Kako reagiraš na rasne razlike?

RAZLIKE med rasami so ljudem povzročile že mnogo problemov. Razmislimo za trenutek: Ali so rasne razlike končni problem, ali pa to je samo reakcija ljudi na te razlike?

Določeni ljudje so to reakcijo uporabili kot rušilno politično orožje. Tako, na primer, je Adolf Hitler rekel nekdanjemu nemškemu politiku Hermannu Rauschningu:

»Seveda je tudi meni, kakor vsem, dobro znano ... da v znanstvenem smislu ni nikakršnih ras ... Kot politiku mi je potreben le pojm, s katerim lahko razbijem red, ki temelji na dosedanji zgodovinski povezanosti ... Nacionalsocializem bo s pojmom ,rasa‘ izvedel revolucijo za novo ureditev na svetu.«

Z drugimi besedami lahko rečemo, da je Hitler vedel, da mora, če hoče doseči svoje politične cilje, usmeriti reakcijo ljudi glede rasnih razlik na določeni tir.

VPRAŠANJA Z GLOBLJIMI RAZLOGI

Kako je s teboj? Ali dovoliš, da te prazna govoričenja in predsodki o rasnih razlikah potegnejo v svoj vrtinec, kakor so to mnogi dovolili? Ali lahko to povzroči, da ne gledaš več na ljudi tako, kot si zaslužijo? Ali gledaš številne zločine in umazanijo v mnogih »getih«, kot dokaz, da je ena rasa manj vredna od druge?

Ali imaš predsodke? Ali na zunaj kažeš, da nimaš rasnih predsodkov, toda čutiš, da si storil nekaj dobrega, če si bil prijazen z osebo druge rase? Ali takoj, ko slišiš za nek zločin, pomisliš na rasno pripadnost zločinca?

Ali se smatraš za žrtev rasnih predsodkov? Če da, ali greš tedaj v drugo skrajnost, tako da na svoj način razvijaš predsodke? Ali misliš, da je tvoja rasna pripadnost edini razlog, da te zapostavljajo? Ali imaš morda kakršnekoli slabe navade, ki bi jih lahko odpravil in tako pridobil spoštovanje drugih?

IZVOR ČLOVEŠKIH RAS

Boljše razumevanje rasnih razlik bo našo reakcijo ublažilo. Spoznanje o nastanku teh razlik, nam bo pomagalo gledati na nje z realnega in moralnega stališča in skrajneži takrat ne bodo več vplivali na nas.

Z vso pravico lahko vprašaš: »Kako so sploh nastale rase s toliko različnimi značilnostmi? Kako pojasniti, da so Skandinavci visoki, da imajo svetlo kožo in svetle lase, da so Eskimi čokati, z gostimi črnimi lasmi in ploščatim nosom ter ozkimi očmi, ali da so črnci temne kože, kratkih skodranih las in debelih ustnic?

Znanstvena raziskovanja so pokazala, da so razlike živih stvarjenj v glavnem glede genov (dednih faktorjev). Možnost različnosti pri vseh živih stvarjenjih, tudi pri človeku, je že v sami naravi. Zoolog Ernest Mayr pravi: »Iskati čiste rase in o njih govoriti, je popoln nesmisel, ker spada spremenljivost k vsaki prirodni populaciji.«

Kako so iz teh spremenljivosti nastale rase, se lahko najlaže prikaže z vzgojo rastlin. Ali si vedel, da se lahko pri vzgajanju rastlin izloči določene veje (n. pr. posebna velikost)? Tako se odpre možnost razvoja novih sadik teh rastlin s čisto enakimi lastnostmi.

Uporabimo to izkušnjo pri človeku. Vzemimo, da je neka skupina ljudi zemljepisno izolirana od ostalega človeštva, kakor ločuje vrtnar sadike. Sčasoma bi se pri potomcih teh ljudi vzpostavile določene, posebno poudarjene ali »prevladujoče« označbe. Končno bi nastala nova »rasa«, toda to bi bili še vedno ljudje.

Da so rase nastale na takšen način, je znanstveno in zgodovinsko dokazano. Po pojasnilih S. A. Barnetta, profesorja zoologije na avstralski ljudski univerzi, je rasa »skupina, ki ima enotno skupino genov in katera se loči od drugih skupin zaradi zemljepisne izolacije«.

Učenjaki lahko samo ugibajo, kako je prišlo do te »zemljepisne izolacije«, čeprav obstaja zgodovinski vir, čigar poročilo odgovarja dejstvom.

Poglejmo v čas, ko še ni bilo ras. Takrat se je lahko po zgodovinskih beležkah reklo za človeštvo: »Ljudstvo je eno in vsi govorijo en jezik« (1. Moj. 11:6, Jeruzalemska Biblija). L. C. Dunn, profesor zoologije, se s tem poročilom popolnoma strinja. Takole piše: »Morda je bil čas, ko so bili vsi ljudje v medsebojnem sorodstvu, ker so celo še danes vsem rasam skupni mnogi geni, prav tako, kot če bi jih vsi dobili iz istega vira«.

Iz religioznih in političnih razlogov se je nekoč poizkušalo vse ljudi zadržati skupaj (glej 1. Moj. 11:1-9), toda ta poizkus ni uspel. Če bi, tedaj se ljudje ne bi hitro razširili po vsej Zemlji, toda to bi bilo v protislovju s Stvarnikovim namenom, ker je ON malo pred tem rekel: »Rodovitni bodite in množite se ter napolnite zemljo« (1. Moj. 9:1, glej tudi 1:28).

Ali se je ta namen uresničil? Vsekakor in to zelo produktivno. Stvarnik je namreč povzročil, da so ljudje nenadoma govorili razne jezike, zato se med seboj niso več razumeli. Ali je bila kakšna boljša možnost spodbude, da bi se razšli?

Lahko si zamislimo, kaj se je zgodilo. Ker se ljudje niso mogli več sporazumeti, so se v majhnih skupinah razšli, ločeni med seboj zaradi jezikovnih zaprek. Z nadaljnjim medsebojnim oddaljevanjem so se ustvarjale še večje razlike. Poročilo o teh dogodkih se glasi: »Tako jih je razkropil Jehova odtod po vsej zemlji« (1. Moj. 11:8). Potomci posameznih skupin, izolirani zaradi zemljepisnega položaja in jezika, so se razmnoževali in razvijali lastne značilnosti, pomembne za svojo »raso«.

Tu nastane vprašanje: »Ali so postale rase tako različne, da predstavlja vsaka od njih drugo vrsto?« Zoolog Mayr odgovarja na to vprašanje takole:

»Vse različne skupine sodobnega človeka na površju zemlje pripadajo eni sami vrsti ... To je dejstvo. Človeške rase se med seboj manj ločijo, kakor podvrste mnogih živalskih vrst. Kljub temu so bili zapeljani ljudje pripravljeni glede človeka določiti vrste in so — po vzpostavi umetnega merila, kakor je na primer, bela, rumena, rdeča in črna barva kože — razdelili človeštvo na šest ločenih skupin... Takšna razvrstitev je izrazito nasprotna z biološkim pojmom o vrstah.«

Kako točno se biblijsko poročilo ujema z znanimi dejstvi! V prvem stoletju našega štetja je rekel apostol Pavel Atenčanom, da je Bog »iz ene krvi (naredil) ves rod človeški«. Po vrstnem redu besed iz New English Bible se ta stavek glasi: »Iz enega debla je ustvaril vse človeške rase, da prebivajo po vsem licu zemeljskem« — Dej. ap. 17:22-26.

ALI JE SPOSOBNOST RAZMIŠLJANJA ODVISNA OD ZUNANJOSTI?

Mnogi ljudje trdijo, da je med zunanjostjo in duhovnimi sposobnostmi medsebojna povezanost. Zato pravijo, da bi bilo treba tiste, katerih videz je povezan z »manjvredno« sposobnostjo mišljenja, ločiti. Smatrajo, da se lahko na ta način izognejo genetske oslabitve »boljše« rase.

Profesor Mayr označuje trditev o »medsebojni povezanosti ljudi posebne barve oči in las z določenimi razumskimi ali značajnostnimi potezami« kot »varljivo sklepanje«. »Ves razpoložljivi dokazni material namreč zanika obstoj takšnih medsebojnih zvez.«

Kaj lahko dejansko spoznamo iz dokaznega materiala glede rasnih razlik? Ali je ena rasa »dragocenejša« od druge? Theodosius Dobzhansky z Univerze Rockfeller v New Yorku pravi:

»Pozornost zbujajoče je dejstvo — ki ga niti sami rasisti ne morejo zatajiti — da so rasne razlike v povprečju mnogo manj pomembne od različnosti znotraj ene rase. Z drugimi besedami, pripadniki vsake rase, ki imajo velike možgane in visok inteligenčni kvocient, so daleč nad povprečjem lastne ali neke druge rase.«

Kaj lahko iz tega sklepamo? Naslednje: če je res treba — kakor trdijo določeni ljudje — ločiti ljudi z »manjvredno« sposobnostjo razmišljanja ali kulture, ali ne bi tedaj — logično — morali ločiti vse tiste, ki ne odgovarjajo določenim »normam«, namesto da se jih ločuje na osnovi rasne pripadnosti ali barve kože? V takšnem primeru bi morali izločiti mnogo pripadnikov lastne rase iz enakih razlogov, kot želijo ločiti druge. Ali je to njihov namen?

Pri tem smo vsi pred vprašanjem, namreč, ali smo pripravljeni sprejeti Božje stališče? To vprašanje je apostol Peter jasno izrazil z naslednjimi besedami: »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temveč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično« (Dej. ap. 10:34, 35). Ali so tudi tebi dobrodošli iz vsakega naroda in iz vsake rase tisti, »ki delajo pravično«? To je sporno vprašanje, o katerem je treba razmisliti.

CENITI MNOGOVRSNOST RAS?

Vse okrog nas priča o neskončni mnogovrstnosti in kakšno bi sploh bilo življenje brez tega? Ali bi rad jedel vsak dan enako hrano? Kaj bi rekel, če bi bila samo ena vrsta kopenskih živali, ptic ali rastlin? Vzemimo, da bi vse cvetje bilo ene barve. Ali bi ti takšen svet ugajal?

Mi zato ne živimo v takšnem svetu, ker je Stvarnik z mnogo ljubezni poskrbel za veliko raznovrstnost vsega živega, kar predstavlja za naš miselni sistem neizčrpen izvor radosti. Ker takšna različnost bogati naše življenje, ali naj bi bilo zato glede različnosti človeških ras drugače? Ali si lahko zamisliš Stvarnikovo neodobravanje, če bi podcenjeval to mnogovrstnost?

Profesor Dobzhansky je pojasnil: »Genetska mnogovrstnost je blagoslov, ne prekletstvo. Vsaka skupnost naj bi izpolnjevala najrazličnejše naloge in zadolžitve.«

Zanimivo je, da je skupnost, ki resnično ceni mnogovrstnost med ljudmi. To so Jehovine priče, ki smatrajo to različnost za spodbudno in prijetno. V tej skupnosti so vsi zadovoljni, neglede na rase, ki jim pripadajo, in vsi imajo priložnost, produktivno uporabljati svoje sposobnosti. Veseli so, da je med pripadniki raznih ras tolikšna mnogovrstnost glede osebnosti, izobrazbe, oblačenja, stanovanj in prehrane.

Tudi vedo, da so na mednarodnih kongresih Jehovinih prič pri svojih krščanskih bratih vedno dobrodošli in da povsod najdejo ljubezen in spoštovanje. G. Norman Eddy, religiozni dopisnik piše o Jehovinih pričah:

»Presenečeni smo nad njihovim, iz srca prihajajočim spoštovanjem do ljudi vseh ras. Jehovine priče — nasprotno nekaterim, ki imajo nauk o bratstvu med rasami samo na jeziku — izrekajo v svojih skupščinah dobrodošlico vsem, a to delajo tudi osebe na vodilnih položajih, neglede na barvo kože ali kakšne druge zunanje označbe.«

Jehovine priče so spoznale, da se morajo vsi popraviti, neglede, kateri rasi pripadajo, in tako se vsi skupaj trudijo, da bi se poboljšali s tem, ko se pustijo voditi krščanskim temeljnim načelom. Če je nekdo neurejen, če se grdo izraža, če ne spoštuje bližnjih, ali zakona, če prekomerno pije ali zanemarja svoje družinske dolžnosti, mora napraviti potrebne spremembe, da bi odgovarjal krščanskim temeljnim načelom. Tako »oblači novo osebnost«, kar lahko, če želi, stori vsak posameznik, neglede na svojo rasno pripadnost. — Kol. 3:9, 10; Rim. 13:1; 2. Tesal. 3:10.

Svet, ki ga je načrtoval Adolf Hitler po svojem »pojmu o rasah«, bi bil pust, brez radosti, upravljan po volji njegove »gosposke rase«. Nasprotno temu pa Bog v svoji modrosti koristi vse lastnosti človeka, da bi vzpostavil uravnovešeno, ljubečo in namensko organizacijo. Zakaj torej ne bi radostno sprejeli mnogovrstnost ras?