Si dovolj ponižen, da bi opravljal nižja dela?

PONIŽNOST dobro vpliva — ne samo na ljudi, s katerimi se družimo, temveč tudi na nas same. Prispeva k temu, da v življenju izgladi mnoga »hrapava mesta«.

Najvažnejše pa je, da s ponižnostjo pridobimo Božjo milost. V Psalmu 138:6 piše o njej: »Kajti vzvišen je Jehova, vendar gleda na nizkega, a prevzetnega spozna oddaleč.«

Na žalost danes večini ljudi manjka ponižnosti. Težijo v glavnem za priznanjem, ugledom in močjo. V prvem stoletju našega štetja ni bilo veliko drugače, posebno v velikih mestih, kakor je bil Rim. V svojem pismu krščanski skupščini v Rimu je dal apostol Pavel kristjanom naslednji nasvet: »In ne ravnajte se po tem svetu, temveč spremenite se po obnovitvi uma svojega, da izkušate, kaj je volja Božja dobra in prijetna in popolna.« (Rim. 12:2)

Ko je Pavel spodbudil svoje brate, naj se ne pustijo oblikovati po mišljenju tega sveta, je očitno mislil v glavnem na njegov ponos. Ugotavljamo namreč, da je svoje brate v nadaljevanju opozoril, »naj ne mislijo o sebi več, nego se spodobi misliti« in je rekel: »Ne mislite visoko, temveč sočustvujte z nizkimi.« American Translation navaja zadnje besede takole: »Ne bodite preveč častihlepni, temveč sprejmite nižja dela.« (Rim. 12:3, 16)

Ali se to tiče tudi tebe? Ali radi opravljamo nižja dela? Ali pa smo kakor mnogi, ki radi opravljajo dela, s katerimi po svojem mnenju pridobijo priznanje drugih — dela, ki predstavljajo izzivanje ali preizkušnjo njihovih sposobnosti — toda malo čudno reagirajo, kadar jih kdo prosi, naj opravijo neko nižje delo?

V svojem pismu kristjanom v Rimu pokaže Pavel naprej, da je krščanska skupščina kot celota eno telo z mnogimi udi, od katerih vsak člen opravlja svojo funkcijo. Takrat, v prvem stoletju, so bili zaupani nekaterim kristjanom v krščanski skupščini po Božjem svetem duhu določeni čudežni darovi ali določene službene naloge. Apostol je vse spodbudil, naj služijo s pripravljenostjo in z veseljem, tako kot se jim je nudila priložnost. (Rim. 12:4—8) Ista pripravljenost služiti v dobro drugih ni samo brezpogojno potrebna za radost in enotnost skupščine, temveč tudi za harmonijo in red v družini ali katerikoli drugi ustanovi, v katero je vključenih več ljudi.

SITUACIJE, KI ZAHTEVAJO VZTRAJNOST

Nekatere situacije v življenju, ki zahtevajo od nas ponižnost, pripadajo enostavno k naravni in pravilni ureditvi stvari. Otroci, ki poslušajo napotke svojih staršev in opravijo vsako delo, ki jim je doma naloženo, si pridobijo Božjo naklonjenost in ljubezen svojih staršev. Biblija pravi: »Otroci, bodite poslušni roditeljem svojim v Gospodu; zakaj to je pravično. ‚Spoštuj očeta svojega in mater svojo‘, ta je zapoved prva z obljubo: ‚da se ti bo dobro godilo in boš dolgo živel na Zemlji‘«. (Efež. 6:1—3)

Žene dajejo pogosto zgled prijetne ponižnosti. Svoje delo opravljajo na splošno v samotnosti stanovanja, odtegnjene pogledom tistih, ki so zunaj; velik del tega uide morda celo njihovim možem, ki se ob koncu delovnega dne vrnejo domov in lahko vidijo samo rezultate. Gospodinja opravlja v glavnem nižja dela, ki so po današnjih modernih pogledih malo cenjena in omalovaževana po njihovi vrednosti in dostojanstvu. Kljub temu prispevajo ravno ta dela mnogo k sreči vse družine. Bogu ugaja, saj po svoji besedi spodbuja žene, »naj ljubijo može in otroke svoje«, s tem da »so pridne gospodinje, dobrotljive, pokorne svojim možem«. (Tit. 2:4, 5) Da, Bog zelo ceni krščanske žene, ki so vestne soproge in matere in svoje naloge v gospodinjstvu zanesljivo opravljajo. Bog ne prezira njihovega dobrega, čeprav nevpadljivega dela; v njegovih očeh opravljajo častno delo, ki zasluži pozornost. (Primerjaj Preg. 31:10—31)

Mož sicer na splošno ne dela v takšni samoti ali ne opravlja tako neopaznega dela, toda pogosto mora izpolniti naloge, ki mu prinašajo malo priznanja ali ugleda. Čas samostojnega obrtništva je skoraj mimo in tako nastaja vedno več velikih podjetij, v katerih le malo ljudi uživa ugled in ima besedo, medtem ko se posamezni člani podjetja v množici izgubijo. Poleg tega vlada v svetu povsem nenaravno in splošno povsem napačno gledišče o tem, kaj je častno, kaj prinaša ugled in kaj je nižje ali »nekomu pod častjo«. Takšno posvetno stališče zahteva morda prav toliko ponižnosti kakor delo samo ali celo še več.

Krščanski možje upajo v prihajajočo novo ureditev, ki jo bo ustvaril Bog in ki bo povzročila osvoboditev iz sedanjih sestavov, vključno komercialnih in industrijskih sistemov. Toda do takrat se morajo znajti v obstoječih okoliščinah in storiti najbolje, kar se da. Če jim manjka ponižnosti, pridejo morda v skušnjavo, da težijo z vso silo in celo na zvijačen način za nekim položajem, s katerim je povezana avtoriteta ali ugled. Ker morda nočejo sprejeti nekega »nižjega dela«, ki jim jamči celo stalno zaposlitev in gotov zaslužek, nudi pa zato manj zgledov za hiter zaslužek, pridejo morda v skušnjavo, da se lotijo privatnega podjetja, polnega tveganj, ki obeta v kratkem času dobiček. To lahko vodi tako daleč, da kujejo vedno nove načrte, se zadolžijo in dolgove zopet poravnajo, so povsem zavzeti s problemi, pri tem pa se sami sebi zdijo višji od onih, katerih delo je enostavnejše in na videz tudi monotono.

V prvem stoletju je imel učenec Jakob za umestno, da je dal določenim kristjanom naslednji nasvet: »Dejte torej vi, ki pravite: Danes ali jutri odpotujemo v to mesto in ostanemo ondi eno leto ter bomo tržili in pridobivali, pa ne veste, kaj bode jutri. Kakšno je življenje vaše? Hlap namreč ste, ki se za malo časa prikaže, potem pa izgine. Morali bi govoriti: Ako Jehova hoče, bomo živeli in to in ono storili. Sedaj pa se ponašate v širokoustju svojem; vsako tako ponašanje je hudobno. Kdor torej zna dobro delati, pa ne dela, njemu je greh.« (Jak. 4:13—17)

Krščanski možje pa, bodisi da so samostojni ali delajo za druge, ki si nič ne domišljajo glede svoje zaposlitve in ki dobro opravljajo delo, so deležni Božje naklonjenosti. V prvem stoletju so sužnji predstavljali velik del prebivalstva. Apostol Pavel je pokazal v svojem pismu Titu, ki se je nahajal na otoku Kreti, da lahko takšni sužnji s svojo krščansko podložnostjo in zvestim delom »lepšajo nauk Rešitelja našega Boga v vsem« ali ga lahko krasijo, in to celo v svojem nizkem položaju. (Tit. 2:9, 10) Krščanski možje, ki danes dobro skrbijo za svoje družine in krščansko skupščino podpirajo finančno in tudi v drugem pogledu, se lahko tudi zavedajo zagotovila, da jih Bog kot delavce ceni, tudi če velja njihovo svetsko delo za »nižje«.

ZNOTRAJ SKUPŠČINE

Kakor znotraj krščanske družine tako je potrebna tudi med »bratovščino« krščanske skupščine primerna ponižnost. Apostol Peter je pisal: »Enako mlajši, pokorite se starejšim (ali starešinam); vsi pa si opašite ponižnost, da služite drug drugemu, ker ‚Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost‘. Ponižajte se torej pod mogočno roko Božjo, da vas poviša ob svojem času; vso skrb svojo zvrnite nanj, ker on skrbi za vas.« (1. Pet. 5:5—7, 9)

Mlajši bratje v skupščini, ki upoštevajo ta nasvet, ne bodo »preveč častihlepni, temveč bodo sprejeli nižja dela«; stvari bodo pravilno cenili in bodo priznali, da si morajo pridobiti izkušenj in znanja, kakršnega morajo na primer pokazovati starešine. (Rim. 12:3, 16) Mlajši možje, kakor Timotej in Janez Marko, so radi »služili« apostolu Pavlu, to se pravi, opravljali so mu koristne službe, da je lahko opravljal svojo pastirsko delo. (Dej. 19:22; 2. Tim. 4:11) S svojo zvesto službo sta zbirala dragocene izkušnje in bila bogato blagoslovljena.

V neki skupščini je treba opraviti mnoge naloge, s katerimi si ne pridobimo nobenega posebnega ugleda. Morda gre za čiščenje kraljevske dvorane ali podobna dela. Toda kdor ima pravilno stališče, se ne bo ustrašil takšnih del samo zato, ker z njimi ni povezan poseben ugled. Dejansko pa raste njegov ugled pri Bogu in pri pravilno mislečih ljudeh, če pri takih delih s pripravljenostjo pomaga. Za nas mora biti resnično odločilno vprašanje, če nekaj mora biti narejeno in če s tem koristimo drugim. Če da, tedaj je to za nas dovolj velik razlog, da prevzamemo takšno delo s pripravljenostjo in veseljem.

Vsekakor so še druge situacije, ki zahtevajo ponižnost. Včasih nekateri ljudje na ponižujoči način izvajajo svojo avtoriteto do drugih, kar seveda ni pravilno. Takšni ljudje bi morda med sebi enakimi celo zagovarjali ponižnost, medtem ko izkoriščajo ponižnost drugih in sami še naprej ravnajo ponosno. Toda mi lahko »zvrnemo skrb svojo na Jehovo Boga, ker on skrbi za nas«, kakor nam zagotavlja navdihnjeni apostol. Ob pravem času bosta Jehova in njegov Sin ponižnim ljudem izkazala milost, če se trdno držijo pravičnih temeljnih načel Božje besede. (1. Pet. 5:6, 7)

Zelo dobro deluje, če se vsi »opašejo s ponižnostjo«. To ustvari prijetno in sproščeno ozračje in pospešuje enotnost. Prispeva k izgrajevanju vseh, če vsi skupaj brez ponosa radi in s pripravljenostjo služijo in če se z vsakim postopa dostojanstveno in se ga ceni po njegovi pravi vrednosti, tako da se o njem pravilno sodi — ne po merilih sveta, temveč v luči Božje besede. (1. Pet. 5:5; Ps. 133:1; Rim. 12:10)