V čem so Jehovine priče drugačne?

JEHOVINE priče se na splošno smatra »kakor vsako drugo religijo« in je pogosto prišteta k »osnovnim« skupinam. Večkrat pa se priznava, da so bolj aktivne kakor druge in, da goreče govorijo o svoji veri s — katoličani, protestanti, Židi in vsemi drugimi.

Jehovine priče imajo dejansko drugačen način oznanjevanja. Toda največja razlika je v tem, kar verujejo in učijo.

VERUJEJO V CELO BIBLIJO, NE DA BI BILI »FUNDAMENTALISTI«

Jehovine priče verujejo, da je Biblija popolna Božja beseda (66 knjig »Starega in novega Testamenta«, kakor so v večini Biblij navedene). Toda niso »fundamentalisti« v smislu, v kakršnem se ta izraz na splošno razume. Ne verujejo, da je treba vse, kar piše v Bibliji, vzeti dobesedno. Zastopajo uravnovešeno, razumno gledišče, ki je prav tako biblijsko, namreč, da je treba veliko v Bibliji napisanega razumeti simbolično ali slikovito, čeprav je v njej tudi mnogo neposrednih, dobesednih pojasnil, kakor so zakoni, po katerih naj se kristjan dnevno ravna.

Jezus Kristus na primer sam priznava, da so njegovi primeri simbolični. V Bibliji uporabljena grška beseda za »priliko« se lahko prevaja tudi kot »primerjava« ali »slika«. Tako je o Jezusu rečeno: »Vse to je govoril Jezus množicam v prilikah ... a na samem je učencem svojim razlagal vse« (Marko 4:34; Mat. 13:34).

Večkrat je treba prerokbe Biblije simbolično razumeti. O preroški knjigi, o Razodetju, je v uvodni vrsti rečeno: »In je (Jezus Kristus) poslal angela svojega in po njem to v znamenjih oznanil hlapcu svojemu Janezu« (Razod. 1:1). Iz takšnih neposrednih pojasnil in tudi iz povezanosti zlahka spoznamo, katera pojasnila je treba vzeti dobesedno in katera simbolično.

Zato Jehovine priče ne pridejo do tako nerazumnih in neznanstvenih zaključkov kakor fundamentalisti, ki verujejo, da je bila Zemlja ustvarjena v šestih dobesednih dneh po 24 ur. Priče vedo, da izraz »dan« v glavnem označuje določeno časovno razdobje. Tako govorimo na primer o »dneh naših prednikov« in mislimo s tem številna leta. Biblija nam pomaga pravilno razumeti to misel, ker zatem, ko opisuje, da je Bog šest ustvarjalnih »dni« ustvarjal, govori, da je bilo vse narejeno v enem samem »dnevu«. »To so početki nebes in zemlje, ko so bila ustvarjena, ob času (dnevu, NS), ko je Jehova Bog naredil zemljo in nebo.« Tako lahko biblijski »dan« obsega časovno obdobje tisoč ali celo več tisoč let (1. Moj. 2:4; 2. Petr. 3:8).

BOŽJE KRALJESTVO — DOBESEDNA VLADAVINA

Pomembna razlika med Jehovinimi pričami in cerkvami krščanstva je, da priče priznavajo Božje Kraljestvo kot dobesedno vladavino, ki bo iz nebes nesporno vladala nad Zemljo. Ni enostavno nekaj v srcih ljudi, kar bi človeštvo počasi spreobrnilo, da bi delali Božjo voljo. Prerok Daniel je očitno govoril o vladavini, ko je o Božjem Kraljestvu rekel naslednje: »Vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke« (Dan. 2:44).

Bog tega Kraljestva ni troedini bog. On je edini Suveren vesolja; njegovo ime je Jehova (Ps. 83:18). Jezus Kristus ni del božanstva, On je Jehovin Sin, samostojna osebnost. Ta Sin je tisti, ki ga je Bog postavil za vladarja Kraljestva, ki bo tisoč let vladalo nad Zemljo in skrbelo za to, da se bo Božja volja godila na Zemlji prav tako, kakor se že vrši na nebu (Razod. 20:4—6; Mat. 6:9, 10). Pod Kristusovo vladavino bodo obujeni tudi mrtvi in vsi poslušni ljudje bodo tu na Zemlji dosegli popolnost (Razod. 20:11 do 21:4).

Razen tega spoznavajo Jehovine priče na osnovi biblijskih prerokb in svetovnih dogodkov v izpolnitvi teh prerokb, da je bilo ob koncu »časov narodov«, leta 1914 n. št. v nebesih vzpostavljeno Kraljestvo in, da je bil Kristus takrat postavljen na prestol (Luk. 21:24). Spoznavajo, da daje Bog na razpolago čas, da bi dal ljudem, posebno tem v krščanstvu, priložnost, dobiti opozorilo pred uničenjem tega sestava stvari, da lahko zavzamejo stališče na strani kraljevske vladavine in so rešeni. Jehovine priče pa opozarjajo na to, da je sedaj blizu čas, ko bo Kraljestvo uničilo vse človeške vladavine v bitki, ki je v Bibliji povezana s »Har-Magedonom« ali »Harmagedonom« (Razod. 16:14—16; 19:11—21; Ezek. 3:17).

ŽIVLJENJSKA POT

Jehovine priče verujejo, da pravo krščanstvo ni enostavno neka religija, temveč življenjska pot. Dejansko je bilo krščanstvo v dneh apostolov označeno kot »pot« (Dej. ap. 9:2; 19:9, 23; 22:4; 24:22). Kristjan mora v vsakdanjem življenju uporabljati vsa dobra načela Biblije, doma, pri delu — ob vsakem času. Vsak, kdor krene od te poti in namenoma prekrši Božje pravične zakone, tako da nemoralno postopa, krade, obrekuje, širi krive nauke ali povzroča razcepe in sekte, bo izključen iz skupščine.

Nasprotno pa večina cerkva krščanstva prenaša v svoji sredini tiste, ki stalno delajo slabo, pri njih so dobrodošli celo homoseksualci in uživalci mamil. Toda Jehovine priče ne puščajo ob strani zapovedi Biblije. Skupščino ohranjajo čisto, da bi jim Bog še naprej dajal svojo milost in da bi ščitil posamezne člane skupščine. (1. Kor. 5:5, 9—13). Mar ne pričakuješ, da so kristjani čisti, pošteni ljudje, s katerimi se lahko duhovno družiš?

BREZ OBREDOV, BREZ DELITVE NA DUHOVNIKE IN LAIKE

Na sestankih skupščin Jehovinih prič (ki jih je po svetu preko 40 000), ni nobenih obredov. Sestanki služijo šolanju — namenjeni so preučevanju in obravnavanju Biblije. Na njih ni nič pobožnjaškega, temveč kar se obravnava, je podano na razumljiv in vendar prisrčen način, tako da vpliva na razum in srca. Ni članarine in cerkvenih davkov, ne plačuje se desetina, in nikoli se na sestankih ne zbirajo prispevki. Izdatki za vzdrževanje njihovih kraljevskih dvoran se krijejo s prostovoljnimi prispevki. Te dvorane niso dragoceno opremljene ali polne religioznih slik, temveč urejene in služijo namenu (2. Kor. 8:12—15; 9:6, 7).

Tudi se ne dela razlik med duhovniki in laiki. Vsi, neglede na njihovo raso ali družbeno pripadnost, so »bratje« in »sestre«. Kakor med kristjani prvega stoletja, je v vsaki skupščini postavljeno starešinstvo, ki nadzoruje dejavnost skupščine in nudi vsem duhovno pomoč. Ti možje so izbrani na osnovi svoje krščanske zrelosti, ljubezni, njihovega zanimanja za druge in njihove pripravljenosti pomagati. Ne dobivajo plače in ne nosijo nobenih religioznih nazivov, ki bi jih označevali za poseben razred in jih povzdigovali nad druge. Sodelujejo v oznanjevanju in poučevanju, kakor so to delali apostoli in kar delajo tudi ostali člani skupščine (1. Tim. 3:1—7).

STALIŠČE DO SVETA

V nasprotju z večino članov cerkva krščanstva se Jehovine priče ne udeležujejo nobenega političnega gibanja in ne sodelujejo v nobeni politični dejavnosti. Kakor je rekel Jezus za svoje naslednike, oni »niso del tega sveta«. Ne poizkušajo spremeniti družbenega ali političnega sestava sveta. Pričakujejo, da bo Bog ‚naredil vse novo‘ (Jan. 15:19; Razod. 21:5). Nevtralni so v vseh vojnah in političnih zadevah in ne zagovarjajo »demonstracij«, stavk ali kakšnih drugih državi škodljivih ali prevratniških prizadevanj. Poslušajo zakon države, v kateri živijo (Mat. 22:21). Če pa bi se jih hotelo navesti, da ranijo svojo krščansko vest in postanejo neposlušni Božjim zapovedim, so odločni ‚Boga bolj poslušati kakor ljudi‘ (Dej. ap. 5:29).

Iz podobnih razlogov nočemo imeti Jehovine priče nobenega opravka z medverskim ali ekumenskim gibanjem. Cerkve krščanstva in religije nekrščanskega sveta so s svojimi nauki in postopanjem del tega sveta, zato ne odgovarjajo opisu, ki ga je dal Jezus o svojih naslednikih (Jan. 17:14—16). Te religije sestavljajo, kakor pokaže Biblija, veliko religiozno »svetovno kraljestvo«, imenovano »Babilon veliki« (Razod. 17:5, 18). Svetovni vladarji jih bodo uničili; takšna je Božja obsodba (Razod. 17:15—17).

Kratko rečeno, Jehovine priče so drugačne, ker se tesno držijo naukov Biblije. Odklanjajo posvetne filozofije in izročila krščanstva. Če se zdijo Jehovine priče nekaterim »nenavadne«, je to zato, ker ti ljudje merijo priče po merilu krščanskih cerkva. Dejansko pa so te organizacije odtujene Bogu, ker so Božjo besedo nadomestile s človeškimi filozofijami, kakor je to storilo židovsko duhovništvo starega časa. Jezus je rekel: »In tako ste ovrgli zapoved Božjo zaradi izročila svojega« (Mat. 15:6).

Danes ima krščanstvo eno milijardo članov. Jezus Kristus je vnaprej rekel, da bo značilno v času njegove prisotnosti v kraljevski moči, da se ne bodo redki, temveč mnogi navidezni kristjani obračali nanj in govorili: »Gospod, Gospod, ali nismo prerokovali v tvojem imenu, in hudičev izganjali s tvojim imenom in mnogo čudežev delali s tvojim imenom?« Toda Jezusu bodo tujci in odgovoril jim bo: »Nikoli vas nisem poznal; poberite se od mene, ki delate krivico!« (Mat. 7:22, 23).

Čeprav Jehovine priče niso del tega sveta, se za ljudi ljubeče zanimajo. Ljudem govorijo z občutkom nujnosti, ker smatrajo kratek čas, ki temu sestavu stvari še preostaja, kot čas, ko pokazuje Jehova svoje potrpljenje, ker ne želi, da bi se kdo pogubil (2. Petr. 3:9, 15; Ezek. 33:11). Zato spodbujajo ljudi, da preučujejo Biblijo in se trudijo, usmeriti svoje življenje po temeljnih načelih Biblije (Zef. 2:3).

Če si v tem nemirnem, nevarnem času zaskrbljen za svojo družino, tedaj preučuj Biblijo na svojem domu z eno od Jehovinih prič in obišči sestanke v njihovi kraljevski dvorani. Na ta način ne boš našel samo varnosti; že sedaj boš živel srečnejše, mirnejše in bolj smiselno življenje v upanju, da boš v bodočnosti po Božjem Kraljestvu dobil večno življenje (1. Tim. 4:8).