Tir nezvesto mesto

LE malo mest starega časa je bilo tako nezvestih kakor Tir. Mesta Izraelovih sosednjih dežel niso cenila prijateljskih odnosov z Jehovinimi oboževalci. Čisto drugače je ravnal Tir, vsaj nekaj časa.

Hiram, kralj Tira, je na primer gojil prijateljske odnose z židovskima kraljema Davidom in Salomonom. Pomagal je Salomonu pri urejevanju čudovitega templja za Jehovo v Jeruzalemu, z gradbenim materialom in delovno silo (1. kra. 5:2—6; 2. let. 2:3—10). Pozneje sta se Hiram in Salomon lotila obsežne pomorske dejavnosti. Salomon je v Ezion-geberju v zalivu Akabe gradil ladjevje. Te ladje so imele mešane posadke, sestavljene iz služabnikov Salomona in izkušenih Hiramovih mornarjev (1. kra. 9:26—28).

Vendar prijateljski odnosi med Tirom in Izraelom, Božjim zaveznim ljudstvom, niso bili trajni. Nezvesti Tir se je končno povezal z Izraelovimi sovražniki. Navdihnjeni psalmist je napisal: »Zoper ljudstvo tvoje kujejo prekanjene naklepe in posvetujejo se zoper varovance tvoje. Govoré: Pridite, in potrebimo jih, da ne bodo narod, da se nihče ne spominja več imena Izraelovega. Kajti naklep so storili v srcu enih misli; zoper tebe so sklenili zavezo: šatori Edomovi in Izmaelci, Moab in Hagarenci, Gebal in Amon in Amalek, Filisteja s Tira prebivalci« (Ps. 83:3—7).

Nezvestoba Tira je šla tako daleč, da so v njem na trgu sužnjev prodajali Izraelce Grkom in Edomcem. V Bibliji ne najdemo dokazov, da bi bila vojna med Tirom in Izraelom; Izraelce so zato verjetno ujeli drugi narodi in jih izročili tirskim trgovcem s sužnji; ali pa so meščani Tira zasužnjili izraelske ubežnike, ki so iskali zatočišče v Tiru in njegovi okolici.

Zaradi Tirove nezvestobe je Jehova po svojih prerokih napovedal nesrečo mestu in njegovim prebivalcem: »Hitro, brž povrnem delo vaše vam na glavo. Zato, ker ste ... otroke Judove in otroke jeruzalemske prodajali sinovom Grčije« (Joel 3:4—6). »Tako pravi Jehova: Zavoljo treh in zavoljo štirih pregreh, ki jih je kriv Tir, ne odvrnem šibe njegove: ker so izročili ujetnike Edomu in se niso spomnili bratovske zaveze, zato pošljem Tiru ogenj v obzidje, in požre palače njegove« (Amos 1:9, 10). Te preroške besede so se v teku stoletij postopoma izpolnile.

NEBUKADNEZARJEVO OBLEGANJE

Nebukadnezar, babilonski kralj je nekaj časa po uničenju mesta Jeruzalema in njegovega čudovitega templja začel oblegati Tir. Po židovskem zgodovinarju Jozefusu, ki je živel v prvem stoletju, je trajalo obleganje več kot trinajst let. Med dolgim, napornim obleganjem so postale glave vojščakov »plešaste« od čelad, ramena pa »oguljena« od nošnje materiala, potrebnega za obleganje. Kljub vsem naporom pa se je zgodilo, kakor poroča Ezekiel (29:18): »Od Tira pa ni bilo nobenega plačila njemu in vojski njegovi za službo, ki jo je storil zoper njega.«

Svetovna zgodovina ne poroča o tem, kako obsežno ali učinkovito je bilo babilonsko obleganje. Iz preroškega opisa v Ezekielovi knjigi pa se vidi, da so Tirci doživeli velike izgube ljudi in premoženja (Ezek. 26:7—12). Babilonci očitno zato niso dobili »plačila« za svoje velike napore, ker niso dobili, kar so pričakovali. Plen, ki so ga dobili, je moral biti daleč pod njihovimi pričakovanji. Morda je bilo tako zato, ker so lahko zavzeli samo kopno, ne pa otočnega mesta, nedaleč od obale.

Zdi se, da si je mesto Tir od udarca, ki so mu ga zadali Babilonci, spet opomoglo. Ko so se namreč vrnili Izraelci iz babilonskega ujetništva v Judejo in Jeruzalem, so jim Tirci dobavljali cedrovino iz Libanona za obnovo Jehovinega templja v Jeruzalemu (Ezra 3:7). Pozneje, v času Nehemije, so v Jeruzalemu živeli tirski trgovci in v mestu prodajali ribe in mnogo različnega blaga (Neh. 13:16).

OBLEGANJE ALEKSANDRA VELIKEGA

Toda prerokba proti Tiru je še vedno veljala. Mestu je moral biti vzet njegov sijaj. Jehova je poudaril, da mesto še ni doživelo končne izpolnitve te prerokbe, tako da je poslal preroka Zaharijo, naj napove: »Jehova mu (Tiru) vzame posest in uniči moč njegovo na morju, in njega požre ogenj« (Zah. 9:4). Ta in prejšnje prerokbe so se presenetljivo izpolnile leta 332 pr. n. št.

Takrat je makedonski kralj Aleksander Veliki napadel Bližnji Vzhod in zahteval, da se mu podložijo feničanska mesta, vključno Tir. Medtem ko so druga mesta poslušala Aleksandrovo zapoved, je Tir zavrnil zahtevo, da mu odpre vrata. Takrat je bilo mesto na otoku, približno 800 metrov od kopna, varovale pa so ga močne utrdbe. Obzidje, obrnjeno proti kopnu je bilo visoko nič manj kot 46 metrov.

Ker je Tir vztrajno odklanjal podložnost Aleksandru, je ta pričel mesto oblegati. Ker ni imel ladjevja, je zapovedal razrušiti staro mesto Tir na kopnem in uporabiti razvaline za gradnjo nasipa ali pomola do otoka. Na koncu pomola, ki je bil širok 61 metrov, je postavil vojne stroje in zgradil stolpe. S pomočjo zažigalnih ladij je uspelo Tircem te stolpe uničiti in tudi poškodovati pomol. Neustrašen Aleksander je dal spet popraviti stolpe in razširiti pomol. Ker je spoznal, da brez ladij ne bo uspel, je zbral mogočno ladjevje iz Sidona, Rodosa, Malusa, Solija, Likije, Makedonije in Cipra. Tako prebivalci Tira niso imeli več svobodnega dostopa na morje, zato je bilo gotovo, da bo mesto padlo. Aleksander ni hotel obleganja še zavlačevati, zato je dal zgraditi plavajočo pripravo za obleganje, in na njo postaviti oblegalne ovne. Njegove bojne sile so zatem zavzele obe pristanišči in strnile obleganje.

Po sedemmesečnem obleganju je Tir padel. Soočeni z ogorčenim odporom celo še po zavzetju, so Aleksandrovi možje Tir zažgali. Razen 8000 Tircev, ki so izgubili življenje v bitki, so jih pozneje usmrtili iz maščevanja še 2000, 30 000 pa so jih prodali v sužnost.

MINIL JE SIJAJ MESTA TIR

Mesto Tir je sicer zatem še večkrat zaživelo, vendar so se prerokbe Biblije na njem izpolnile. Danes nekdanjega sijaja mesta Tir ni več. Ruševine in malo pristaniško mesto Suoro označujejo ta kraj. O njem je v Encyclopaedia Britannica (1971) zapisano: »Nima posebnega pomena; 1961 je po ocenah štelo 16 483 prebivalcev« (zv. 22, str. 452). Tako je zgodovina mesta Tir vse do danes potrditev preroških besed:

»Jaz (Jehova) sem zoper tebe, Tir, in storim, da se vzdignejo mnogi narodi zoper tebe, kakor morje zaganja valove. In razvale zidove Tira in podero stolpe njegove; in prst njegovo postržem ž njega in ga naredim v golo skalo. Postane prostor sredi morja, na katerem bodo razprostirali mreže« (Ezekiel 26:3—5).

Izginotje mesta Tir jasno pokaže, da Jehova ne gleda na nezvestobo kot na nekaj malenkostnega. To naj bi nam jasno pokazalo, kako važno je, spoznati Božjo voljo in biti Bogu zvest. In kakor On ne bo pustil nezvestobe nekaznovane, tako tudi ne bo prezrl tega, da bi nagradil zveste služabnike. »Kajti Bog ni krivičen«, je pisal apostol Pavel sokristjanom, »da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega« (Heb. 6:10).