Osnova za vero v Boga

POJEM vera je v nekem slovarju definiran kot »notranja gotovost, brez ozira na dokaze«. Toda ta definicija bi prej odgovarjala pojmu lahkovernosti, pripravljenosti verovati nekaj, za kar ni dokazov. Lahkovernost v resnici ni vera. Vera v Boga, ki jo zahteva Biblija in za njo daje osnovo, je vera, ki temelji na nedvoumnih dokazih in razumnih razmišljanjih.

Za znanstvenike se govori, da verujejo v osnovna načela, veljavna na njihovem področju znanosti. Delo poljedelca zahteva določeno vero v redno menjavanje letnih časov. Lahko bi našteli še veliko primerov, da bi pokazali, kako se ljudje naslanjajo na zanesljive zakone, ki vladajo v vesolju in zaupajo v zakonitost krogotoka narave. Prav ta zakonitost potrjuje, da obstaja inteligenten Stvarnik. Astronomom, ki na osnovi teh naravnih zakonov izračunavajo poti nebeških teles, je uspelo ugotoviti obstoj in položaj določenih planetov, preden so jih lahko videli. Prav tako so znanstveniki na osnovi naravnih zakonitosti periodičnega sistema elementov, govorili o obstoju določenih elementov in opisali njihove lastnosti, preden so jih sploh odkrili. Mar torej ne verujejo vsi ljudje — znanstveniki in poljedelci, in tudi vsi ostali — v Povzročitelja teh naravnih zakonov in mu zaupajo?

V Bibliji se izraz »vera« uporablja za dvoje: prvič kot gotovost v nekaj, kar upamo, toda ne vidimo, ker je še v bodočnosti, in drugič kot vera v obstoj duhovnih stvarjenj, ki so za človeške oči nevidna, ker nimajo fizičnega telesa. Z drugimi besedami, uporablja se za vero v Boga in v njegove obljube. Tako beremo v listu Hebrejcem 11:1: »Vera pa je trdno pričakovanje tistega, kar upamo, prepričanje o stvareh, ki jih ne vidimo.« Zato nam je rečeno, da morajo kristjani živeti po veri, ne po tistem, kar vidijo (2. Kor. 5:7).

Vero v Boga lahko pridobimo in utrjujemo tako, da razmišljamo o moči in modrosti, redu in harmoniji, ki se kaže v stvarstvu. Razumni ljudje bodo priznali, da ima vsako delovanje odgovarjajoči vzrok. Ura je dokaz da obstaja urar. Vseeno, kaj opazujemo — če je to komplicirano oko insekta ali mogočen sistem ozvezdij v vesolju, — pridemo nehote do zaključka, da obstaja mogočen in moder Stvarnik, ki je vse to naredil.

Kljub temu je res, da veliko ljudi v Boga ne veruje, in ker so mnogi med njimi znanstveniki, zaključujejo, da je verovanje v obstoj Boga, Stvarnika, neznanstveno. Po pojasnjevanju nekega profesorja Univerze Pennsylvania pa ni tako. Ko je nekoč govoril o verodostojnosti v Bibliji omenjenih čudežev, je rekel, da se jih lahko povezuje z božansko močjo, ki znanosti še ni poznana. »Večina znanstvenikov niso kristjani«, je nadaljeval, »toda ne zato, ker so znanstveniki. Tudi večina trgovcev ali poročevalcev niso kristjani, da, večina ljudi niso kristjani.«

V zvezi s tem je zanimivo tudi poročilo, ki je pred nekaj leti izšlo v New Yorškem časopisu Journal-American. Med drugim je pisalo o njem: »Dolga leta so na splošno verovali, da so znanstveniki ateisti. Toda danes, ... ko je znanost postala skoraj življenjski stil, ta teorija ne velja več. Ta teden je New Yorški Journal-American prosil osem znanstvenikov naše dežele, da nam povedo svoje stališče o vprašanju: ‚Ali verujejo znanstveniki v Boga?‘ Iz njihovih odgovorov se jasno vidi ena misel: Božanska moč, na katero človek nima nobenega vpliva, je oblikovala vesolje. Večina teh znanstvenikov je izrazilo svoje stališče o tej temi že pred leti in nobeden od njih doslej ni čutil potrebe, da svoje mišljenje spremeni.«

Konstruktor raket Wernher von Braun, eden od omenjenih osmih znanstvenikov, je odgovoril: »Zakaj verujem v Boga? Enostavno rečeno, v glavnem zato, ker nekaj, kar je tako dobro urejeno in tako popolno narejeno kakor naša Zemlja in vesolje, mora imeti Stvarnika, ki je izvrsten konstruktor. Nekaj, kar je tako dobro urejeno, tako popolno, tako točno pretehtano in vzvišeno kakor to stvarstvo, si je lahko zamislil in izvedel samo Bog. Mora biti Stvarnik; druge možnosti ni.«

Drugi od te osmerice znanstvenikov, dr. R. William Swan, priznan strokovnjak na področju kozmičnega žarčenja, se je izrazil v podobnem smislu. Rekel je: »Znanstvenik je nagnjen k temu, da loči dejstva od domnev. Če opazujem vesolje kot celoto, ne morem mimo dejstva, da obstaja inteligenten Stvarnik. S tem mislim, da vesolje v odnosu razhajanj med funkcionalnostjo in pravilnim načrtovanjem dokazuje v velikem tisto, kar želi doseči inženir v malem pri svojih konstrukcijah.«

Znani ameriški matematik dr. Warren Weaver je nekoč pojasnil v znanem mesečniku: »Vsako znanstveno odkritje je novo odkritje reda, po katerem je Bog ustvaril vesolje. Božje dostojanstvo in moč rasteta z očitnimi dokazi njegovega razuma in reda.«

Kot nadaljnji dokaz lahko navedemo pričevanje Sira Isaaca Newtona, ki ga označujejo za »največjega znanstvenika vseh časov«. V njegovi biografiji, ki je pred kratkim izšla, je zapisano: »Newton je raziskoval naravo skoraj izključno zato, da bi spoznal, ... kaj lahko ona pove človeku o Bogu.« Vsa ta pričevanje Sira Isaaca Newtona, ki ga označudrugih, soglašajo z navdihnjenimi besedami apostola Pavla: »Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo (ljudje, ki z besedami ali dejanji zanikajo obstoj Boga) izgovarjati« (Rim. 1:20).

POGOJ ZA RESNIČNO VERO JE BOŽANSKO RAZODETJE

Ne smemo pa pozabiti, da ne zadostuje samo vera v Boga. Takšna vera ni isto kakor pristna, živa vera. Poročilo o rezultatih ankete, objavljeno ob koncu leta 1976, je na primer pokazalo, da 76 odstotkov Avstralcev »veruje v Boga«. Toda ali oni resnično verujejo v vse, kar Bog reče in dela, ali pa samo verujejo, da obstoja? Po besedah biblijskega pisca Jakoba verujejo celo hudobni angeli, demoni in satan, da Bog obstaja — in groza jih je. Očitno pa nimajo prave vere v Boga (Jak. 2:14, 19). Imeti resnično vero v Boga ne pomeni samo verovati, da on obstoja, temveč pomeni tudi priznati ga kot osebo in mu popolnoma zaupati. Biblija pravi: »Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji; kajti kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga (resno, NS) iščejo« (Heb. 11:6). Resnična vera ne doseže samo razum, temveč tudi srce, da, celega človeka.

Zdrava vera v Boga zahteva od nas očitno več kakor le preučevanje takoimenovane knjige narave. »Narava« ali stvarstvo nam lahko sicer veliko pove o vzvišenosti, modrosti in moči Stvarnika, ne odgovarja pa nam na vprašanja, kakor so: kakšno je Božje ime? Zakaj in kdaj je ustvaril človeka? Kaj je smisel življenja? Kakšen je namen našega obstoja? Kakšne so naše dolžnosti do Boga in do naših bližnjih? Zakaj je svet v tako kritičnem stanju? Kaj zahteva Bog od tistih, ki želijo preživeti prihajajočo svetovno katastrofo, ki je napovedana v njegovi Besedi?

Premislimo: Bog nam je dal sposobnost razmišljanja, sklepanja, predstavljanja in tudi postavljanja takšnih vprašanj. Mar naj nas torej muči, tako da nam ne bi odgovoril nanje? To gotovo ne dela. On je v naš razum in v naše srce vsadil določeno željo po znanju, zahtevo po spoznavanju, ki ga lahko posreduje samo on. Mar ni zato razumno sklepati, da Bog zadovoljuje naše zahteve po takšnem znanju? Ustvaril nas je tudi s potrebo po hrani, pijači in željo, da vidimo ali poslušamo kaj lepega, kakor tudi z drugimi povsem naravnimi zahtevami. In mar ni poskrbel tudi za to, da lahko te želje zadovoljimo, če se le odgovarjajoče potrudimo? Stvarnik je ravno tako poskrbel, da imajo živali vse, kar potrebujejo. Ali svoja, z razumom obdarjena stvarjenja, ljudi, manj ljubi? Logično je torej, da se moramo potruditi, da dobimo odgovore na takšna vprašanja in sicer po njegovem božanskem razodetju. Za Biblijo je rečeno, da je takšno razodetje, in če jo natančno preiskujemo, bomo ugotovili, da ona resnično odgovarja zahtevam, ki se jih božanskemu razodetju postavlja.

Biblija je opravičeno označena kot plamenica civilizacije in svobode. Že samo Dekalog ali deset zapovedi, pridiga na gori, Psalmi in Pregovori predstavljajo Biblijo kot edinstveno delo. Deset zapovedi so na primer že večkrat primerjali s Hamurabijevim kodeksom, da bi pokazali, da so njegov posnetek. To pa je največja zmota. Deset zapovedi namreč izrecno poudarja oboževanje Jehove; Hamurabijev kodeks obravnava v glavnem posvetne zadeve. Celo v obravnavi posvetnih zadev je velika razlika. Ne glede na to, da ena od desetih zapovedi prepoveduje ubijanje, zahteva tudi ostali del Mojzesove postave smrtno kazen za namerni uboj, pri tem pa se loči naklepni uboj od nenamernega (4. Mojzesova 35:9—34). V nasprotju s tem pa o Hamurabijevem kodeksu v Britanski Enciklopediji piše: »Zanimivo je, da Hamurabijev kodeks ničesar ne omenja o naklepnem uboju, in negotovo je, kako so ga kaznovali oziroma kdo je bil maščevalec« (Encyclopaedia Britannica, 1971, zv. 11, str. 43). Upoštevanja vredna je tudi zadnja od desetih zapovedi: »Ne poželi« (2. Mojz. 20:17). Ta zapoved je edinstvena v zgodovini pravnih znanosti. Zajema zlo zločina pri korenini, a kljub temu je njena uporaba odvisna od posameznika.

Razumljivo je, da prične Biblija s poročilom o ustvaritvi in lahko bi rekli, da je ugodila želji Alberta Einsteina, ki je nekoč rekel: »Rad bi vedel, kako je Bog ustvaril naš svet. ... Rad bi poznal njegove misli«. Biblijsko poročilo o ustvaritvi odgovarja — čeprav to ni splošno znano — gledišču mnogih današnjih znanstvenikov.

V zvezi s tem je upoštevanja vredno naslednje pojasnilo vodilnega ameriškega geologa Wallace Pratta: »Če bi se od mene kot geologa zahtevalo, naj na kratko pojasnim našo sodobno predstavo o nastanku Zemlje in razvoju življenja preprostega pastirskega ljudstva, kakršni so bili rodovi, po katerih se ravna knjiga Genese, ne bi mogel storiti bolje, kakor da se v glavnem tesno držim besedila prvega poglavja Genese.« Glede dolžine v 1. Mojzesovi knjigi (Genesa) omenjenih ustvarjalnih dni, postavlja ta znanstvenik vprašanje: »Mar nam ni zagotovljeno, da je pri Stvarniku ‚en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan‘?« Kako bi lahko dobil pisec prve Mojzesove knjige takšen zaključek in razumevanje, če ne po navdihnjenju od Boga?

Razen tega pokazujejo pisci Biblije odkritosrčnost, ki daje njihovim poročilom pečat verodostojnosti. Upravičeno jim nihče ne more podtakniti kakršnekoli skrite misli. Pomisli na primer, kako govori Biblija o napakah in slabostih celo največjih vernih mož: poroča o Noetovi pijanosti; o intimnih odnosih patriarha Jude z ženo, ki je bila po njegovem mnenju tempeljska nečistnica; o Mojzesovem izbruhu jeze; o Davidovih napakah, na primer o njegovem zakonolomu z Batsebo, kar je povzročilo smrt njenega moža, in o prepiru Jezusovih apostolov o položaju. Ker Biblija tako odkrito govori ne samo o dobrih lastnostih, temveč tudi o slabostih teh vernih mož, nosi pečat poštenosti in resnice.

Kako pristna je slika, ki jo daje Biblija o človekovi naravi! V teku šest tisoč let se je komaj kaj spremenila. Že na prvih straneh Božanskega poročila naletimo na primer na človeško slabost — ljubosumnost. Prvorojenec Adama in Eve je iz ljubosumja v navalu jeze usmrtil svojega brata. Ljubosumje je pozneje navedlo tudi Jožefove polbrate, da so ga hoteli odstraniti. Kralj Savel je bil tako ljubosumen na Davidove uspehe in njegovo priljubljenost, da ga je poizkušal usmrtiti. Resnični prikaz dejstev v teh in številnih drugih primerih, daje biblijskemu poročilu pečat resničnosti.

Kot Božje razodetje človeštvu mora biti Biblija seveda tudi najbolj razširjena in največkrat prevedena knjiga, da bi jo lahko bralo čim več ljudi; in to dejansko tudi je. Samo leta 1975 je bilo razširjenih ena tretjina milijarde Biblij ali biblijskih delov, in sedaj je celotna Biblija ali njeni deli na razpolago v najmanj 1575 jezikih.

Toda najosnovnejši razlog, zakaj priznavamo Biblijo kot Božje razodetje — to trditev v njej vedno znova najdemo, je v tem, da so se že mnoge njene prerokbe izpolnile. Hebrejski preroki so napovedali dobesedno na ducate posameznosti o rojstvu, javnem delovanju in smrti Jezusa, med drugim tudi njegov rojstni kraj, posameznosti o njegovem nastopu kot Mesija, njegovo triinpolletno javno delo, kako je bil sprejet, kakor tudi podrobnosti o njegovi smrti in vstajenju.a Opazili smo lahko, da vera v Boga zahteva vero v Biblijo, vera v Biblijo pa zahteva tudi vero v Jezusa Kristusa, rešitelja človeštva in kralja Božjega kraljestva.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 227]

Ura je delo inteligentnega človeka. Mar ni potrebno, da je nebeška telesa, po katerih se ura ravna, tudi nekdo naredil?