Uporabljati biblijska temeljna načela v družinskem življenju
1. Kako se lahko v osebnostih pojavijo različnosti in kakšno vprašanje zato nastane?
MI vsi smo različne osebe. V marsikaterem pogledu je to dobro, ker je življenje zanimivejše in polno sprememb. Tudi problemi se lahko rešujejo na osnovi tega. Nekatere situacije se lahko bolje uredijo, če sodelujejo osebe z različnimi sposobnostmi. To zahteva tudi družinsko življenje. Zaradi nepopolnosti pa se včasih doseže ravno nasprotno. Različnosti izzovejo včasih probleme, ki otežkočajo sodelovanje. Seveda lahko imajo problemi tudi drugačne vzroke kot so različnosti v osebnostih, toda tu gre za vprašanje: Ali naj sploh pride kristjan kdaj do zaključka, da je neki problem, ki zadeva posamezno osebo, popolnoma nerešljiv ali da so si nekatere osebe brezupno nasprotne?
2. Kakšna spodbuda se daje glede težav, namesto postavljanja pravil?
2 Ni naš namen, da bi postavljali množico pravil, temveč bi želeli pomagati, da vidite možnosti za rešitev problemov tam, kjer jih morda ne slutite. Morda pa vidiš možnost, toda ne veš, kako bi jo spremenil v dejanje. Če gre za ljudi, potem nikoli ne pozabi, da se razmere lahko spremenijo. Prav tako se lahko spremenijo tudi ljudje. Ti tudi. Dejansko ima pravi kristjan boljšo priložnost in več razlogov, da spremeni svojo osebnost, kakor kdorkoli drug. On je celo dolžan to storiti. Zakaj?
3. Kakšno spodbudo daje Pavel glede spremembe osebnosti?
3 Biblija zelo določno govori o spremembah, ki jih moramo narediti na svoji osebnosti. Spodbuja k temu tako, da pojasni, zakaj in kako lahko to naredimo. V svojem pismu kristjanom v Efezu je pisal Pavel: »Da ste slekli z ozirom na prejšnje življenje starega človeka, ki gine po slah prevare, a da se obnavljate v duhu uma svojega in ste oblekli novega človeka, ustvarjenega po Bogu v pravičnosti in svetosti resnice.« Iz teh besed izhaja, zakaj moramo obleči novo osebnost. Gotovo mora vsak od nas priznati, da je bila naša stara osebnost v glavnem pod vplivom »prevare sla«, ker smo bili »otemnjeni v razumu, odtujeni življenju Božjemu«. Ko smo sprejeli resnico, kakršna je »resnica v Jezusu«, smo začeli spoznavati, kako se lahko »poprimemo resničnega življenja«. Razvijali smo iz srca prihajajočo novo željo, ki je prišla do izraza s tem, da smo se predali Bogu, da bi v zvesti predanosti izvajali njegovo voljo«. (Efež. 4:17—24; 1. Tim. 6:19)
4. Od koga naj pričakujemo pomoč in kako postane produktiven?
4 Morda se strinjaš s tem, mogoče pa se sprašuješ, kako je mogoče uporabiti ta temeljna načela za probleme, s katerimi se moraš boriti v družinskem življenju. Morda veruješ, da »duh uma svojega« (dobesedno: duh tvojega razuma) ni dovolj močan. Vzemimo, da ti sam res nisi dovolj močan. Toda ko si se predal, si se dal v Jehovino roko in on je dovolj močan. On te lahko in te želi voditi in krepčati, da bi mogel doprinesti svoj del. »Bog namreč je, ki dela v vas in voljo i delovanje, po svoji dobri volji«. (Fil. 2:13) Ni treba, da zaupaš svoji moči ali duhu tvojega lastnega razuma, temveč se nauči, kako lahko z Božjim duhom sodeluješ. Noben problem ni za njega prevelik, niti smrt Kristusa ni bila prevelika. Pavel je rekel: »Če pa duh tistega, ki je obudil Jezusa iz mrtvih, prebiva v vas, on ki je obudil Kristusa Jezusa iz mrtvih, oživi tudi smrtna telesa vaša zaradi duha svojega, ki prebiva v vas«. (Rim. 8:11; glej tudi Efež. 1:19, 20)
5. Kakšno olajšanje in tolažbo lahko dobimo, čeprav bi problemi življenja še ostali?
5 To ne pomeni, da boš lahko rešil svoje probleme enostavno tako, da greš preko njih. To pomeni, da lahko imaš tolažilno zavest, da sta tvoje stališče in tvoj način postopanja biblijska. Z Jehovinega stališča si na dobrem glasu in imaš čisto vest. On želi, da je pravična zahteva njegovega zakona (v njegovih temeljnih načelih) izpolnjena na nas, ki ne »živimo po mesu, ampak po duhu«. Res je, da si še vedno nepopoln, toda Bog je v svoji dobroti naredil pripravo, po kateri so tvoji grehi lahko odpuščeni.
6. Kaj se lahko naučimo v tem pogledu iz poročila v 11. pogl. Hebrejcem?
6 Res je sicer, da se pravkar navedeni biblijski stavki v glavnem nanašajo na tiste, ki so v krščanski skupščini in imajo nebeško upanje, toda temeljno-načelno zadevajo tudi »veliko množico« krščanskih prič, ki je omenjena v Razodetju 7:9 in ima zemeljsko upanje. To lahko spoznamo po neizpodbitnem dokazu, da je Jehovina milost in blagoslov počivala na vseh predkrščanskih pričah, ki so opisane v listu Hebrejcem, 11. poglavje. S pomočjo njegovega duha jim je uspelo reševati mnoge probleme, tudi družinske, in spodbudili bi te, da storiš enako. To je tudi razlog, zakaj nam je dano poročilo o »velikem oblaku« prič. (Hebr. 12:1) S to mislijo želimo posvetiti našo pozornost navdihnjenemu nasvetu, ki ga je dal Pavel kristjanom v Efezu.
7. Kateri nasvet daje Pavel v nadaljevanju svoje spodbude v Efež. 4:22—24?
7 Neposredno po spodbudi, da oblečemo novo osebnost, daje Pavel nadaljnji praktični nasvet. Ta nasvet se sicer nanaša v glavnem na obnašanje v skupščini, toda zadeva tudi družinsko življenje in delno tudi neposredne stike v družini. Namesto da bi postavljal pravila, je Pavel opisal temeljna načela in pokazal, kako in zakaj jih je treba upoštevati. Takole piše: »Zato, iznebivši se laži, govorite resnico vsak z bližnjim svojim, ker smo udje med seboj«. (Efež. 4:25)
MEDSEBOJNA ODVISNOST
8. a) Kako zadeva temeljno načelo, da smo »udje med seboj«, tako mesene kakor tudi duhovne zveze? b) S čim je to dobro ponazorjeno?
8 S tem da si se predal, si postal član Božje družine in upravičeno mu lahko rečeš: »Oče naš«. (Mat. 6:9) To je duhovni odnos in v tvojem življenju ima prednost pred vsem drugim. Vendar se s tem telesne zveze in z njimi povezane obveznosti ne prekinejo. Bog je ustvaril popolno človeško družino; prvemu človeku je dal nalogo, da se razmnožuje, in tako je bilo upanje, da bo nekoč veliko družin sestavljenih iz staršev in otrok. (1. Moj. 1:28) Ko je Pavel rekel »Ker smo udje med seboj«, je pojasnil osnovno temeljno načelo, ki zadeva oba prej omenjena odnosa. To misel podpira še na drugem mestu, ko uporablja človeško telo in njegove ude kot primerno ponazoritev za medsebojno odvisnost. (Glej 1. Kor. 12:12—27; Efež. 4:4, 15, 16)
9. a) Kakšno koristno uporabo ima pravkar obravnavano temeljno načelo za krščansko skupščino? b) Kje to danes manjka in h kakšnemu problemu vodi?
9 Razumevanje tega temeljnega načela ti bo veliko pomagalo. Ali razumeš smisel tega temeljnega načela? Celo v krščanski skupščini ne pripadajo posamezni člani samo Bogu in svojemu poglavarju, Jezusu Kristusu, temveč tudi drug drugemu. Oni niso sami svoji. S tem se pospešuje pristna, zavestna enotnost, ki jo lahko najdeš med Jehovinimi pričami po vsej Zemlji. Toda pod pritiskom teh »zadnjih dni«, ki ga težko obvladamo, pogosto v družinskem življenju manjka takšna enotnost. Kakor je napovedano, je ta prevladujoči duh v »zadnjih dneh« značilen po sebičnosti, nehvaležnosti in nezvestobi. (2. Tim. 3:1—5) V mnogih družinah hodi vsakdo po svojih poteh, celo otroci, ki so še zelo mladi. Morda imaš nagnjenje, da delaš enako in se morda čutiš celo dolžnega tako delati, sploh če si edini v družini, ki se zanima za pravo oboževanje. Tvoj okus in dejavnost sta povsem drugačna in ti se »več ne udeležuješ nerodovitnih del teme«. (Efež. 5:11) Neglede na to si ti, medtem ko živiš skupaj s svojo družino, njen del in zato imaš tudi ti določene obveznosti do ostalih družinskih članov.
10. Kako se lahko potrudimo, da pospešujemo v družini mir in enotnost?
10 Kakšno naj bo tvoje stališče in kaj naj bi delal? Tudi če se tvoj trud ne ceni, glej za priložnostmi, da celo v majhnih stvareh pospešuješ mir in enotnost družine. Če se drugi upirajo, tedaj ne posnemaj njihove ravnodušnosti in sovražnega razpoloženja. Iz stvari, pri katerih ne gre za biblijska temeljna načela, ne delaj spornih vprašanj. A niti takrat ne moreš vztrajati na tem, da bi drugi spoštovali biblijska temeljna načela, razen kot oče ali mati svojih otrok. V dnevnem druženju z drugimi misli na to, da dejanja govorijo glasneje od besed. Poizkusi pokazati, kaj ti pomeni resnica in da ti daje resnično srečo in zadovoljstvo ter čudovito upanje za bodočnost, istočasno pa imej sočutje s tistimi, ki so v težkem položaju.
POKAZOVATI LEPOTO »NOVE OSEBNOSTI«
11. Kakšno uporabo ima nasvet apostola Pavla glede a) neresnice, b) jeze in c) kraje?
11 Tukaj dani nasvet zadeva večinoma družinsko življenje, neglede kako je družina sestavljena. Ni težko dovoliti si malo neresnice in se izgovarjati, da se ne izplača vedno govoriti resnico. Ali se veseliš, kadar ugotoviš, da drugi družinski člani tako delajo? Mar ni s tem izpodkopano zaupanje in nastajajo sumničenja? Občutek, da spadamo skupaj, s tem prav gotovo ni poglobljen. Pavel je rekel: »Iznebivši se laži, govorite resnico vsak z bližnjim svojim.« Prav tako se lahko goji skrivna jeza do nekoga, ki nas stalno draži. Če nisi pripravljen tega priznati, se lahko zgodi, da si kaj domišljaš. Tudi če si upravičeno jezen, bodi oprezen; ,sonce naj ne zaide nad jezo vašo‘. Vzrok tvoje jeze je morda še vedno tu, toda potrudi se, da si osvojiš Jehovino stališče do tvojega problema in prosi ga za pomoč. »Vrzi na Jehovo breme tvoje, in on te bo podpiral«. (Efež. 4:25, 26; Ps. 55:22) Če to storiš, ne boš »dal prostora hudiču«. Nato pojasni Pavel: »Kdor je kradel, ne kradi več, temveč trudi se, delajoč dobro z lastnimi rokami, da ima kaj podeliti potrebnemu.« Kakšna skušnjava je lahko, ukrasti nekaj malega, — samo košček priljubljene jedi, preden pride na mizo. Nihče ne bo nič pogrešal, nihče ne bo nič videl, razen če si ne obrišeš dokaza z ust! To temeljno načelo ne zadeva samo majhnih otrok, čeprav je treba pravilna temeljna načela vtisniti v razum že otrokom, prijazno, toda vztrajno. Vsak družinski član ima, glede na starost in razmere, pravico do določene mere privatnega področja. Ne sili v takšno področje. Tudi to bi bila, — milo rečeno, — neka oblika kraje. (Efež. 4:27, 28)
12. a) Kako zadeva nasvet glede govora še posebno družinsko življenje? b) Kako lahko v soglasju z nasvetom iz Rim. 12:14 nadomestimo slabo z dobrim?
12 Naprej se nam dobro svetuje glede govora kakor tudi nagibov, ki so za njim. »Nobena gnila beseda ne izidi iz vaših ust, ampak če je katera dobra za napredek ... Vsaka bridkost in srd in jeza in vpitje in preklinjanje izgini od vas z vso hudobnostjo vred«, prav tako »nespametne besede ali norčevanje«. (Efež. 4:29—31; 5:4) Pogosto se smatra, da smo lahko doma povsem sproščeni, bolj kakor v skupščini, kjer so bolj poudarjena pravilna temeljna načela. Zato je nujno zavedati se važnosti samoobvladanja in to še posebno, če je ozračje sproščeno in pri pripovedovanju veselih zgodb ter šal ni nobenih mej, ali pri izbiri besed, če je nekdo izzvan. Ni ravno nujno, da je »gnila beseda« očitno umazana ali sramotna. To je lahko zvita besedna igra, nekaj dvoumnega, nekaj, kakor jabolko, ki izgleda zunaj zelo lepo, znotraj pa je gnilo. Da, odvisno je od tega, kaj imaš v srcu. (Mat. 12:34) Takšne stvari pripadajo stari osebnosti. Biti pa morajo nadomeščene s tem, kar pripada novi osebnosti, kar služi »v izgradnjo« in z »zahvaljevanjem«. Hudobnost in grenkoba, kakor tudi sramotno govoričenje mora biti nadomeščeno s tem, da smo »med seboj blagi, milosrčni, pripravljeni odpuščati«. To so biblijska temeljna načela, ki se morajo uporabljati v družinskem življenju. (Efež. 4:32; Kol. 3:8—10)
13. a) Kaj zadeva vse osebnosti? b) Česa ne smemo nikoli podcenjevati in zakaj ima ponižnost važno vlogo?
13 S tem nikakor ne želimo reči, da je lahko uporabljati ta biblijska temeljna načela. Lažje jih je prebrati, kakor pa izpeljati v dela. Pri tem ne gre za mrtva dejstva ali številke, niti za stvari, ki bi jih lahko odložili kot nekaj namišljenega. Gre za osebnosti, za tvojo lastno in za osebnosti drugih. Glede teh osebnosti, tudi tvoje lastne, so lahko v srcu in v razumu skriti kotički, kar je lahko prednost ali pa tudi v škodo. Upoštevati je treba tudi Jehovino izredno osebnost. Nikoli ne podcenjuj njegovega ljubečega zanimanja za to, da vzdržuješ z njim dober odnos. Nikoli ne podcenjuj mnogih nezmotljivih priprav, ki jih je ustvaril po svoji besedi in svoji organizaciji, po svojem duhu in po molitvi, da bi ti pomagal, obleči Kristusu podobno osebnost. (Efež. 3:20) Mnogokrat napredujemo v duhovnosti počasneje, kakor smo pričakovali. Vidimo morda višja merila, toda težko jih je doseči, — prav tako kakor v gorah, ko pridemo na nek vrh in zagledamo še nove vrhove. V glavnem je to vprašanje tvojega lastnega stališča, — če si ponižen in pripravljen priznati svoje napake in neuspehe in če si še naprej pripravljen truditi se in vedno znova poizkušati. Takšno stališče bo Jehova zagotovo blagoslovil in tvoji bratje in sestre v Božji družini te bodo zato ljubili in storili vse, kar je v njihovih močeh, da ti pomagajo.
14. a) Kako naj poizkušamo premagovati predsodke, ki jih morda ima kdo od nas? b) Kakšen zgled nam je dal Jezus v tem pogledu?
14 Toda četudi si ponižen in odkritosrčen, tega morda vseeno drugi člani tvoje telesne družine ne bodo cenili, ker imajo predsodke ali so celo sovražni. Morda bodo rekli, da se poizkušaš dvigniti nad nje. Tega ni težko razumeti. Merila, ki jih imaš kot pravi kristjan, so verjetno višja kakor njihova lastna, vendar s tem kot oseba ne boš večji ali močnejši, mar ne? To, kar si, si postal po Jehovini nezasluženi dobroti. Ti to razumeš, oni pa ne. Ne da bi oviral svoj položaj ali ranil katerokoli biblijsko temeljno načelo, se moraš še posebej truditi, da se obnašaš tako, da imajo drugi tvoje obnašanje za povsem normalno. Ti moraš iti tako daleč, da jim pokažeš, da pripadaš njim. Bodi pripravljen mnogo prezreti. Poizkusi preprečiti, da bi druge ranil ali da bi dopustil, da te užalostijo. Jezus je moral v tem pogledu mnogokrat trpeti, kadar je bil skupaj z ljudmi, ki so imeli predsodke in so bili sovražno razpoloženi. Toda nikoli ni prenehal govoriti z njimi in ni se jim umaknil. Peter je rekel o njem glede tega: »Ker je Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da hodite po sledovih njegovih ... psovan ni psoval, trpeč ni pretil, temveč vse je prepuščal tistemu, ki sodi pravično«. (1. Petr. 2:21—23)
PRISTNA LJUBEZEN IN PODREJENOST
15. Iz katere teme izhaja Pavel pri svojem nasvetu družinskim članom, toda kako je bilo to temeljno načelo že zgodaj popačeno?
15 Pavel je pisal svoj izčrpni nasvet zakonskim ženam, možem in otrokom z naslednjo spodbudo, ki velja za vse: »Pokorni bodite drug drugemu v strahu Kristusovem«. (Efež. 5:21) V svojem nasvetu zakonskim možem in ženam izhaja Pavel iz te teme. S svojim prenagljenim postopanjem je pokazala prva žena, Eva, pomanjkanje podrejenosti in to ne samo do Boga, temveč tudi do svojega moža. Adam je v določenem smislu pokazal, da je bil Evi podložen, ker je sledil njenemu zgledu, toda to je bilo v popolnem nasprotju z redom. S tem je pokazal, da ni bil podložen Bogu. Na ta način je bila stvar glede podrejenosti obrnjena in popačena, čim je greh našel vhod v človeško družino.
16. Zakaj je podreditev dokaz za resnično ljubezen in na kakšen način lahko to spoznamo?
16 Pravilna podrejenost je dokaz prave ljubezni. Ko si se predal Bogu kot pravi kristjan, je bil to dokaz tvoje ljubezni do njega in tvoje popolne in voljne podrejenosti, da bi delal njegovo voljo. Tudi v krščanski skupščini mora biti duh medsebojne obzirnosti in podrejenosti »v strahu Kristusovem«. V tem pogledu naj bi dajali starešine zgled tako, da ne »gospodujejo čredi, temveč da so zgledi čredi«. Isti duh naj bi bil tudi pri tebi doma. To se lahko dobro prikaže na primeru človeškega telesa, čigar udje »so združeni in zedinjeni po pripomoči slehernega člena«, da lahko deluje. Niti glava ne more reči nogam: »Ni mi vaju treba«. (1. Petr. 5:3; Efež. 4:16; 1. Kor. 12:21)
17. Kaj je pogosto vzrok, da zakonca slabo med seboj izhajata, toda kako se lahko problem reši v mnogih primerih?
17 Kjer je takšno dobro stališče medsebojnega sodelovanja, tam je manj zakonskih in družinskih problemov, ki se ne bi mogli hitro in lahko rešiti. Z drugimi besedami: pomanjkanje takšnega stališča je pogosto glavni vzrok problemov. Celo če je v zakonu samo en zakonec Bogu predan kristjan in ima takšno pravilno stališče, se lahko, — gledano vnaprej, — prepreči, da bi ti problemi pripeljali do napetosti in prepirov. Pavel je kristjane goreče prosil, »da živite dostojno poklicu, ki ste ž njim bili poklicani, z vso ponižnostjo in krotkostjo, s potrpežljivostjo prenašajoč se med seboj v ljubezni«. (Efež. 4:1, 2)
18. a) Kaj se lahko naučimo iz Pavlovega nasveta Filip. 2:2—4? b) Kako je možno, da so »drugi višji« od nas?
18 To je še bolj izrazito pokazal v svojem pismu Filipljanom, v katerem je pisal: »Napolnite mi veselje s tem, da ste složni, da imate eno ljubezen, ... ničesar ne delajte iz sebičnosti ali praznega slavoljubja, temveč po ponižnosti cenite drug drugega više od sebe. Ne glejte vsak na svoje, ampak vsak tudi na to, kar je drugega«. (Fil. 2:2—4) Ali si takšen ponižen človek, ali pa si sebičen in egoističen ter vztrajaš na tem, da je tvoje mnenje vedno pravilno? Če si zakonski mož ali starešina, ali ugotavlja tvoja žena ali drugi v skupščini, da si ponižen? Ali vsi opazijo, da ceniš druge bolj kakor samega sebe? Brez dvoma te v določenih lastnostih ali sposobnostih prekašajo. Ti lahko nabaviš za svoje stanovanje vse pohištvo. Toda, — mar bi lahko uredil svoje stanovanje tako prijetno in udobno kakor tvoja žena? Ali ne znajo celo tvoji otroci izražati veselje in naklonjenost bolj spontano kakor ti?
19. V kakšnem obsegu naj bo neka žena podložna svojemu možu in zakaj?
19 Nato pokazuje Pavel lepo povezanost med biblijskimi temeljnimi načeli ljubezni, podrejenosti in položajem poglavarja. Ker je »mož glava ženi kakor tudi Kristus glava skupščini«, mu je ona podrejena. V kakšnem obsegu? »Kakor je skupščina pokorna Kristusu, tako bodite tudi žene svojim možem v vsem.« Morda njen mož ni Bogu predan kristjan in je zato mogoče celo nasproten, toda to temeljnega načela glede položaja poglavarja ne razveljavi. Naj mu ne bo podložna z nejevoljo in samo takrat naj naredi izjemo, če bi s svojo podreditvijo prekršila neko drugo biblijsko temeljno načelo. (Efež. 5:22—24)
20. Kako daleč naj gre mož v svoji ljubezni do žene in zakaj?
20 Krščanski zakonski soprog je v prvi vrsti odgovoren uporabljati temeljno načelo prave agape-ljubezni. Kako daleč naj bi šel v tem? »Možje, ljubite žene svoje, kakor je tudi Kristus ljubil skupščino in je samega sebe dal zanjo, da jo posveti ... da pripravi sam sebi slavno skupščino, ki nima madeža ali gube«, torej kot krasno nevesto. To gotovo zahteva, da zakonski mož svojo ženo zelo spoštuje, medtem ko naj ima »žena globoko spoštovanje do moža«. (Efež. 5:25—27, 33)
21. V koliko in zakaj zadevajo temeljna načela ljubezni in podrejanja tudi otroke?
21 Otroke se spodbuja, da so svojim staršem poslušni in podložni. Pod zdravo in ljubečo biblijsko vzgojo svojih staršev ,v Gospodu‘ naj bi bili »v vsemu« poslušni, ker tedaj velja zanje obljuba: »Da se ti bo dobro godilo in boš dolgo živel na zemlji«. ((Efež. 6:1—4; Kol. 3:20)
22. Kako potrjuje Peter nujnost, da so vsi ponižni?
22 Spodbudno in ohrabrujoče je v zaključku ugotoviti, kako potrjuje Peter na svoj način ista biblijska temeljna načela, ki jih poudarja Pavel. Peter prav tako poudarja, da mora biti vsak posameznik ponižen. Takole piše:» Slednjič pa, vsi bodite enega mišljenja, sočutni, bratoljubni, milosrčni, ponižni.« Na drugem mestu pravi: »Vsi pa si opašite ponižnost, da služite drug drugemu, ker ,Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost‘«. (1. Petr. 3:8; 5:5) Jezus je pokazal takšno stališče na izreden način, ko je svojim učencem umival noge in dal zgled, ki bi ga naj njegovi nasledniki posnemali. Kdaj si zadnjič komu v duhovnem smislu umil noge, tako da si nekomu iz svoje družine ali iz skupščine z veseljem naredil neko manjvredno delo? Tudi to je biblijsko temeljno načelo, ki bi ga morali večkrat uporabljati. (Jan. 13:4—9)
[Slika na strani 16]
Mi smo člani, ki pripadamo drug drugemu