V čem je prava veličina človeka?

KAJ prispeva k pravi veličini nekega človeka? Za mnoge velja za velikega nekdo, ki je ugleden, če lahko drugim govori, kaj naj delajo, in če ga strežejo. Ali pa je res prava veličina človeka v tem, da poseduje nenavadno oblast?

Božje gledišče o tem se popolnoma razlikuje od gledišča mnogih ljudi. To je dokazal Jezus Kristus, ki je mislil prav tako kakor njegov Oče. Svojim učencem je rekel: »Veste, da knezi narodov tem gospodujejo in da jih velikaši siloma vladajo. Ne bode pa tako med vami: ampak kdorkoli hoče postati velik med vami, bodi vam služabnik in kdorkoli hoče biti prvi med vami, bodi vam hlapec« (Mat. 20:25-27) Jezus Kristus je poudaril te besede, tako da je dal v služenju zgled. Na to se je skliceval, ko je rekel, da »Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi«. Da, Jezus ni prišel, da bi mu služili, temveč sam je služil in je dal celo »življenje svoje v odkupnino za mnoge«. — Mat. 20:28.

Na Jezusu, Božjem Sinu, je bilo opazno to, da se ni skliceval na svoj položaj. V svojem predčloveškem obstoju je imel med milijoni duhovnih Božjih sinov prvo mesto. Toda ta položaj je bil pripravljen zapustiti, da bi služil interesom grešnega človeštva. Apostol Pavel je opozoril na to, ko je spodbujal svoje brate po veri z besedami: »To mišljenje bodi v vas, ki je bilo v Kristusu Jezusu: kateri, ko je bil v podobi Božji, si ni siloma prisvajal biti enak Bogu, temveč samega sebe je izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku.« — Fil. 2:5-7, NS.

Kot človek Jezus ni bil samo »ponižan pod angele«, temveč tudi med svojimi rojaki ni bil posebno ugleden. (Hebr. 2:7) Niti Jožef, njegov očim, niti Marija, njegova mati, nista imela bogastva ali vpliva, čeprav sta potekala od kraljevskega Davidovega rodu. Ko je Marija darovala žrtev za svoje očiščenje, si ni mogla privoščiti ovce, zato je izkoristila v postavi predvideno možnost, da namesto nje »vzame dve grlici ali dva golobiča ... v daritev«. (Luk. 2:24; 3. Moj. 12:8) O svojih razmerah je nekoč rekel Jezus: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil glavo svojo.« — Mat. 8:20.

V nebesih Božjemu Sinu ni ničesar manjkalo. Zato je lahko pisal apostol Pavel, »da je, ko je bil bogat, ... obubožal«. (2. Kor. 8:9) Na Zemlji je Jezus kot sorazmerno ubog človek ponižno služil drugim. Mnoge je duševno in telesno ozdravil, slepim je dal vid, gluhim je odprl ušesa in zdravil ude hromih. V vsem, kar je delal Jezus, se je pustil voditi ljubezni.

Ko je nekoč hotel biti sam, pa ga je nadlegovala velika množica, so se mu, ko jih je zagledal, »zasmilili«, kakor poroča Biblija, »zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja«. (Marko 6:32-34) Enako požrtvovalnost je pokazal, ko je šlo za zdravljenje ljudi. Veliko mu je bilo do tega, da je trpečim oskrbel olajšanje. Neki gobavec ga je nekoč prosil z besedami: »Če hočeš, me moreš očistiti.« »Jezus, ganjen usmiljenja, iztegne roko svojo in se ga dotakne,« in je rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (Marko 1:40, 41) Takšna zdravljenja so zahtevala Jezusovo moč. Pismo poroča, da je Jezus ob nekem čudežnem ozdravljenju čutil, ‚da je izšla moč od njega‘. (Luk. 8:46) Kljub temu je bil pripravljen na ta način služiti grešnim ljudem.

Z zgledom, ki ga je Jezus Kristus dal s ponižnim služenjem, je poudaril tisto, kar je učil o »veličini«. Ko je svoje učence napotil na to, naj se ne obnašajo tako kakor posvetni kralji in drugi, ki se imenujejo »dobrotniki«, je obrnil pozornost na lastni zgled. Rekel je: »Kdo namreč je večji: kdor sedi za mizo, ali kdor streže? Ali ne, kdor sedi za mizo? Jaz pa sem med vami kakor kdor streže.« — Luk. 22:25-27.

Toda pripravljenost nekega človeka, da služi drugim, ga sama po sebi ne naredi velikega. Imeti mora pravilne nagibe in delati vse tako, kot da bi delal za Stvarnika. Nekdo, ki je to razumel, je bil apostol Pavel. V pismu Korinčanom je pisal: »Ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam in ko bi dal svoje telo, da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi.« (1. Kor. 13:3) Prava veličina nekega človeka je torej v tem, da služi drugim iz globoke ljubezni do njih in do Stvarnika, Jehove Boga.

Navidezna »veličina« tistih, ki imajo veliko moč in se pustijo streči, večkrat povzroči tehtne probleme. Kdor ima prominenten položaj, se trudi, da ga ohrani, tako da ne pusti drugim, da bi napredovali. V njegovih podrejenih se zaradi tega morda razvije odpor do njega. Med tistimi, ki težijo za enako visokim položajem, vlada običajno tekmovalni duh. To vodi do močnih prepirov, zavisti in razočaranj. Kdor pa se, nasprotno, nesebično daje na razpolago, bo priljubljen in bo doživel mnogo veselja.

To dobro ponazarja primer apostola Pavla. Pavel se je s pripravljenostjo trudil in se goreče razdajal. Starešinam skupščine Efez je lahko rekel: »(Spominjajte) se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega iz vas ... Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj. V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti.« — Dej. ap. 20:31-35.

Način, s katerim je Pavel služil drugim, mu je povzročal veliko veselja. Pridobil si je tudi naklonjenost svojih sodelavcev. Ko so na primer starešine skupščine Efez izvedele, da Pavla na Zemlji morda ne bodo več videli, »je nastal (velik jok) med vsemi, in oklenivši se vratu Pavlovega, so ga poljubovali«. — Dej. ap. 20:37.

Da, resnična veličina nekega človeka leži v njegovem ponižnem služenju, k čemur ga žene ljubezen do Boga in do ljudi. Ali težiš za tem, da bi dosegel to veličino? Ali si odložil posvetni pogled na pravo veličino, stališče, da gre za to, da se lahko drugim zapoveduje, namesto da bi služil Bogu in bližnjim? Prava veličina človeka, ki je v službi, se bogato obrestuje. Temu, ki jo pokazuje, naredi mnogo veselja, drugim pa je dobra spodbuda in ohrabrenje.