Vprašanja bralcev

● Ali smatramo balzamiranje Jakoba kot zgled za kristjane, ali kakšnemu namenu je služilo?

NIČESAR ne govori za to, da bi balzamiranje Jakoba služilo kot zgled pravim oboževalcem, temveč izgleda, da je sledilo v zaupanju Božji obljubi, da bo dal Abrahamovemu semenu deželo.

Ko je Jakob v Egiptu umrl, je Jožef dal truplo egipčanskim zdravnikom v balzamiranje (1. Mojz. 50:2, 3). Pri starih Egipčanih je bilo balzamiranje v navadi. To so delali očitno v veri, da mora biti telo ohranjeno, da bi lahko bila njegova duša končno spet združena z njim. Seveda niti Jakob niti Jožef nista verovala poganskemu nauku o neumrjoči duši. Oba sta pravilno razumela, da pridejo mrtvi po Božji odločitvi v šeol, splošni grob človeštva, od koder jih bo Bog ob določenem času spet obudil (1. Mojz. 37:35; 42:38; Heb. 11:21, 39, 40). Zakaj pa je potem dal Jožef Jakoba balzamirati?

Jehova Bog je z Abrahamom sklenil zavezo in mu obljubil, da bo njegovemu semenu ali njegovim potomcem dal Kanaan, obljubljeno deželo (1. Mojz. 15:16—21). Še prej, preden je to seme podedovalo deželo, sta bila v njej pokopana Abraham in Izak v družinski grobnici. Ko pa se je Jakobu bližala smrt, so bili v Egiptu. Ali je izgubil vero v Božje obljube, in bil mnenja, da bodo Hebrejci za vedno ostali v Egiptu? Ne. Jožef mu je moral obljubiti, da ga bo pokopal pri njegovih očetih v Kanaanu. Jakob je torej s tem izrazil svoje upanje, da bo Bog dal tisto deželo Abrahamovim potomcem (1. Mojz. 49:29—33).

Da bi izpolnil Jakobovo prošnjo, je moral Jožef poskrbeti, da je bilo truplo preneseno v Kanaan. Če ne bi naredili zaščitnih ukrepov, bi truplo razpadlo še pred koncem dolgega potovanja zaradi vroče klime. Toda s tem, ko se je Jožef poslužil egipčanske navade balzamiranja, je lahko zaščitil truplo svojega očeta pred razpadanjem, dokler ne bi bil pokopan v deželi, ki bi jo podedovali Jakobovi potomci (1. Mojz. 50:2, 3, 7—14).

Približno petinpetdeset let pozneje je tudi Jožef sam prosil, da vzamejo s seboj njegove kosti, ko bo Bog Izraelce končno izpeljal iz Egipta. Na ta način je Jožef dokazal, da je bil tudi on prepričan, da bo Bog svojo obljubo izpolnil in dal Abrahamovemu semenu deželo. Temu odgovarjajoče so v Egiptu tudi Jožefa balzamirali in ob izhodu iz Egipta vzeli njegove ostanke s seboj (1. Mojz. 50:25; 26; Jozua 24:32; Heb. 11:22).

V poznejših generacijah so gledali Hebrejci na pogreb nekega človeka kot na važno dejanje, toda nobenega dokaza ni, da bi svoje umrle balzamirali (1. kra. 2:31; 2. kra. 13:21; Ps. 79:1—3; Jer. 16:4). Namesto da bi uporabljali egipčanske metode balzamiranja, ki so zahtevale večtedensko obdelavo trupla,a so pokopavali Hebrejci svoje umrle kmalu po nastopu smrti, večkrat celo istega dne (5. Mojz. 21:23; 1. Mojz. 50:2, 3).

Tako je bilo tudi pri Jezusu. Bil je pokopan istega dne, kot je umrl. Kaj se je zgodilo z njegovim truplom pred pogrebom? O tem beremo: »Vzameta torej truplo Jezusovo in ga zavijeta v prte z dišavami vred, kakor imajo Judje navado pokopavati« (Jan. 19:40). Čeprav je šlo nekaj učencev po sabatu k njegovemu grobu, da bi nanesli še nekaj dišav, to gotovo ni bil poizkus, da bi truplo z dolgotrajnim postopkom balzamirali z mumificirajočimi snovmi, kakor se je to delalo v Egiptu. Da ‚priprava Jezusovega pogreba‘ ni imela namen, truplo obvarovati pred razpadom, pokaže Lazarjev primer. Čeprav so njegovo truplo pokopali tako, kakor je zahteval običaj, so bili njegovi domači prepričani, da je truplo četrti dan po smrti že začelo razpadati in je smrdelo (Jan. 11:39).

Prvi kristjani so se verjetno v vsemu držali židovskih pogrebnih navad. To je pomenilo skorajšnji pogreb brez posebnega balzamiranja (Dej. 5:5—10; 9:37). Ni torej nobenega znaka za to, da bi Jakobovi potomci ali prvi kristjani smatrali balzamiranje Jakoba ali Jožefa kot zgled.

Danes se umrlih ne balzamira. V marsikaterem primeru pa se zakonsko zahteva, na primer če bo umrli šele po več dneh pokopan ali pa mora biti prepeljan v oddaljeni kraj. V Združenih Državah pogrebci običajno balzamirajo truplo, četudi je takoj pokopano ali upepeljeno. Kjer pa tega zakon ne zahteva, se lahko družina umrlega balzamiranju odpove, da bi se izognila nepotrebnim izdatkom ali iz drugih osebnih razlogov.

Balzamiranje Jakoba in Jožefa torej ni predslika, ki bi se je kristjani morali držati. Upoštevanja vredno pa je, da Bog v svoji besedi balzamiranja ne obsoja. Kristjanom se torej ni treba bati, da bi bilo nebiblijsko, če okoliščine zahtevajo balzamiranje.

[Podčrtna opomba]