Vprašanja bralcev

● Ali je priporočljivo, da nekdo sodeluje v oznanjevanju dobre vesti pred svojim krstom?

KRST je simbol, da se je nekdo predal Jehovi in pomeni, da želi krščeni od takrat stalno slediti Jezusu in izvajati Božjo voljo (Marko 8:34). Dobro je misliti na to, da je Božja volja danes posebno v tem, da bi ljudje povsod slišali dobro vest. Posebna naloga, ki jo je Jehova prenesel na svoje služabnike v našem času, je dvojna: najprej oznaniti ljudem vseh narodov dobro vest o Božjem kraljestvu, kakor tudi njegovo vest sodbe in drugič, poučevati tiste, ki ugodno reagirajo ter jih narediti v učence (Mat. 24:14; 28:19, 20).

Normalno je, da tisti, ki je pred krstom, prične z izvajanjem Božje volje, tako da govori z drugimi o dobri vesti in na ta način pokaže svojo željo za sodelovanjem pri izpolnjevanju te dvojne naloge. Zatem, ko se je nekdo predal Jehovi Bogu, da bi delal njegovo voljo, se naj krsti ob prvi priliki, kar se lahko zgodi nekaj tednov ali mesecev pozneje. V soglasju z njegovo predanostjo je razumno sklepati, da bo vsaj v času, ko čaka na krst, če ne še prej, sodeloval pri oznanjevanju in poučevanju in se o tem pustil od drugih poučevati.

Po prej citiranih Jezusovih besedah sledi pred krstom pridobivanje učencev. Kdo je učenec? Učenec je več od tistega, ki se uči. To je nekdo, ki razume in širi nauke, ki mu jih prinaša njegov učitelj. V tem se ne sme zadrževati, posebno ne po svoji predanosti Bogu in v času, ko čaka na krst. S tem mora pričeti, ker bo javno oznanjevanje resnice od sedaj glavni sestavni del njegovega življenja.

Kako pa je z mnogimi, v Bibliji omenjenimi ljudmi, ki so bili očitno krščeni preden so sodelovali pri oznanjevanju vesti o Kristusu? Pri tem moramo vedeti, da so bili mnogi od njih Židje ali proseliti, ki so že pripadali Jehovinemu predanemu ljudstvu, in so bili dolžni že pred svojim krstom v ime Jezusa Kristusa biti Božje priče (Iza. 43:10—12). Večina od njih je goreče služila Bogu po svojem razumevanju zahtev, ki jih je postavil po Mojzesovem zakonu.

Židje, pri katerih je Petrovo oznanjevanje našlo odmev na dan Binkošti in ki so se krstili, so pokazali gorečnost za svojega Boga s tem, da so prišli iz daljnih krajev, da bi lahko sodelovali pri židovskih praznikih (Dej. 2:5, 38—41). Kakor mnogi drugi Židje, je tudi Pavel pokazal gorečnost za Boga, »toda ne po pravem spoznanju«. Toda po svojem krstu je z veliko gorečnostjo oznanjeval Kristusa (Gal. 1:14; Rim. 10:2). Etiopski evnuh je bil očitno goreč raziskovalec Hebrejskih spisov; Ko je slišal »dobro vest o Jezusu«, se je spreobrnil k oboževanju Jehove, in hitro izkoristil priložnost, da se krsti, in nedvomno je enako goreče govoril z drugimi o dnevu, ko je dosegel razumevanje dobre vesti (Dej. 8:27—31, 35—39). Lidija, verjetno židovska proselitka, je bila goreča oboževalka Jehove, že preden je Pavel krstil njo in njene domače, in je nedvomno še naprej iz vsega srca služila Bogu ter pokazovala zgledno gostoljubje (Dej. 16:14, 15). Ko je Pavel oznanjeval v Korintu, je pričel verovati Krisp, ki je služil kot »načelnik shodnice« in tudi njegovi domači, in bil eden od mnogih Korinčanov, ki so bili krščeni. Lahko si mislimo, da je on kot kristjan še naprej goreče služil Bogu (Dej. 18:8).

Končno so bili tu še h krščanstvu spreobrnjeni nežidje. Poročilo pokazuje, da je bil Kornelij »pobožen in bogaboječ« in slišalo se je, da so on in njegovi domači »slavili Boga«, zatem ko so sprejeli svetega duha. Zato jih je Peter krstil. Brez dvoma so oni še naprej slavili Boga. Toda v njihovem primeru, kakor tudi pri ostalih nežidih, ki so se obrnili h krščanstvu, na primer pri ječarju v Filipih in njegovih domačih ter pri Dioniziju in Damari iz Aten, izgleda, da so dobro vest javno oznanjevali šele po krstu (Dej. 10:1, 2, 44—48; 16:27—34; 17:32—34).

Ali je treba danes, glede na te primere, zahtevati poročilo o oznanjevanju pred krstom? Takšnih potreb ni in v tem pogledu niso postavljena pravila. Vendar se od vsakogar, ki se želi krstiti kot Jehovina priča, zahteva, da se poveže s starešino svoje skupščine in v razgovoru pokaže, da resnično pozna in razume temeljne nauke Biblije. Stavki, ki vsebujejo te nauke, so natiskani v knjigi Organizacija oznanjevanja Božjega kraljestva in pridobivanja učencev, od strani 15 do 43.

Razen tega bi bilo iz različnih neizpodbitnih razlogov priporočljivo, da se prične že pred krstom z javnim oznanjevanjem dobre vesti. Rešitev neke osebe ni krst, ker je ta samo zunanji simbol nečesa, kar se je v njegovem srcu že zgodilo, namreč predanosti Jehovi Bogu. Zato beremo v listu Rimljanom 10:9, 10: »Ker če pripoznaš z usti svojimi Jezusa za Gospoda in veruješ v srcu svojem, da ga je Bog obudil iz mrtvih, boš zveličan. S srcem se namreč veruje za pravičnost, a z usti se pripoznava za zveličanje.« Končno postopa ta oseba razumno, da prične z javnim oznanjevanjem, ne da bi čakala na krst, čim je s preučevanjem Biblije toliko napredovala, da veruje v dobro vest.

Vest tistih, ki so na dan Binkošti pozorno poslušali Petrov govor, je bila ganjena, čutili so, da se morajo krstiti v Jezusovem imenu. Zatem so »bili stanovitni v nauku apostolov«, da bi spoznali, kaj morajo verovati in oznanjevati. Nedvomno so skupščino v Rimu osnovali ti »prišleci iz Rima«, ki so se zopet vrnili tja (Dej. 2:10, 42). Tako jim ni prinesel Božjega blagoslova samo krst v Jezusovo ime, temveč tudi njihovo iz srca prihajajoče slavljenje Jehove, oznanjevanje dobre vesti.

Novi, ki se pripravljajo za krst, lahko danes sodelujejo v tej radostni službi, čim so spoznali to prednost in se ločili od posvetnih nečistosti. Že pred svojim krstom imajo lahko korist od oznanjevanja dobre vesti od hiše do hiše. Na ta način bodo seznanjeni z javnim delom oznanjevanja, in bodo videli, kaj zahteva, iti z dobro vestjo do ljudi. Tako začnejo napredovati do krščanske zrelosti (Heb. 5:13 do 6:2, 13:15). Dajanje javnega oznanjevanja po krstu je nekaj, kar se od njih zahteva, zato je zanje dobro, da so že pred krstom seznanjeni s tem delom.

Biblijski primeri ljudi, ki so se krstili, pokazujejo, da so postali goreči podpiralci Božjega Kraljestva. Njihovo oznanjevanje je bilo tako prodorno, da so rekli nasprotniki, da so s svojim oznanjevanjem »svet prevračali«. V manj kot tridesetih letih se je lahko reklo, da je bila dobra vest »oznanjevana vsemu stvarjenju pod nebom« (Dej. 17:6; Kol. 1:23). Bodisi da so s svojo službo začeli prej ali po krstu, je bil »napredek (njihov) očiten vsem«, in so dali tako dober zgled vsem, ki se danes predajajo Bogu in to simbolizirajo s krstom v vodi (1. Tim. 4:15, 16).

Res je, da nihče ni prisiljen že pred krstom pričeti z javnim oznanjevanjem dobre vesti, vendar je zelo priporočljivo, da vsi, ki pričnejo verovati v »slavno dobro vest« o Kraljestvu, brez odlaganja pričnejo z oznanjevanjem. Prav posebej pa morajo to delati od časa svoje predanosti, pred in po svojem krstu (2. Kor. 4:4; 1. Tim. 1:11).