Izhod — ko se je Jehova Bog razodel

EXODUS ali Druga Mojzesova knjiga nam daje obilo pojasnil. Poroča o nastanku najstarejšega ljudstva na Zemlji in o tem, kako je bil Izrael izbran, osvobojen iz egipčanskega suženjstva in kako je prišel v zavezni odnos z Jehovo. Ta knjiga vsebuje najboljšo zbirko zakonov, ki je bila kdajkoli dana kakšnemu ljudstvu in nam posreduje celo vrsto presenetljivih čudežev. V najpomembnejšem od vseh poročil je pokazano, da se je pravi Bog, Jehova, Stvarnik, razodel na način, kot še nikoli poprej. Razen tega vsebuje mnoge preroške predslike ali sence prihajajočih boljših stvari.

»Vse lepo in prav«, bo rekel kdo od naših bralcev, »toda kako smo lahko sigurni, da je knjiga Izhod zgodovinsko točna in da jo je pisal Mojzes?« Najprej naj povemo, da je v ostalem delu Biblije veliko dokazov, ki v knjigi Exodus podane dogodke predstavljajo kot zgodovinske in pripisujejo poročilo Mojzesu.a Nadalje priča za avtentičnost knjige Exodus ali izhod njena odkritost, ker Mojzes ne prizanaša niti sebi niti ljudstvu. Tudi po pričevanju židovskih izročil je Pentateuh, h kateremu pripada tudi knjiga Izhod, avtentičen, njegov pisec pa je Mojzes.

Kronološko se lahko drugo Mojzesovo knjigo, ki obravnava približno 145 let izraelske zgodovine, razdeli na tri dele: prebivanje Izraelcev v Egiptu (1:1 do 12:36), njihov pohod od Ramezesa v Egiptu do gore Sinaj v Arabiji (12:37 do 18:27) in njihovo prebivanje v puščavi ob gori Sinaj (19:1 do 40:38). V vseh treh časovnih obdobjih se Jehova resnično razodeva — razodeva svoje ime, namene, lastnosti in sicer z besedami in dejanji. Izgleda, da je Mojzes vse to zapisal do leta 1512 pred n. št.

IZRAELCI V EGIPTU

Prvi dve poglavji poročata, kaj je doživelo Jakobovo potomstvo v Egiptu. Hitro so se množili, zato jih je faraon naredil za sužnje, toda njihovo število je še naprej raslo. Tedaj je odločil faraon, da je treba usmrtiti vse novorojene dečke. Dete, ki ga je mati položila v košarici na Nil, se izogne te usode. Egiptovska princesa najde tega dečka, ga vzame za sina in ga imenuje Mojzes, kar pomeni »iz vode potegnjen«. Mojzesa so vzgajali v hiši faraona. S štiridesetimi leti se je postavil ob stran svojemu zatiranemu ljudstvu, tako da je usmrtil Egipčana, nakar je bil prisiljen bežati v Madian. Tam se je poročil in živel štirideset let kot pastir.

Nekega dne pa je opazil goreč grm, ki pa ga ogenj ni uničil, in zaslišal je, da mu iz grma kliče Jehovin angel. Rečeno mu je bilo, da so tla, kjer stoji, sveta in dobil je nalogo, da se mora vrniti v Egipt in osvoboditi svoje ljudstvo iz suženjstva. Na vprašanje, kaj naj odgovori, če ga vprašajo, kdo ga je poslal, pojasni Bog po svojem angelu: »Tako boš rekel sinovom Izraelovim: ‚JAZ SEM me je poslal k vam‘« (2. Mojz. 3:14).

Mojzes je prosil za dokaze, s katerimi bi lahko pokazal, da se mu je Jehova resnično razodel. Zato mu je Jehova takoj na mestu samem dal sposobnost, da povzroči tri čudeže. Najprej je naredil iz svoje palice kačo, nato spet palico, zatem je postala njegova roka gobava in spet zdrava. Jehova zapove Mojzesu naj oba ta čudeža in spremembo vode v kri naredi pred starešinami svojega ljudstva. Toda Mojzes je imel zelo malo samozaupanja zato je Jehova pooblastil Arona, njegovega brata, da je bil njegov govornik.

V 5. in 6. poglavju je zapisano poročilo, kako sta se Mojzes in Aron pojavila pred faraonom in ga prosila, naj dovoli Izraelcem oditi v puščavo, kjer bi darovali Jehovi žrtev. Toda faraon je prezirljivo in izzivalno odgovoril: »Kdo je Jehova, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela?« Faraon ni samo žalil svojih izraelskih sužnjev, temveč je še povečal njihovo trpljenje, tako da je pomnožil njihova bremena. Zato je Jehova zagotovil Mojzesu, da bo s svojo močjo faraona pripeljal tako daleč, da bo izpustil Izraelce, nato je dodal: »Pokazal sem se Abrahamu, Izaku in Jakobu Bog silni, Vsegamogočni, ali po imenu svojem Jehova se jim nisem razodel.« Slišali so sicer za Jehovino ime, toda tedaj si je Jehova hotel narediti ime, in to tako, kakor še nikoli prej: »In spoznali boste, da sem jaz Jehova, Bog vaš«b (2. Mojzesova 5:2; 6:3, 7).

V poročilu se dalje pokaže, kako je Mojzes pred faraonom naredil različne čudeže, ki so jih faraonovi čarodeji očitno znali posnemati. Da bi Jehovo objavil faraonu, je Mojzes dobil sposobnost, narediti nadaljnje čudeže, ki so prišli nad Egipt v obliki stisk: sprememba vode v kri, žabe, komarji, pasje muhe, kuga med živalmi kakor tudi tvori na ljudeh in živalih. Po šesti stiski je bilo faraonu pojasnjeno: »Zaradi tega sem (Jehova) te ohranil, da ti pokažem svojo moč ter da se razglasi ime moje po vsej zemlji« (2. Mojz. 9:16). V soglasju s to objavo se je Jehova dalje razodeval, tako da je poslal točo in ogenj, opustošenje po kobilicah in tridnevno temo, ki je bila tako gosta, da so jo »kar tipali«. Da bi poudaril, da je Jehova poslal te stiske, je bilo Izraelcem od četrte stiske naprej prizaneseno. To je samo del vsebine od 7. do 10. poglavja.

Pred deseto stisko je Jehova končno zapovedal Izraelcem, naj praznujejo »Pasho«. Desetega nizana je morala vsaka družinska skupnost vzeti jagnje ali kozliča, ki so ga 14. nizana zaklali, njegovo kri pa poškropili po podbojih svojih hiš, žival so spekli in jo po sončnem zahodu jedli z grenkimi zelišči in nekvašenim kruhom, medtem ko je morala biti vsa družina zbrana v hiši. Opolnoči je šel Jehovin angel skozi deželo in udaril vsakega prvorojenega v Egiptu, od prvorojenca faraona do najnižje živali (2. Mojz. 11:1 do 12:36).

OD RAMESESA DO GORE SINAJ

S tem, da se je Jehova razodel na ta način, je bil faraon naveden, da je izpustil Izraelce. Najprej so se zbrali v Ramesesu. Toda faraon je kmalu obžaloval svojo odločitev in se je odpravil s svojo vojsko za Izraelci, da bi jih pripeljal nazaj. Da bi pomagal pobegniti Izraelcem, ki so mislili, da so v pasti, se je Jehova razodel na ta način, da jim je v Rdečem morju odprl širok prehod. Faraon in njegove čete so šli za Izraelci v odprt prehod, toda čim so Izraelci varno prišli na drugo obalo, je Jehova pustil, da se je morje vrnilo na faraona in njegove čete, tako da so vsi utonili. Izraelci so vzklikali od radosti. Toda kako strašno je bilo za Egipčane, da so morali Jehovo spoznati na takšen način! (2. Mojz. 12:37 do 15:21).

Od tedaj pa do gore Sinaj v Arabiji so Izraelci Jehovo še bolje spoznali. Spremenil je grenko vodo v sladko, skrbel je za meso v obliki celih jat prepelic in z nebes je poslal okusno žitno snov, ki so jo imenovali »mana« (2. Mojz. 15:22 do 18:27).

OB VZNOŽJU GORE SINAJ

Tretji mesec po izhodu iz Egipta so Izraelci taborili ob vznožju gore Sinaj. Ostala poglavja knjige Exodus (Izhod) obravnavajo dogodke, ki so se zgodili v sledečih devetih mesecih. Po izrekih in z nadnaravnimi pojavi so še več izvedeli o svojem Bogu, Jehovi, posebno o njegovi strahzbujajoči vzvišenosti, njegovi modrosti, pravičnosti, ljubezni in moči.

Tam je Jehova sklenil z njimi zavezo in jim dal zakone, katerih najvažnejši del je »deset zapovedi«, imenovanih tudi Dekalog. Te so služile za osnovo zakonov mnogim kulturnim ljudstvom novejšega časa. Izraelci niso smeli imeti nobenih drugih bogov zraven Jehove; niso smeli oboževati nobenih podob in nobenih slik; Jehovinega imena niso smeli po nepotrebnem uporabljati; posvečevati so morali sedmi dan tedna, sabat; spoštovati svoje starše in zapovedano jim je bilo, da ne ubijajo, ne prešuštvujejo, ne kradejo, ne pričajo po krivem in si ne poželijo ničesar, kar pripada njihovemu bližnjemu (2. Mojz. 19:1 do 24:18).

Mojzes je bil na gori štirideset dni, kjer je dobival navodila, kako je treba oboževati Jehovo, kakor tudi napotke o gradnji prenosnega templja ali shodnega šatora (2. Mojz. 25:1 do 31:18). Izraelcem je bilo žal, da se ni vrnil; naredili so si zlato tele in ga oboževali. Ko se je vrnil Mojzes z gore in to videl, je postal tako besen, da je zdrobil obe plošči, ki sta vsebovali »Deset zapovedi«. Ko so bili malikovalci odgovarjajoče kaznovani, je šel Mojzes ponovno na goro in dobil novi dve plošči.

Tokrat je Mojzes videl Božjo slavo, in slišal glas, ki mu je govoril: »Jehova, Jehova, Bog mogočni, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici ... ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega.« S tem izrekom Jehova znova pomaga Mojzesu in njegovemu ljudstvu, bolje spoznati njihovega Boga (2. Mojz. 34:6, 7).

Mojzes se je vrnil k Izraelcem, in pričeli so z gradnjo shodnega šatora ali šatora oboževanja. Proti koncu prvega leta po njihovem Exodusu ali izhodu iz Egipta so Izraelci dogradili ta šator in vse zanj predpisane predmete. Ko so ga postavili in povsem opremili, je Jehova Bog ponovno oslavil svoje ime, tako da je shodni šator napolnil in pokril s svojo slavo.

Da, knjiga Exodus dejansko poroča o času, v katerem so Izraelci kakor tudi njihovi sovražniki spoznali Jehovo v skladu z njegovo obljubo, bolje kakor kdajkoli po prej. Če se ukvarjamo s tem poročilom, si ga vzamemo k srcu in odgovarjajoče postopamo, lahko tudi mi bolje spoznamo Jehovo, pravega Boga, in to bo nam v večno korist.

[Podčrtni opombi]