Starešine v skupščinah naj služijo kot »dobri predstojniki«
»Starešine, ki so dobri predstojniki, naj štejejo za dvojne časti vredne.« — 1. Tim. 5:17.
1. Kakšne vrednosti je po Pregovorih 11:14, da v Božjem ljudstvu služijo starešine kot nadzorniki?
ČE se združijo ljudje, da bi dosegli nek plemeniti cilj ali opravili plemenito delo, imajo običajno nekoga, ki jih vodi. Če dela to na izvrsten način, tedaj so pravilno vodeni, dosežejo napredek in dajejo mnogo od sebe. V nasprotnem primeru pa se lahko utrudijo in propadejo, kakor je opisano v Pregovorih 11:14: »Kjer ni razumnega vodstva, propada ljudstvo, blaginjo pa pospešuje množica svetovalcev.« Kot ljudstvo, ki ga je Bog organiziral za določen namen in za svoje delo, Jehovine priče cenijo vodstvo in nasvet, ki ga dobivajo od zvestih starešin, ki jih vodijo na izvrsten način.
2. Kakšna vprašanja nastajajo glede tistih, ki so predstojniki v skupščini, in kako je stanje pojasnjeno v 1. Timoteju 5:17?
2 Na vsej Zemlji je danes preko 40 000 skupščin Jehovinih prič. Vsaka skupščina ima imenovanega »predsedujočega nadzornika«. Ali ima samo on prednost, služiti kod vodja? Kaj naj rečemo za ostale starešine, ki pripadajo skupini starejših mož? Vsi bi morali upoštevati, kar zahteva od njih Božja beseda v 1. Timoteju 5:17: »Starešine, ki so dobri predstojniki, naj štejejo za dvojne časti vredne, zlasti nje, ki se trudijo v besedi in poučevanju.« Če je v neki skupščini več imenovanih starešin, ima vsak delež na vodstvu v različnih dejavnostih skupščine.
3. V kakšnem pogledu se razlikuje starešina, ki predseduje v skupščini, od očeta, ki je poglavar svoje družine?
3 V kakšnem smislu pa služijo starešine kot »dobri predstojniki«? Ne z enako avtoriteto kot oče v svoji družini. Družinski poglavar mora včasih na raznih področjih dokončno odločati in po tem se ravnajo njegova žena in otroci in te odločitve tudi nanje vplivajo. Posamezni starešine pa nimajo takšne avtoritete. Niti kot posamezniki niti kot skupina nimajo funkcije poglavarja v skupščini. Kolikor zadeva skupščino, ima položaj poglavarja Kristus. (Kol. 1:18) V 1. Korinčanom 11:3 je označen kot »glava vsakemu možu«, medtem ko je »glava ženi mož«. Služiti v skupščini kot predstojnik je torej nekaj drugega kakor opravljati v družini funkcijo poglavarja.
4. Zakaj je za starešine glede njihovih biblijskih dolžnosti pravilno ‚služiti v skupščini kot predstojniki‘?
4 Grška beseda za »voditi«, predsedovati, pomeni več kakor biti predsedujoči. Predsedovati dobesedno pomeni »stati pred« (spredaj), zato pomeni voditi, usmerjati, skrbeti za druge. Kako primerna je ta uporaba za starešine, ki med nami ‚prevzemajo vodstvo‘, tako da na sestankih pod njihovim vodstvom, učijo in vodijo naše oznanjevanje (Heb. 13:7, 17), skrbijo za naše duhovne potrebe (1. Pet. 5:2, 3) in nas ščitijo pred vsem, kar bi lahko ogrožalo naš odnos do skupščine in še posebno do Boga Jehove! (Jan. 10:11-15) V vsem tem se trudijo posnemati nasvet in zgled »dobrega Pastirja«, Jezusa Kristusa.
KAKO VODIJO SESTANKE
5. Kako bi morale delovati besede Pavla v Rimljanih 12:8 na stališče starešine do prednosti, služiti kod predstojnik?
5 Kakšno stališče bi moral imeti vsak starešina, da bi lahko svoje odgovornosti pravilno izpolnjeval? Pavel je rekel v Rim. 12:8: »Kdor je čez kaj postavljen, v skrbljivosti«, naj se trudi, da svoje brate poučuje, spodbuja ali jim pomaga. Razmišlja naj o tem, kako izpolnjuje takšne naloge in se vpraša: »Kaj lahko naredim, da bi služil kot predstojnik zares skrbno in na izvrsten način?«
6. a) Kaj mora narediti nadzornik Teokratične službe usposabljanja, da bi pokazal kako služi kot predstojnik »v skrbljivosti«? b) Kakšno korist imajo od tega posamezni sodelujoči?
6 Delati resno ne pomeni samo biti pošten, odkritosrčen, temveč biti pri stvari tudi pozoren. Brat na primer, ki vodi Teokratično službo usposabljanja, ve, da svoje naloge ne sme površno izvrševati. Zanimati se mora za vsakega sodelujočega in paziti na njegove posebne potrebe. Zakaj? Ker želi, da sodelujoči napreduje. Mnogi novi sodelujejo sedaj v tej službi in potrebujejo osebno pomoč. Nekateri so počasnejši ali plašni; drugi morda ne znajo dobro brati ali pa imajo drugačne probleme. Če opravlja nadzornik Teokratične službe usposabljanja svoje delo »v skrbljivosti«, bo videl napredek sodelujočih, ker ti sledijo njegovemu nasvetu in vodstvu. To se bo pokazalo na njihovih komentarjih na sestankih in v službi oznanjevanja, ki bo učinkovitejša.
7. a) Kaj vsebuje vodenje študija Stražnega stolpa ali študija knjige v skupščini? b) Kako lahko starešini pri poučevanju pomaga, če razume, kaj pravi Psalm 25:4, 5 in Preg. 16:9?
7 Starešine, ki vodijo študij Stražnega stolpa in skupščinski študij knjige, morajo misliti na ista temeljna načela. Naloga vodje teh sestankov ni le v postavljanju vprašanj in v klicanju prisotnih, ki želijo odgovoriti. Če želijo starešine načelovati učinkovito, morajo voditi študij zanimivo in živahno, poudariti ključne biblijske stavke in paziti, da se pravilno uporabijo ter vsakomur pomagati razumeti praktično vrednost pomembnih misli. Ljudem, ki oklevajo s sodelovanjem na sestankih, zadostuje morda le beseda spodbude, da bi komentirali. Vodje naj se trudijo postati učinkoviti učitelji, namenjeni govoriti srcu, tako spodbudijo brate in sestre, da hodijo po Jehovinih poteh in jih odgovarjajoče biblijsko vodijo. (Ps. 25:4, 5; Preg. 16:9)
NAČELOVATI PONIŽNO
8. a) Kakšno lastnost naj bi vsi mi razvili? b) Zakaj sta ponižnost in »posvet« pomoč starešinam?
8 Apostol Peter se je zatem, ko je dal starešinam nasvet, naj varujejo čredo, dotaknil nečesa, kar naj bi vsi delali: »Vsi pa si opašite ponižnost... Ponižajte se torej pod mogočno roko Božjo, da vas poviša ob času svojem.« (1. Pet. 5:5, 6) Ponižnost pomaga starešinam še posebej v njihovih medsebojnih stikih in postopanju. Vsak starešina bi moral ugotoviti, ali ima res kaj bistvenega povedati, kadar je treba neki zadevi posvetiti pozornost. Starešine, ki se med seboj posvetujejo, spoštujejo sostarešine in vsa skupščina. Živahna izmenjava misli je »posvetovanje« v interesu vse črede, prinaša praktične, uporabne rezultate. Če se starešine ne zanimajo, kako neka planirana stvar napreduje, lahko ta propade. To poudarjajo besede Pregovorov 15:22: »Skazé se načrti, kjer ni sveta, izvršé se pa, če je obilo svetovalcev.« Ponižnost pospešuje sodelovanje med njimi in prispeva k boljšemu odnosu z vsemi člani skupščine.
9. a) Kako deluje okoliščina, da predsedujoči nadzornik preko tajnika vodi dopisovanje, na izmenjavo misli s starešinami in skupščino? b) Kakšen je rezultat, če nadzornik predsedujoči svojo vlogo v tem pogledu pravilno opravlja?
9 Predsedujoči nadzornik, ki služi na sestankih starešin kot predsedujoči, mora še posebej paziti, da je uravnovešen. Skrbeti bi moral, da so odločitve starešin tudi izvršene in naj ne spodbuja k izmenjavi mnenj samo na sestankih starešin. To, da tekoče seznanja druge starešine o važnih zadevah, ki se tičejo bratov in sester in celotno delovanje, bi morala biti naravna potreba. To pomeni, da predsedujoči preko tajnika vodi dopisovanje s podružnico, s kongresnim odborom, s potujočim nadzornikom ali s starešinami drugih skupščin. Ko takšna pisma prebere, poskrbi, da čimprej seznani z vsebino celotno starešinstvo. Sporočila, namenjena skupščini se preberejo v njej cela. Predsedujoči nadzornik pri tem ne sme biti malomaren ali površen. Na noben način ne more vsega narediti sam, zato si pridobi pomoč drugih za opravljanje potrebnih stvari. Vsak starešina ima svoje dodeljeno delo, toda delajo vsi skupaj. Kadar je treba odločiti o važnih zadevah, predsedujoči nadzornik ne postopa samovoljno, temveč se posvetuje z drugimi starešinami, bodisi privatno ali v skupnem pogovoru. (Preg. 18:1) To prispeva k redu in povzroči, da je duhovnost bratov in sester večja, ter kraljevskemu delu posvečena pravilna pozornost.
10. a) Kako je lahko žrtvovana enotnost skupščine, pred čemer je Pavel opozarjal v Galačanom 5:15, 25, 26? b) Katere lastnosti bi morali starešine po Rimljanih 12., Filipljanom 2. in Efežanom 4. poglavje skrbno gojiti?
10 Včasih se lahko zgodi, da se nek član starešinstva želi dvigniti nad druge. Če razvija tekmovalni duh, je to znak, da nima ponižnosti. Nek starešina je lahko zelo prevzet z lastnimi idejami, ki pa po oceni starešinstva niso vredne pretehtavanja. Če išče podporo za takšne ideje, tako da želi še druge navdušiti za nje, lahko tako žrtvuje enotnost skupščine. (Gal. 5:15, 25, 26) Da bi se izognili vseh takšnih teženj, bi se moral vsak starešina stalno preizkušati, ali morda »ne misli o sebi več, nego se spodobi misliti«. (Rim. 12:3, 10) Vsi starešine »trdo delajo«, da bi na izvrsten način služili (kot predstojniki, toda paziti bi morali, da to delajo iz pravilnih nagibov: iz odkritosrčne želje, pomagati čredi v vsej ponižnosti. (Fil. 2:5-8, 14-18; Efež. 4:1-3)
PONIŽNOST POMAGA ODSTRANITI RAZLIKE
11. a) Pojasni, kako lahko različna mnenja včasih tudi pomagajo. b) Kakšno naj bo stališče starešin glede izražanja na sestankih, toda česa naj se izogibajo?
11 Včasih nastanejo o vprašanjih različna mnenja. Ljudje imamo različno preteklost in različne izkušnje in zato je naravno, da pridemo do različnih sklepov. Razna mnenja lahko spodbudijo, da preiščemo lastna stališča in ugotovimo, če so zdrava. Nekdo morda misli, da je njegov lastni prikaz stvari prepričljiv in pravilen, zato nas Pregovori 18:17 opozarjajo: »Dokler ne pride bližnji njegov ter ga izpraša.« Morda pristopi k zadevi z objektivnejšimi biblijskimi argumenti. To velja še posebej za sestanek starešinstva, kjer je treba postopati tako, da bi se rešilo vprašanje ali problem, ki zadeva duhovno blaginjo naših bratov. Pričakovati je, da imajo starešine odkrita različna mnenja, kadar ni jasnega temeljnega načela ali nedvoumnega kažipota. Na svojih sestankih bi morali biti sproščeni, seveda, ne da bi se pri tem prepričali, »brez jeze in dvoma«. (1. Tim. 2:8)
12. a) Na kaj naj pazimo pri pregledovanju poročila iz Dejanj apostolov 15. poglavje in kaj se lahko iz njega naučimo? b) Kakšne narave in važnosti je bil problem, opisan v Dej. 15:1, 2?
12 Iz tistega, kar se je zgodilo na nekem sestanku apostolov in starešin v prvem stoletju, se lahko veliko naučimo o tem, kaj je ponižnost in o dejstvih, ki prispevajo k odpravi različnih mišljenj. Poročilo najdemo v Dejanjih apostolov, 15. poglavje. To je bilo v Antiohiji, v Siriji, kjer sta bila Pavel in Barnaba »izročena milosti Božji na delo, ki sta ga bila izvršila«. (Dej. 14:26) Pri povratku s prvega misijonarskega potovanja sta bila pred problemom: »In pridejo nekateri iz Judeje in uče brate: ,Če se ne obrežete po šegi Mojzesovi, se ne morete zveličati.‘ Ko je torej nastal razpor in sta se Pavel in Barnaba ne malo prepirala z njimi, sklenejo, da naj gredo Pavel in Barnaba in nekateri drugi izmed njih gori k apostolom in starešinam v Jeruzalem zaradi tega vprašanja.« (Dej. 15:1, 2) Tukaj je šlo za pomembno vprašanje nauka, ki je med brati povzročilo precejšen nemir. Moralo se ga je rešiti.
13. Kako naj razumemo, da je v Dejanjih apostolov 15:7 rečeno, da so »mnogo razpravljali« (NS)?
13 Problem je bil odgovarjajoče predložen starešinam v Jeruzalemu. Biblijsko poročilo pove, kaj se je zatem zgodilo. Čeprav so v začetku imeli različna mnenja, so končno bili »ene misli«. (Dej. 15:25) Ali pa ni rečeno v Dejanjih apostolov 15:7, da so se na sestanku »mnogo prepirali (razpravljali, NS)?« Grška beseda »razpravljati« je sorodna z glagolom, »iskati« (Kingdom Interlinear Translation). To pokazuje, da je treba marljivo truditi se in najti resnico ali najboljši način, kako se nekaj izvede. To pomeni, da je treba spraševati, se o stvari pogovoriti in tako priti do pravilnega zaključka. S takšnimi mislimi lahko skrbno preberemo poročilo in pri tem ugotovimo, kako je razgovor vodil sveti duh.
14., 15. a) Kaj so prispevali Peter, Pavel in Barnaba ter končno Jakob k razgovoru na zgodovinskem svetu? b) Kateri faktorji so pripeljali do ‚popolnega soglasja‘ doseženega ob tej priložnosti?
14 Zatem, ko so »mnogo razpravljali«, je Peter poročal o svojih izkušnjah, kako ga je Jehova uporabil, da so pogani slišali dobro vest. Vprašal je, če je razumno, vernim, ki so prišli iz poganov, naložiti takšno breme, ker je vendar Božja nezaslužena dobrota po Jezusu Kristusu tista, ki omogoča rešitev. Nato upoštevajmo, da je po besedah v 12. vrsti nastala spoštljiva tišina, ko sta Pavel in Barnaba še naprej pričala. Ta potujoča apostola (»poslanca« za skupščino Antiohija), sta prejela dokaz Božjega blagoslova po ‚mnogih znamenjih in čudežih‘, ko sta oznanjevala med narodi. S tem je Peter podkrepil svoje priporočilo, kaj naj se naredi. (Dej. 15:7-12)
15 Nato je prosil Jakob, naj ga poslušajo. Opozoril je na besede prerokov, kot na primer na Amosa 9:11, 12, ki soglašajo s tem, kar je povedal Peter, in potrjujejo, kaj je Božji duh povzročil po Pavlu in Barnabi. Jakob je imel torej pri svoji odločitvi podporo svetih spisov in Božjega duha. Izhajajoč iz te trdne osnove, je predlagal, naj tistim vernim, ki so se iz narodov obrnili k Bogu, pismeno pojasnijo, kaj Bog od njih v resnici zahteva. Apostoli in starešine so prišli do popolnega soglasja. Sporna zadeva je bila rešena v vsej ponižnosti. (Dej. 15:13-29)
16. Kakšen duh bi moral prevladovati med starešinami skupščine, četudi je eden v določeni točki zastopal drugačno mnenje?
16 Če ni mogoče v nekem starešinstvu doseči ‚popolno soglasje‘, naj nekdo, ki zastopa drugačno gledišče, ne protestira proti sklepu, tako da pokazuje sovražno stališče. Še naprej naj s celotnim starešinstvom »trdo dela«. Tako se lahko ohrani zaupanje skupščine do starešinstva, v zavesti, da vsi sodelujejo v enotnosti. Če vsi starešine postopajo »z vso ponižnostjo in krotkostjo«, bodo krepili vez miru. (Efež. 4:2, 3)
17. Kateri razumni nasvet bi morali ohraniti v mislih mlajši možje in tudi starejši na sestanku starešin in zakaj?
17 Na sestankih starešin bi morali posebno mlajši možje pozorno poslušati tiste, ki so starejši po letih in imajo kot kristjani več izkušenj, misleč na besede iz Pregovorov 16:31, kjer je rečeno: »Prelep venec je siva glava, ki se nahaja na poti pravičnosti.« Istočasno bi morali starejši možje priznati, da lahko ima tudi mlajši mož pravilno gledišče v določeni stvari. Prednost je torej v zdravem, modrem izražanju, ne pa brezpogojno v starosti govornika. Ko govorijo mlajši možje, bi morali vsekakor pokazati spoštovanje do starosti, kakor je brez dvoma tudi Timotej spoštoval Pavla in njegov nasvet in kakor je Elihu iz spoštovanja do starosti čakal tako dolgo, da je prišel na vrsto za govor. (1. Tim. 5:1, 19; Job 32:6-9)
18. Čemu so dali apostoli večji poudarek, čeprav so določenim »potrebnim opravilom« posvetili pozornost, kakor se vidi iz Dej. 6:1-6?
18 Starešine morda porabijo na nekaterih svojih sestankih precej časa za probleme v zvezi s kraljevsko dvorano, ali drugimi »potrebnimi opravili«, toda te zadeve bi morali podrediti pomembnejšim stvarem, ki vplivajo na duhovnost skupščine. (Dej. 6:1-6; Fil. 1:9, 10) Tako bodo na izvrsten način služili kot predstojniki.
19. a) Kakšna ureditev, ki odgovarja nasvetu Jezusa in Pavla, obstaja med nami v nasprotju z ravnanjem posvetnih vladarjev z ljudstvom? b) Kakšne so koristi tega, da imamo starešine, ki načelujejo skupščini na izvrsten način?
19 Ko opazujemo obžalovanja vredno zmedo, ki vlada v svetu, smo lahko zelo hvaležni za starešine, ki po vsem svetu vodijo Jehovine skupščine na izvrsten način! Ljudje tipajo za rešitvijo svojih problemov v temi, njihovi vladarji pa jim »gospodujejo«, namesto da bi jih vodili z ljubeznijo, jim pomagali in jih krepili. (Mat. 20:25-27) Med nami so duhovno zreli možje, ki so zgled čredi, in spoštujemo jih kot takšne, ki nam načelujejo. (1. Tes. 5:12, 13) To ne dela samo en mož v skupščini, v mestu, na deželi ali v pokrajini, kjer živimo, temveč vsi starešine, ki imajo nalogo služiti kot predstojniki znotraj dodeljenega jim področja. Z ljubečo pomočjo in vodstvom teh mnogih svetovalcev teče oznanjevanje Kraljestva in pridobivanje učencev uspešnemu zaključku naproti. Pod starešinami, ki služijo kot predstojniki na izvrsten način, je skupščina enotna v svojem trudu. To povzroči, da se še tesneje držimo vodstva našega Poglavarja, Jezusa Kristusa — vse to pa prispeva k oslavljenju Jehove.