Ostati stanovitni, kakor da vidimo Nevidnega
»Po veri je (Mojzes) zapustil Egipt, ne boječ se jeze kraljeve; stanoviten je bil namreč, kakor da bi videl Nevidnega.« — Hebrejcem 11:27.
1. a) Katere dokaze imamo za to, da Jehova živi? b) Zakaj Božja nevidnost v nas ne zbuja nobenih dvomov v njegov obstoj?
ŠE nikoli ni bilo človeka, ki bi videl Boga s svojimi dobesednimi očmi. Jehova je tako čudovit, da slabotni človek ne bi mogel prenesti njegovega pogleda. Toda njegova nevidnost naj ne bi v nas zbudila dvoma v njegov obstoj. Tudi nas ne ovira pri tem, da ga kot osebo »vidimo« z očmi vere. Zaznamo lahko njegovo moč in njegove lastnosti. Določene poteze njegove osebnosti lahko spoznamo na osnovi njegovih del. Apostol Pavel potrjuje to v svojem pismu Rimljanom z besedami: »Kajti njegove nevidne lastnosti se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati.« (Rim. 1:20) Njegova nevidnost v nas ne zbuja dvomov v njegov obstoj in nas ne ovira pri tem, da ga kot osebo spoštujemo ali spoznavamo njegove lastnosti, njegova pota in njegov način postopanja s svojimi stvarjenji — predvsem s svojim ljudstvom. Nadalje ugotavljamo, da je nespremenljiv, kar se tiče njegovih lastnosti in merila. To potrjuje on sam z besedami: »Kajti jaz, Jehova, se ne spreminjam.« (Mal. 3:6) Jehovina nevidnost naj ne bi omajala našega zaupanja v lastnosti njegove osebnosti in v njegov način postopanja in obnašanja do tistih, ki ga ljubijo.
2., 3. Kakšno spremembo je povzročila vera v življenju Jehovinih služabnikov?
2 Vera Jehovinih služabnikov v svojega Boga — čeprav ga dobesedno ne vidijo — je tako močna, da jih je pripravila do popolne spremembe načina življenja, da bi delali njegovo voljo. To potrjuje dejstvo, da so mnoge Jehovine priče prej živele nemoralno življenje, bile nepoštene ali nasilne, ljubile posvetne užitke, težile za materialnimi prednostmi, se zanimale za to, da si naredijo ime. — 1. Kor. 6:9-11.
3 Mnogi odkritosrčni ljudje so zato, ker so »videli« Jehovo, spremenili svoj način življenja in postopanja, torej so se »spreobrnili«, da bi živeli po njegovih merilih. Zato so sedaj pošteni, kažejo cenjenje duhovnih stvari in z vsem srcem težijo za tem, da delajo njegovo voljo. — Dej. 3:19; 1. Pet. 4:3, 4.
4. Kaj je navedlo Božje služabnike, da uberejo pot, ki Bogu ugaja?
4 Zakaj so se torej spremenili? Ker so z očmi razumevanja spoznali, kako ljubeč Bog je Jehova. To jih je pripravilo do tega, da so ubrali pot, ki Bogu ugaja. Njihova globoko ukoreninjena, neomajna vera jih je navedla k temu, da iz leta v leto stalno oznanjujejo »dobro vest«, četudi so včasih malodušni, ker so preganjani ali ker jim večina ljudi ne prisluhne. Ker so ga »videli«, mu brez pridržkov zaupajo in so srečni v njegovi službi. — Efež. 1:18; Dej. 5:42; Mat. 5:8, 10-12.
SVOJEMU VEROVANJU OSTANEJO ZVESTI
5. Kakšno stališče imajo tisti, ki so že mnoga leta v Jehovini službi?
5 Mnogi, ki v poslušnosti do Jehovine zapovedi po vsem svetu oznanjujejo »dobro vest«, sodelujejo pri tem delu že dvajset, trideset, štirideset let ali še več. Čim dalj je nekdo v tej službi, tem bolj poglablja cenjenje do čudovitih Jehovinih del. O Jehovi dobi jasno sliko. Osebe, ki so že dolgo v Jehovini službi, ne mislijo na to, da bi opustili to delo ali da zaupane jim naloge ne bi jemali več tako resno. Odločeni so ostati delavni, dokler končno ne dobijo obljubljene nagrade. — Jak. 1:12.
6. Kaj so prenašali zvesti Božji služabniki in kako so gledali na te preizkušnje?
6 Morda so bili že hudo preganjani, toda v veri so ostali močni. Vztrajali so in bodo še vztrajali. Trdno so odločeni ohraniti svojo čistost do Boga, Vsemogočnega. Jehovini zvesti služabniki so bili že v mnogih deželah hudo preganjani, predvsem v Nemčiji pod satanskim nacističnim režimom in v novejšem času v Malaviji pod tamkajšnjim grozovitim in brezsrčnim diktatorjem. Krščanski možje, žene in otroci so ostali zvesti svojemu nebeškemu Očetu pod najtežjimi preizkušnjami, in to so storili z veseljem kakor kristjani v prvem stoletju. Dokazati, da so suverenu vsega vesolja lojalno predani, so imeli za prednost. (1. Pet. 4:12, 13; Ps. 145:10)
7.–9. a) Kako so Jehovine priče v Nemčiji in Malaviji dokazale svojo vero? b) Kako so mogli vse to prenesti?
7 Pod Hitlerjevo teroristično vladavino so tisoči izgubili delo, svojo trgovino ali stanovanje. Mnogi svojega poklica niso smeli več opravljati; njihovo posest so jim zaplenili, podpora jim je bila ukinjena in še mnogi so utrpeli osebne izgube. 860 otrok so vzeli staršem. Skupaj je bilo zaprtih 6019 oseb, nekatere od teh dvakrat, trikrat ali celo večkrat, tako je bilo registriranih skupaj 8917 aretacij. Skupno so bili obsojeni na 13 924 let zapora. Mnogi od teh zvestih mož in žena so bili poslani v koncentracijska taborišča, kjer so preživeli skupaj 8 079 let in doživljali najhujša zapostavljanja. V zaporu jih je umrlo skupaj 635, a 253 je bilo obsojenih na smrt in 203 od teh so usmrtili.
8 Zadnja leta je tako imenovani krščanski diktator afriške države Malavije sledil Hitlerjevim stopinjam, ko je povzročil proti Jehovinim pričam v tej deželi en val preganjanj za drugim. Leta 1972 je bilo preko 30 000 teh kristjanov in mnogi, ki so z njimi preučevali Biblijo, prisiljenih bežati v sosednji Mozambik, da bi si rešil življenje. Avgusta in septembra 1975 jih je ponovno oživetje nacionalizma vodilo nazaj v Malavijo. Tukaj so jih ponovno nečloveško mučili in brutalno pretepali. Kradli so jim denar, obleko in druge reči, trgali so jim obleke s telesa, mnoge žene so posilili. Oktobra 1975. so odrasle člane celih skupščin zbrali in jih odpeljali v taborišča, ki jih lahko primerjamo s Hitlerjevimi koncentracijskimi taborišči. Starši svojih otrok, celo dojenčkov, niso smeli vzeti s seboj v taborišče, temveč so jih morali pustiti. Ko so vprašali policijo, zakaj je predsednik Malavije izdal takšno odredbo, so jim odgovorili: »Vi ste krivi, da so vaši otroci napačno poučeni. Zato bo Malavija sedaj skrbela za to, da postanejo pravi državljani dežele.« Ali si lahko predstavljaš kaj bolj satanskega? Jehovine priče v Malaviji torej ne le, da nimajo več doma, temveč so jim vzeli še njihove otroke. Ali želi Malavija znova pisati najgrozovitejšo zgodovino nacionalsocializma, ko preganja ljudi, katerih edini »zločin« je v tem, da poslušajo Božjo besedo, Biblijo, in se zato do »sveta« in njegove politike nevtralno obnašajo? — Jan. 17:16.
9 Kako grozljivo poročilo! Zakaj pa so lahko ti kristjani prenesli tako grozno ravnanje? Ker so poznali Biblijo, Božjo besedo. V njej so brali poročila o zgledni zvestobi in stanovitnosti Mojzesa, Jozueta, prerokov in prvih kristjanov. Predvsem pa so vedno imeli pred očmi zgled Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Odrešenika. — Heb. 12:1-3.
»VIDETI« Z OČMI VERE
10. a) Kakšne prednosti je užival Mojzes v svojih mladih letih? b) Kako je dokazal svojo zvestobo Jehovi?
10 Gledano s posvetnega gledišča, je užival Mojzes mnoge materialne prednosti. Bil je posinovljenec faraonove hčerke in kot takšen je imel pravico do najbolj izbrane hrane in najboljših oblek, da, lahko je užival razkošno življenje na kraljevem dvoru. (2. Mojz. 2:1-10) Bil je zelo spoštovan in čaščen in bi končno lahko dobil silno veliko dediščino. Imel je najboljšo izobrazbo, ker se je »naučil Mojzes vse modrosti Egipčanov, in je bil mogočen v svojih besedah in dejanjih«. Brez dvoma je v egipčanskem svetu zavzemal zelo ugoden položaj. (Dej. 7:20-22) Kljub temu mu je bilo več do odnosa do Jehove. V tem pogledu je bil tako za kristjane pred 1900 leti kakor tudi za te, ki živijo sedaj, dober zgled. Njegova lojalnost Bogu in njegovemu ljudstvu ga je gnala, da se je »branil imenovan biti sin hčere faraonove«. Kakšno stališče je imel Mojzes in kako je mislil, jasno izhaja iz biblijskega poročila, ker je apostol Pavel pisal o njem: »Po veri je zapustil Egipt, ne boječ se jeze kraljeve; stanoviten je bil namreč, kakor da bi videl Nevidnega. Po veri je napravil velikonočno jagnje in škropljenje s krvjo, da bi se moritelj ne dotaknil njih prvorojencev. Po veri so Izraelci prešli Rdeče morje kakor po suhem; Egipčani pa so bili, poskusivši to, pogoltnjeni.« — Heb. 11:23-29.
11. Kako je bil Mojzes pripravljen na bodočo nalogo?
11 Mojzes je imel veliko željo: da bi ga Jehova uporabil za to, da osvobodi njegovo ljudstvo. Štirideset let je bil v Madianu, kjer je bil poučen na Bogu ugajajoči način. Razviti je moral lastnosti, kot so potrpežljivost, krotkost, ponižnost, blagost in samoobvladanje in se naučiti čakati na Jehovo. Medtem ko je bil pastir v tem puščavskem področju, je bil pripravljen na to, da prihajajoča razočaranja in težave potrpežljivo prenaša. Nadalje se je naučil, da je bila potrebna mirnost in stanovitnost za bodoče naloge — osvoboditev Jehovinega ljudstva iz suženjstva. — Dej. 7:29, 30.
12. a) Zakaj sta morala Mojzes in Aron svoje zaupanje v Jehovo dokazati s hrabrostjo? b) Kako je Jehova priskočil Izraelcem na pomoč?
12 Ali ni potreboval hrabrosti in neustrašenosti, da se je upal pojaviti pred kraljem, kakor je bilo faraon, in ultimativno zahtevati, naj pusti oditi Božje ljudstvo? Mojzes in njegov telesni brat Aron tega nista storila samo enkrat, temveč večkrat. Končno je faraon silil, da Izraelci odidejo, toda malo zatem je spremenil svoje mišljenje in jih pričel zasledovati. Možnosti, da uidejo faraonu, so bile enake ničli. Čete Egipčanov so obkrožile Izraelce od zadaj in pred njimi je ležalo Rdeče morje. Toda Jehova je rekel Mojzesu: »Iztegni roko nad morje.« Nato je povzročil, da je vzhodni veter vso noč pihal in morje se je umikalo, tako da je velik del morskega dna postal suh in Izraelci so lahko šli po suhih tleh. Ko so dosegli nasprotno obalo, so se Egipčani pognali za njimi. Nato je rekel Jehova Mojzesu: »Iztegni roko nad morje, da se vode povrnejo na Egipčane, na njih vozove in jezdece.« Tako je Jehova rešil Izraelce iz rok Egipčanov. »In videl je Izrael preveliko moč, ki jo je bil Jehova pokazal nad Egipčani, in balo se je ljudstvo Jehove in verovalo je Jehovi in Mojzesu, njegovemu služabniku.« — 2. Mojz. 14:15-31.
13. a) Ob katerih prilikah so Jozua in Izraelci »videli« Jehovo? b) Kdo je »videl« Jehovo znotraj mesta Jeriha in zakaj?
13 Jozua, Mojzesov naslednik, je prav tako dokazal vero. Tudi on je »videl« Jehovo. Ko so duhovniki, ki so nosili skrinjo zaveze, s svojimi nogami stopili v vode Jordana, so obstale vode, ki so tekle navzdol, po čudežu kakor jez. Medtem ko so duhovniki stali na suhih tleh sredi Jordana, so šli Izraelci po suhem rečnem koritu na drugo stran. Jehova je bil za te Izraelce dejansko prisoten. Tedaj se je reklo: Nad Jeriho! Šest dni zaporedoma so zatem šli enkrat in sedmi dan sedemkrat okoli mesta. Ko so duhovniki trobili na rogove in je ljudstvo zagnalo vpitje, se je navidez nezavzetno obzidje Jerihe porušilo. V vsem tem dogajanju so Izraelci lahko »videli« Jehovo. (Joz. 3:15-17; 6:10-16) Toda tudi znotraj mesta Jariho je nekdo »videl« Jehovo. To je bila Rahaba. Zaradi svoje vere v Jehovino vsemogočnost je bila s svojimi domačimi rešena. Svojo vero je dokazala z deli, ko je skrila Jozuetova poslanca. — Joz. 2:1—21; 6:25; Jak. 2:25; Heb. 11:30, 31.
14. Kako je vdova v Sarepti »videla« Jehovo?
14 Nadaljnji primer je prerok Elija. Ko je nekoč obiskal vdovo v Sarepti, je sin te žene zbolel in umrl. Elija ji je rekel: »Daj mi sem sina svojega.« Nato ga je nesel »v zgornjo izbo, kjer je prebival in ga položil na posteljo svojo.« Tam se je »trikrat razprostrl nad detetom in klical k Jehovi, rekoč: Jehova, Bog moj, prosim, naj se vrne tega dečka duša zopet vanj ... in duša dečkova se je povrnila vanj, in je oživel«. Ali je ta vdova Jehovo resnično »videla«? Da, toda ne s svojimi dobesednimi očmi, temveč z očmi vere, ker je rekla Eliji: »Sedaj sem spoznala, da si ti mož Božji in da beseda Jehovina v ustih tvojih je resnica.« — 1. kra. 17:7-24; Heb. 11:35.
15. Česa se lahko naučimo iz primera »velikega oblaka prič«?
15 Zvesti možje starega časa — Abel, Enoh, Noe, Abraham in drugi, ki so živeli pred Mojzesom, vsi, ki so omenjeni v 11. poglavju lista Hebrejcem, kakor tudi številni drugi — so pričali, da so »videli« Boga. O njih je v Heb. 12:1 rečeno: »Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju.« Z vero, ki so jo dokazali ti možje, so dali neizpodbitno pričevanje o Bogu in njegovih nespremenljivih namenih. Resnično so »videli« Boga, četudi ne s svojimi dobesednimi očmi, vendar z očmi vere. Ali imaš ti prav tako močno vero?
VERA ŽENE K DELOVANJU
16. Kako »vidimo« z očmi vere?
16 Če nečesa nismo videli z dejanskimi, to se pravi z našimi dobesednimi očmi, temveč smo zaznali na osnovi izkušenj ali delovanja drugih, verujemo. Rečemo na primer lahko, da spoznavamo ali »vidimo«, da je neposredno pred nami nova ureditev. S tem ne mislimo, da bi imeli vizijo o njej, čeprav nam daje duhovni raj, v katerem se nahajamo, predokus tega, temveč mislimo, da jo vidimo z očmi vere. Naslednje besede apostola Pavla iz lista Rim. 1:19, 20 nam pomagajo to misel razumeti: »Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati.« Vera temelji na stvarnih dokazih. Zanesljivost Božje besede in točna izpolnitev božanskih prerokb nam vlivata zaupanje in vero.
17. Kako lahko dokažemo, da smo »stanovitni, kakor bi videli Nevidnega«?
17 Jehova želi, da »vsi pridejo do izpokorjenja«. (2. Pet. 3:9) Zato moramo stanovitno oznanjevati naprej. Morda imamo občutek, da za oznanjevanje nismo tako primerni, toda to ni noben razlog, da ne bi sodelovali pri tem delu, ki pospešuje vero. Jehova želi, da bi vsi, ki sprejmejo »vodo življenja«, dajali to tudi drugim. Zato želimo ostati »stanovitni, kakor da (kot Mojzes) vidimo Nevidnega«, in želimo pomagati drugim, da bi ga prav tako »videli«. V Razodetju 22:17 beremo: »In Duh in nevesta govorita: Pridi! In kdor sliši, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, pridi; kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno.« Naša vera naj nas navede, da z nerazdeljenim srcem izročamo to vabilo naprej.
18. Kako lahko premagamo svoje pomanjkljivosti?
18 Mojzes se ni čutil doraščenega nalogi, ki mu je bila zaupana. Izgovarjal se je in rekel, da ni izurjen govornik. (2. Mojz. 4:10) Toda z Jehovino podporo je zmogel. Lahko smo prepričani, da daje Jehova tudi nam moči, da izpolnimo zaupano nam nalogo, ne glede na naše pomanjkljivosti. Ali niso že mnogi imeli tak občutek, morda ne le enkrat, temveč že večkrat? Ali nisi rekel, ko si začel obiskovati sestanke Jehovinih prič: »Ne bi se mogel tako izražati kakor nekateri tu.« Ali nisi tudi ti mislil: »Nikoli ne bi mogel govoriti pred več poslušalci.« Ali pa ne delaš danes vsega tega, kar si včasih smatral za nemogoče? To zdaj lahko storiš, ker si preučeval Božjo besedo in veš, da je Božji duh s teboj in te krepča. — 2. Kor. 12:10.
19. a) Pri čigavem delu sodelujemo? b) S čim je to dobro ponazorjeno?
19 Ne smemo pozabiti, da delo, ki ga je Jehova zaupal svojim služabnikom, ni njihovo delo. To je njegovo delo in on je tisti, ki ljudem odpira srca. To je ponazorjeno z doživljajem, ki ga je doživel apostol Pavel, ko je oznanjeval v Filipih: »In neka žena, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatir, ki je častila Boga, je nas poslušala; tej je Jehova odprl srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril.« Da, Jehova je bil tisti, ki je Lidiji odprl srce, in to je vodilo k temu, da se je krstila ona in njena družina. — Dej. 16:14, 15.
20., 21. a) Kaj nam pomaga še naprej oznanjevati na področju, v katerem so ljudje nesprejemljivi? b) V koliko je Jehovino ime povezano s tem?
20 Svojo nadarjenost in sposobnosti uporabljajmo na način, ki je za odkritosrčne ljudi ugoden — ne glede na to, kateremu sloju prebivalstva pripadajo. Koga naj torej smatramo za svoj izvor moči? Jehovo, ker on je, ki nas bo prav tako krepil, kakor je krepil Mojzesa in Arona. On nam lahko da moči, ki jo potrebujemo, da v vsaki situaciji ali soočenju dokažemo hrabrost in neustrašenost. Če imamo Jehovo stalno »pred očmi«, se bomo še naprej trudili oznanjevati »dobro vest«, četudi večina ljudi o njej noče nič vedeti. (1. Tim. 4:10) Danes so mogoče še nesprejemljivi, ne vemo pa, kako bodo reagirali v bodoče. Lahko se spremenijo. Jehova je potrpežljiv in jim daje dovolj priložnosti, da se spremenijo. (2. Pet. 3:9) Če pomislimo, da je moral Mojzes vedno znova hoditi pred faraona, mar naj ne bi bili tudi mi pripravljeni vedno znova govoriti nesprejemljivim ljudem? To bomo delali, če imamo Jehovo stalno pred očmi in vedno mislimo na to, da gre za njegovo ime. — Psalm 16:8.
21 Božje ime bo oznanjeno, četudi se ljudje nočejo spremeniti. Dovolj bodo opozorjeni, preden bo izvršena njegova sodba. Najpozneje takrat bodo narodi »morali spoznati«, da je Jehova Bog. — Ezek. 39:7.
22. Kaj se dogaja danes v mnogih deželah in zakaj naj nas to spodbudi?
22 V mnogih deželah so ljudje za Božjo besedo danes bolj sprejemljivi kakor kdajkoli prej. (Iza. 60:8, 22) V mnogih krajih prihajajo k Jehovinim pričam s prošnjo, da bi z njimi preučevali Biblijo. Recimo, da se to zgodi v tvojem področju, ali ne bi svojih zadev uredil tako, da bi ljudem lahko še več pomagal? Ali se ne bi čutil spodbujenega, da uporabiš še več časa za pogovarjanje z ljudmi in jim še bolj intenzivno pomagaš, tako da z njimi preučuješ Biblijo? Na takšen način lahko razširiš svoje oznanjevalsko delovanje in pridobiš še več učencev. Kot naslednje boš morda lahko stopil v občasno ali redno pionirsko službo (polnočasno službo) in tako pomagal še mnogim nadaljnjim ljudem »videti« Boga z očmi vere. Še nikoli ni bilo potrebnih toliko gorečih delavcev v žetvi kakor danes. — Luk. 10:2, 3.
23., 24. a) Kaj se doseže s ponovno obdelavo področja? b) Kakšno stališče naj zato imamo?
23 Kakršnokoli je trenutno stanje v tvojem področju, bodo ljudje vendar dobili tem več priložnosti, priti do spoznanja, ki pomeni večno življenje, kolikor večkrat bodo slišali resnico. (Jan. 17:3) Gotovo ne želimo, da nekateri zaradi naše malomarnosti ne bi dobili priložnosti, bolje spoznati velikega Darovalca življenja z biblijskim študijem. — Ezek. 33:8, 9.
24 Spoznali smo resnost položaja, v katerem so ljudje. Ali naj nimamo sočutja in usmiljenja z njimi? (Mat. 9:35—38) Mar naj to ne zbudi v nas pripravljenosti žrtvovati čas in moči, da bi jim pomagali spoznati resnico o Jehovi, čeprav bi to za koga izmed nas pomenilo določene neprijetnosti? — Efež. 5:15—17.
STANOVITNO KLJUB NASPROTOVANJU
25. a) Kaj so krščanske Jehovine priče že doživele v raznih deželah? b) Kako naj to vpliva na nas?
25 V raznih deželah so Jehovine priče doživele že težke preizkušnje. Mnoge so pri tem izgubile celo življenje. Kakor je bilo že omenjeno, so samo v Nemčiji v zadnjih desetletjih usmrtili mnoge Jehovine priče in trenutno so zelo preganjane tudi v Malaviji in drugih afriških ter nekaterih totalitarnih deželah. Kdor se nahaja v podobni situaciji, lahko črpa mnogo hrabrosti iz zgleda teh zvestih ljudi. Kako neustrašno so vendar nastopali za resnico in njena pravična temeljna načela! Dobili so dokaz, da je Bog z njimi. — Jer. 1:19; 15:20, 21.
26., 27. a) Kaj so doživljali zvesti Jehovini služabniki v preteklosti? b) Kaj lahko pričakujemo in kako naj na to reagiramo?
26 Mnoge zveste Jehovine služabnike so v preteklosti po krivici zasmehovali. Mislimo na to, kako so sramotili Joba in ga zasmehovali, ker se je držal svoje čistosti. (Job 12:4; 17:2) Tudi Davida so zasmehovali in zasramovali. — Ps. 22:7; 35:16.
27 Jeremijo so zasmehovali in ga izpostavljali roganju. Rekel je celo, da želi prenehati govoriti o Jehovi. (Jer. 20:8, 9) Toda tega ni storil. In zakaj ne? Ker je spoznal Jehovino veličino in dobroto in je vedel, da je bil Jehova vedno z njim in ga je celo osvobodil iz rok tistih, ki so prežali na njegovo življenje. Ali naj ne pričakujemo podobnih blagoslovov, če ostanemo stanovitni kakor Jeremija? Ali nas kot novodobne Jehovine priče svet ne sovraži prav tako, kakor so sovražili njega? Zares se lahko tolažimo z mislijo, da smo kot ljudstvo vzdržali preganjanja in zasramovanja. Zavedamo se, da je Jehova krepil svoje ljudstvo v teh preizkušnjah. (Jer. 20:11, 13) Kako naspametno in nezvesto bi vendar bilo, če bi ga sedaj odklonili kot Suverena ali interesov resnice ne bi več tako goreče pospeševali kakor prej!
28. a) Opiši preizkušnjo, ki so jo morali prenesti trije zvesti Hebrejci. b) Česa se lahko naučimo iz njihove izkušnje in iz Pavlovih besed?
28 Celo najtežja preizkušnja, ki bi prišla nad nas, verjetno ne bo tako težka kakor tista, ki je prišla nad Sadraha, Mesaha iti Abednega. Celo ko jim je bilo rečeno, da bodo vrženi v gorečo ognjeno peč, so pojasnili: »Bodisi, da nas Bog naš, ki mu služimo, more oteti iz goreče, razbeljene peči — in on nas otme iz tvoje roke, o kralj!« (Dan. 3:17) Nato so še dodali besede: »Bodisi da ne, znano bodi tebi, kralj, da ne bomo služili bogovom tvojim in podobe zlate, ki si jo postavil ne bomo molili!« (Dan. 3:18) Gotovost, da lahko Jehova popravi vsako škodo, ki nam jo more povzročiti satan, je za nas velika tolažba. Le kaj je prehodno trpljenje v primerjavi z večnim življenjem pod popolnimi okoliščinami? Besede apostola Pavla Korinčanom so zelo tolažilne in pokažejo, kako naj gledamo na vso stvar: »Kajti sedanja kratka in lahka stiska naša nam napravlja nad vse obilno večno množino slave, ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi je začasno, a kar se ne vidi, je večno.« — 2. Kor. 4:17, 18.
29., 30. a) čigav primer stanovitnosti naj posnemamo? b) Kako se lahko zgledujemo po Jobovi zvestobi?
29 Zatiranje in preganjanje naših bratov po veri nas žalosti. Tudi Mojzes je bil žalosten, ko je videl, kako slabo je faraon ravnal z Izraelci. (2. Mojz. 5:22, 23) Čeprav sočustvujemo s svojimi brati, naj nas njihovo trpljenje ne prestraši. (1. Kor. 12:26) Če bomo morali prenesti podobno trpljenje, bomo njihov zgled stanovitnosti posnemali z zaupanjem, da bo naša vera zmagala. V 1. Petrovem 1:6, 7 je rečeno: »V katerem se radujete, čeprav ste ravnokar nekaj časa (ako je treba) v žalosti po mnogoterih izkušnjavah, da se preizkušnja vere vaše, vrednejša nego preizkušnja minljivega, a v ognju izkušenega zlata, izkaže vam v hvalo in čast in slavo pri razodetju Jezusa Kristusa.«
30 Važno je ohraniti v mislih, da s tem, ko se trdno držimo vere, ko smo v preizkušnjah, prispevamo k temu, da je satan spoznan za lažnika. V tem pogledu si lahko vzamemo za zgled Joba. Satan je izzivajoče trdil, da lahko Joba navede, »da se bo odrekel Boga«. Job pa se je v vseh preizkušnjah trdno držal svoje neomajne čistosti. Še naprej je dajal čast pravemu Bogu. — Job 2:4, 5, 9, 10; glej tudi Preg. 27:11.
31. Kaj lahko polni vere pričakujemo?
31 Z očmi vere lahko gledamo v bodočnost polni pričakovanj. V duhu vidimo, kako triumfira Jehova nad svojimi sovražniki in osvobaja svoje ljudstvo iz stiske. Pavel je omenil v svojem pismu Tesaloničanom, kaj se bo zgodilo z zločinci in preganjalci; »Bodo tpeli kazen, večno pogubo izpred obličja gospodovega in izpred slave moči njegove.« 2. Tes. 1:9.
32. Zakaj ne smemo dovoliti, da bi se prestrašili, ne glede na to, kaj bi sovražnik proti nam še ukrenil?
32 Zgledna vera mož, ki so navedeni v Bibliji, Božji besedi, je za nas izvor tolažbe. Neglede na to, kaj nas še lahko zadene zaradi sovraštva nekaterih ljudi ali vladavin — lahko torej popolnoma zaupamo v to, da nam lahko Jehova da potrebno moč. To vključuje tudi njegovo zaščito, dokler mu zvesto služimo. Zato želimo odločno napredovati, kot »da vidimo Nevidnega«, ki nam bo dal delež na blagoslovih njegove slavne zmage.
[Slika na strani 279]
Mojzes je iztegnil svojo roko nad Rdeče morje in voda se je razdelila, tako da so Izraelci lahko šli po suhih tleh