS). Takole je vabil Jezus: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim. Vzemite jarem moj nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen: in najdete pokoj dušam svojim. Kajti jarem moj je sladek in breme moje je lahko« (Mat. 11:28—30). Stoletja pred tem je Jehova preroku Izaiji dovolil izreči podobno misel: »Hej, vsi, katerikoli ste žejni, pridite k vodam, in kateri nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, pravim, kupite brez denarja in brez plačila vina in mleka! ... Poslušajte ... in duša vaša bo živela!« (Izaija 55:1—3).
PRIDOBITI MOČNO VERO
8. Kateri je eden od razlogov, da nekateri ljudje ne morejo verovati Jehovi in njegovi besedi?
8 Doslej povedano jasno pokaže, da najde resnica iz Božje besede odmev samo pri ljudeh, katerih srce ima pravilno stališče. Kakor se pravi, morajo resnico »hoteti verjeti«. Nekdo, ki ponosno in licemerno zavrača dokaze, temelječe na veri, ki je odločen dvomiti v vse, se ne more prepričati, ker enostavno noče nič verovati. Zdi se, kakor da bi se čutil prisiljenega k preveliki kritičnosti in dvomu v vse.
9. Kateri stavki Biblije pokažejo, da so razne stopnje vere?
9 Znano je, da obstaja več stopenj vere. Po Bibliji na primer lahko nekdo »oslabi v veri«. Jezus je svojim učencem očital, da so »maloverni« (Rim. 4:19; Mat. 8:26). Božja beseda pa govori tudi o »trdnosti vere«, o »toliki veri« in o tako nenavadni veri, da se je o njej »oznanjalo po svetu« (Kol. 2:5; Mat. 8:10; Rim. 1:8).
10., 11. a) Kaj moramo storiti, da bi razvili močno vero? b) Kateri biblijski nasvet naj zato upoštevamo?
10 Brez spoznanja ne moremo verovati. Da bi zato razvili močno vero, se moramo potruditi za spoznanje, to pomeni slediti navdihnjenemu nasvetu: »Ne ravnajte se po tem svetu, temveč spremenite se po obnovitvi uma svojega, da izkušate, kaj je volja Božja dobra in prijetna in popolna.« Svoj razum lahko na novo oblikujemo samo tedaj, če se hranimo iz Božje besede. Jezus je rekel: »Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz ust Božjih« (Rim. 12:2; Mat. 4:4).
11 Zaradi današnje naglice težko najdemo čas za zadovoljitev svojih duhovnih potreb s preučevanjem Božje besede. Nasvet, ki je bil dan kristjanom prvega stoletja zaradi vpliva njihove poganske okolice, je zelo primeren tudi za današnji čas, ko prevladujeta materializem in želja po uživanju. Glasi se: »Glejte torej, da živite previdno, ne kakor nemodri, ampak kakor modri, in skrbno rabite čas, ker dnevi so hudi. Zatorej ne bodite nespametni, marveč umejte, kaj je volja Jehovina.« To zahteva preučevanje Božje besede, saj se lahko samo tako seznanimo z Božjo voljo (Efež. 5:15—17).
12. Kaj pomeni »skrbno rabiti čas«?
12 Kaj pomeni danes »skrbno rabiti čas«? To pomeni da svojega časa ne trošimo več za nesmiselna opravila, temveč ga rabimo na koristen način. Točneje povedano lahko to pomeni, da prihranimo nekaj časa, ki smo ga sicer uporabljali za druga, manj potrebna opravila, za stvari, ki nas zanimajo in veselijo, da, ki so celo poučne. To lahko pomeni, naj porabimo malo manj časa za gledanje televizije, branje časopisov in revij, lahko pa tudi, da bi se malo manj posvečali »konjičkom«, ki vzamejo veliko časa. Tako bi se lahko več ukvarjali z biblijskimi stvarmi. V prvi vrsti se posvetimo takim stvarem, čas pa, ki nam potem še ostane, lahko porabimo za manj važne dejavnosti. Nasprotno pa nas morda druge stvari tako zelo zaposlujejo, da ne najdemo več časa za duhovne stvari, ki bi lahko našo vero krepile. Zato je Jezus svetoval: »Iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti« (Mat. 6:33).
13.–15. a) Zakaj ni mogoča trdna vera brez točnega spoznanja? b) Kaj potrebujemo, da bi si pridobili točno spoznanje in kje ga najdemo? c) Kakšno dragoceno pomoč za krepitev vere imamo še?
13 Za pridobitev močne vere pa ne zadostuje samo branje Biblije. Prebrano je treba tudi razumeti in spoznati njegovo važnost. Potrebujemo točno spoznanje. V dneh apostolov je bilo veliko Židov, ki so imeli določeno spoznanje Hebrejskih spisov. Ker pa niso imeli točnega spoznanja, je bila njihova gorečnost zaman (Rim. 10:1—4). Da pa bi si pridobili točno spoznanje in razumevanje, potrebujemo pomoč. Naslednji primer bo to morda ponazoril: po vstajenju je Jezus spodbudil žalostne učence, tako da jih je opozoril, kaj je bilo napovedano v Božji besedi o njegovem trpljenju in smrti (Luk. 24:15—47). Podobno je moral evangelist Filip pojasniti etiopskemu dvornemu uradniku, ki je bral 53. poglavje Izaije, ni ga pa razumel, kaj je obravnavalo (Dej. 8:27—39).
14 Zato Biblija opominja kristjane z besedami: »Opazujmo se med seboj, da se spodbujamo k ljubezni in k dobrim delom; in ne opuščajmo zbora svojega, kakor je nekaterim navada, marveč opominjajmo drug drugega, in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan Gospodov.« Na sestankih krščanskih Jehovinih prič, kjer preučujejo Biblijo, so možje, ki služijo kot oznanjevalci dobre vesti, pastirji, učitelji, nadzorniki in starešine in imajo za prednost, če lahko pomagajo drugim do točnega spoznanja Božjih resnic (Heb. 10:24, 25; Efež. 4:11—13; 1. Tim. 3:1—7; 1. Pet. 5:1—3).
15 Če želimo krepiti svojo vero, tudi ne smemo prezreti vrednosti molitve. Jezus je svoje naslednike spodbudil, naj prosijo za Božjega svetega duha, vera pa pripada sadovom tega duha (Luk. 11:13; Gal. 5:22, 23). Imamo pa tudi njegovo zagotovilo, da nas bo Bog uslišal, če bomo prosili kaj v veri in bomo v molitvi vztrajni (Mat. 7:7; 17:20). Ne smemo pa pozabiti, da moramo tudi mi storiti svoj del. Truditi se moramo za to, kar prosimo. Poljedelec mora orati, sejati in skrbeti za posejano, nato pa čakati, da dá Bog sonce in dež in tako moramo ravnati tudi mi, če si želimo pridobiti močno vero. Bog bo storil svoj del, če bomo mi prispevali svojega (Mat. 5:45).
»BIJ DOBRI BOJ VERE«
16. Kakšna je povezava med vero in deli?
16 Vera, ki vodi do preživetja, ne dopušča, da bi hodili po poti najmanjšega odpora. Ni lahko živeti po takšni veri, toda tudi ni preveč težko. Vera se pokaže v delih, ker brez del je mrtva. Vera brez del je nekoristna, ne vodi do preživetja (Jak. 2:14—26). Da bi lahko preživeli, se moramo boriti. Apostol Pavel je spomnil svojega prijatelja Timoteja na to z besedami: »Bij dobri boj vere, poprimi se večnega življenja« (1. Tim. 6:12).
17.–19. a) Katere ponazoritve poudarjajo vrednost vere? b) Kakšno zaščito daje vera? c) Kaj še potrebujemo, da bi lahko bili dobri boj vere?
17 Tistega, ki bije dobri boj vere, ne bo »semtertja metala in gonila vsaka sapa nauka, ki prihaja po zvijačnosti ljudi«, temveč bo sposoben, da bo »z (velikim) ščitom vere ... pogasil vse goreče strele Hudobnega« (Efež. 4:14; 6:16). Vera služi tudi kot oklep, ki ščiti naše srce, da ne bi nanj vplivala sebičnost, ki vlada v svetu (1. Tes. 5:8; 1. Jan. 2:16). Če bomo tako zaščiteni, si bomo ‚zgolj v veselje šteli, kadar pridemo v mnogotere izkušnjave, ker bomo vedeli, da bo preizkušnja naše vere rodila stanovitnost‘. Takšno vero je imel Jeremija; zato je lahko upornemu ljudstvu oznanjeval več kot štirideset let (Jak. 1:2, 3).
18 Kakor v Jezusovih dneh, tako se tudi danes svet ogorčeno bori proti pravim kristjanom, ki živijo po pravičnih načelih. Jezus je rekel, da njegovi nasledniki niso del tega sveta, da jih bo svet sovražil. Tako je še danes. Nadalje je rekel: »Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal.« Kako je to zmogel? S svojo vero, ker beremo: »To je zmaga, ki je premagala svet: vera naša« (Jan. 16:33; 1. Jan. 5:4). Takšna vera nas varuje pred tem, da bi odstopili od biblijskih naukov, in nam pomaga, da ostanemo neobčutljivi za vabljivosti napačnega spoznanja in modrosti sveta. Varuje nas tudi pred materializmom in srebroljubjem tega sveta (1. Tim. 6:10, 20, 21). Nadalje nam pomaga prekiniti vsako zvezo z »Babilonom velikim«, svetovnim kraljestvom krive religije in tako zadostiti Božji zapovedi: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib« (Raz. 18:4).
19 Biti dobri boj vere pomeni tudi govoriti z drugimi o tem, kar smo se naučili o osnovi vere in upanja za preživetje. Apostol Pavel je dobro rekel: »Imajoč istega duha vere po tem, kar je pisano: ‚Veroval sem, zato sem govoril‘, tudi mi verujemo, zato tudi govorimo« (2. Kor. 4:13).
PREŽIVETI — KAJ PA POTEM?
20. a) Upoštevanje katere preroške spodbude nam bo pomagalo preživeti? b) Zakaj je uporabil Zefanija izraz »verjetno« in kako se to nanaša na naš čas?
20 Če svojo vero krepimo še naprej in ‚bijemo dobri boj vere‘, lahko sledimo nasvetu, ki mu je bolj potrebno slediti kakor kdajkoli prej, namreč: »Iščite Jehovo, vsi krotki v deželi ... iščite pravičnost, iščite ponižnost; verjetno boste dobili skrivališče ob dnevu jeze Jehovine.« Zakaj je rečeno: »Verjetno boste dobili skrivališče ob dnevu jeze Jehovine«? Ker so bile te besede prvotno namenjene izraelskemu ljudstvu, in sicer preden je bilo leta 607 pr. n. št. uničeno, ko se torej še ni vedelo, če bo Bog izkazal usmiljenje tistim, ki bodo pravilno ravnali. Spominjajo nas torej na to, da se ne smemo zanašati na Božje usmiljenje (Zef. 2:3).
21. Kakšno upanje imajo tisti, ki bodo preživeli čas svetovne stiske?
21 Česa pa se lahko veselimo, če bomo preživeli sedanji stari sestav stvari? Miroljubne, pravične nove ureditve, kjer bo vsega obilo. Videli bomo, kako se bo Zemlja spreminjala v raj in bo tako uresničen prvotni Jehovin namen z Zemljo in človekom (1. Mojz. 1:28; 2:16). Tedaj bo »Bog obrisal vsako solzo z njih oči in smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bo več; kajti prvo je prešlo« (Raz. 21:4). Takrat se bodo izpolnile tudi besede preroka Izaije (25:6, 8): »Jehova nad vojskami napravi vsem ljudstvom na tej gori gostovanje z mastnimi jedili, gostovanje s čistim vinom, pojedino s tolstimi pitanci, z vinom, očiščenim droži. ... Smrt bo požrta za vekomaj; in Gospod, Jehova, obriše solze z obličij vseh in ljudstva svojega sramoto odpravi z vse Zemlje. Kajti govoril je Jehova.« Kako čudovito upanje za vse, ki bodo zaradi svoje vere preživeli »veliko stisko«!
[Slika na strani 232]
‚Skrbno rabiti čas‘ pomeni, da svojega časa ne uporabljamo več za nesmiselna opravila, temveč na koristen način.