S petjem izraziti cenjenje

KRISTJANI imajo vse razloge, da izrazijo svoje cenjenje, tako da se zahvaljujejo svojemu Bogu Jehovi in ga slavijo. Resnično, »on daje, da raste trava živini in zelišče človeku v rabo, da si pripravi hrano iz zemlje, in vino, ki razveseljuje srce človeku... in kruh, ki podpira srce človeku«. — Psalm 104:14, 15.

Bog pa ni tako dobro skrbel samo za zadovoljevanje materialnih potreb človeka (če mnogim ljudem manjka najpotrebnejše, to ni napaka z Božje strani), temveč tudi za to, da sta lahko okrepljena človekov razum in »duh«. Jezus je rekel: »Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz ust Božjih.« (Mat. 4:4) Da, Bog nam je dal svojo besedo in je poskrbel za pomožna sredstva, da jo lahko razumemo, in dal nam je tudi prednost, da se mu bližamo v molitvi. — Psalm 65:2.

Gotovo naj se Bogu zahvaljujemo za vse te materialne in duhovne blagoslove in ga za to slavimo. Njegova beseda vsebuje mnoge odgovarjajoče pozive, da to storimo; izraziti primer za to je Psalm 136:1-26, kjer se nas šestindvajsetkrat spomni na to, »da vekomaj traja milost njegova«. Naše cenjenje pa lahko izražamo na različne načine: v molitvi, z lepim obnašanjem, z oznanjevanjem in poučevanjem Božje besede. In nedvomno je še ena najlepših možnosti v tem, da storimo to s pesmijo na sestankih v skupščini.

Ali cenimo to prednost? Vsi se je ne morejo poslužiti. Mnogi kristjani se zbirajo k skupnemu oboževanju podtalno, to se pravi skrivoma, in zato ne morejo peti pesmi v slavo Jehovi, ker bi s tem svoj sestanek izdali. »Cesar« pravi: »Ne smete se zbirati.« Toda Bog pravi: »Ne opuščajte zbora svojega.« (Heb. 10:25) In ker pravi kristjani »Boga bolj poslušajo nego ljudi,« se zbirajo skrivoma. (Dej. 5:29) To se je preko trideset let godilo tudi Jehovinim pričam v Španji. Ko so se končno spet smele javno sestajati, so priredile velik kongres. Ko so zapele prvo pesem, je nastal silen aplavz. Zakaj ? Ker so se veselili, da smejo na svojih sestankih zopet peti.

Prav tako hvaležni so mnogi tisoči Jehovinih prič, ki so bežali iz Malavije in so si v Mozambiku naredili več taborišč. Kar jim je med drugim naredilo veliko veselje, je bila okoliščina, da so pri svojih sestankih spet lahko peli, česar niso mogli od leta 1967, ko jih je dr. Banda prisilil v podtalno delovanje.

Biblija poroča o tem, da je Božje ljudstvo v starem času svoje cenjenje do Jehove Boga in njegovih del rešitve izrazilo s petjem. Izčrpno poroča o posebnih priložnostih od tistega časa, ko je bilo izraelsko ljudstvo pri Rdečem morju osvobojeno čet faraona, do Nehemijevih dni, ko je bilo posvečeno obzidje Jeruzalema. Tudi pri oboževanju v templju je igrala glasba veliko vlogo. Glasbeni raziskovalec Cunt Sachs piše o tem: »Zbori in orkestri, ki so bili v templju Jeruzalema, pričajo o visoki ravni glasbene izobrazbe in glasbenih sposobnosti in znanja.«

Zato je zelo primerno, da nas Božja beseda vedno znova spodbuja k temu, naj svoje cenjenje izražamo s petjem pesmi, ki slavijo Boga. Izgleda, da obstoja nagnjenje, da smo v tem malomarni, ker se vedno znova pojavljajo spodbude, kakor na primer v Psalmu 47:6, 7, kjer je rečeno: »Pevajte Bogu, pevajte psalme, pevajte Kralju našemu, pevajte psalme! Zakaj vse zemlje kralj je Bog, pevajte psalme poučno.« Petkrat nas psalmist spodbudi, naj pojemo Bogu slavo. (Glej tudi Psalm 96:1, 2)

Apostol Pavel se drži podobnega vzora, ko v listu Kološanom 3:16 z naslednjimi besedami spodbuja k slavljenju Boga s petjem: »Učite in opominjajte se med seboj s (1) psalmi in (2) hvalospevi in (3) pesmami duhovnimi, v milosti (4) pojoč v srcu svojem Bogu.« (Glej tudi Efež. 5:19)

Pesmi, ki jih pojemo kot skupščina, pripadajo našemu oboževanju. Usmerjene so Jehovi, zato smo lahko prepričani, da jih Jehova prav tako upošteva kakor naše molitve, tako kakor je delal tudi v minulih časih. (2. let. 5:13, 14) Im kakor smo z mislimi povsem pri stvari, ko se v kraljevski dvorani javno izgovarja molitev, tako naj gotovo tudi z vsem srcem, z »vsem, kar je v nas«, pojemo, ko se pojejo naše kraljevske pesmi. — Psalm 103:1, 2.

Dobro je, da pazimo tudi na besedilo pesmi. Mar naj ne pokazujemo cenjenja za izredne misli, ki pridejo v pesmi do izraza? Vse so vzete iz Biblije ali biblijskih izdaj. Ali bi bilo primerno, da bi te dragocene resnice izražali brez veselja in površno v pesmi? Včasih se to zgodi.

Za petje z vso močjo je potreben napor. Morda smo malo utrujeni in zato nagnjeni k temu, da pojemo brez navdušenja. Če pa se potrudimo in pojemo z močjo, ugotovimo, da se bolje počutimo in istočasno najdemo veselje pri petju. Vemo, da ima glasba mnoge dobre učinke, ker lahko osvežujoče vpliva na duha, telo in razpoloženje. Posebno kdor ima lep glas, naj bi brezpogojno pel zraven, ker bodo potem zelo verjetno peli še drugi. Seveda naj bi vsi pozorno poslušali glasbeno spremljavo, ne glede na to, ali prihaja z gramofonske plošče ali pa jo igra pianist, da bi zapeli, kolikor se da ubrano.

Jehovino ljudstvo si je glede svojega obnašanja pridobilo dobro ime. Znano je tudi po svojem biblijskem znanju in po tem, da z gorečnostjo oznanjuje dobro vest o Božjem Kraljestvu ter iz ljudi vseh narodov pridobiva učence. (Mat. 28:19, 20) Mar naj ne bi Jehovini služabniki dosegli tudi visok nivo, kadar v svojih kraljevskih dvoranah zapojejo kraljevske pesmi, tako kot je v starem času muzikalični del oboževanja imel visoko raven? Že mnogi ljudje, so se čutili pritegnjene k oboževanju Jehove, ker so bili odkritosrčno in prijazno sprejeti, ko so obiskali eno njihovih dvoran. In gotovo je tudi oznanjevanje in poučevanje s predavanji in demonstracijami na visoki ravni. — 1. Kor. 14:24, 25.

Tudi pesmi lahko prispevajo k temu, da ljudje spoznavajo Jehovo Boga. To pokazuje doživljaj neke žene, ki je bila leta 1973 krščena na kongresu, prirejenem na Yankee-Stadionu (New York) pod geslom »Božanska zmaga«. Sama od sebe je poiskala eno kraljevskih dvoran v svojem kraju in je ostala na obeh sestankih. Ko je skupščina pela pesem št. 119 »Gledali bomo slavo Jehovino«, je besedilo in pa način, kako so jo peli, naredilo nanjo tolikšen vtis, da je rekla: »Tukaj bi rada ostala.« Obrnila se je na neko Pričo in prosila za biblijski študij; napredovala je tako, da je postala krščanska Jehovina priča.

Zato naj bo vsaka posamezna Bogu predana Jehovina priča odločna prispevati svoj del, da pride s petjem v kraljevski dvorani do izraza cenjenje Jehovinih čudovitih lastnosti in vsega, kar je naredil za svoje služabnike materialno in duhovno. Zato pojmo Jehovi v slavo z »vsem, kar je v nas«!