Ali si zares dostopen?

JEHOVA je pozoren na to, da so njegovi služabniki dostopni. To lahko tudi pričakuje, ker je On sam za to izreden zgled, sedaj ob vsakem času in pod vsemi okoliščinami posluša vse vrste ljudi, ko molijo k njemu (Psalm 65:2).

Da Bog nikakor ni nedostopen, spoznamo po tem, da je poslal na Zemljo svojega Sina in pustil, da živi v skromnih okoliščinah. Zakaj je tako storil? Razlog za to je bil, da bi Njegov Sin Jezus Kristus, postal usmiljen in zvest Veliki Duhovnik in ne takšen, ki bi ne čutil naših slabosti, temveč takšen, ki je v vsakem pogledu preizkušen tako, kakor mi sami. Polni zaupanja in prepričanja se približujemo prestolu milosti in Božje nezaslužene dobrote (Hebr. 2:17, 18; 4:15, 16; 10:19, 21, 22). Tako želi Jehova Bog.

Danes so ljudje na splošno vse bolj odtujeni, med seboj vse manj govore — tako v družini kot med predpostavljenimi in podrejenimi. Zato moramo tembolj spoznati, kako važno je biti dostopen. Ne smemo dopustiti, da se stanje, ki vlada v svetu, razširi na krščansko skupščino in, da vpliva na duh prisrčnosti in prave ljubezni. Katere osebe naj bi še posebej pazile in kaj lahko storijo, da bi se uprle tej nevarnosti?

Krščanski soprogi, ki morajo ljubiti svoje žene, kakor lastna telesa, naj bi pazili, da ostanejo dostopni. Tudi starši morajo biti dostopni svojim otrokom, da ti ne bi postali razdražljivi in malodušni. Prav tako morajo tudi starešine v vsaki krščanski skupščini biti dostopni svojim bratom in sestram (Efež. 5:28, 33; Kol. 3:19, 21; 1. Pet. 5:1, 3).

BITI DOSTOPEN

Temeljni pogoj, da bi bil nekdo dostopen, je iskreno zanimanje za drage. Ni dovolj samo reči, da smo dostopni in da so naša vrata vsakomur odprta ter da je vsakdo dobrodošel. Neki pregovor se glasi: »Največ ljudi se hvali s svojo dobroto«. Toda besede niso dovolj; s tem, kako po stopamo z drugimi, moramo pokazati, da smo dejansko dostopni ljudje (Preg 20:6; 1. Janezov 3:18). Če smo zaskrbljeni za ljudi in če jim želimo pomagati, morajo oni to tudi občutiti.

Starešinam je po Božjem zakonu dana naloga, da služijo kot pastirji pod Jezusom Kristusom v skupščini, vendar se naj zato ne zde sami sebi pomembnejši od drugih, saj so tudi oni samo »ovce« in s tem del črede (Dej. ap. 20:28; 1. Peter 5:2, 4). Hvaležni naj bodo, da jih Poglavar skupščine, Kristus, smatra vredne, da služijo drugim članom črede in da jih je Bog za to usposobil tako, da jim je dal spoznanje, razumevanje in modrost (1. Tim. 1:12; 2. Kor. 3:5). Takšna duhovna bogastva so istočasno posest, ki jim jo je zaupal Bog. Namesto da sami sebe smatrajo za važne, bi se naj veselili, da imajo po nezasluženi Božji dobroti nekaj, s čemer lahko koristijo bratom, tako da jim posredujejo dober nasvet in spoznanje iz Božje besede. Namesto da sebe smatrajo za nekaj posebnega, naj ponižno težijo za tem, da z uporabo zaupane posesti spoznanja, slave Jehovo Boga in Njegovega Sina kot Poglavarja skupščine. (1. Kor. 4:7; 1. Petr. 4:10, 11).

ALI SI NA RAZPOLAGO?

Ti se seveda ne moreš pokazati dostopnega, če se ne daš na razpolago, tako da se s teboj lahko pogovarjajo. Za Jehovo Boga je apostol Pavel lahko rekel, da »ni daleč nobenemu od nas« (Dej. ap. 17:27). Mojzes, eden od Božjih služabnikov, se je »od jutra do večera« ukvarjal z utrujajočimi nalogami v zvezi s člani izraelskega naroda, ko jim je pomagal reševati njihove probleme (2. Moj. 18:13-16).

Seveda imajo lahko tudi krščanski starešine mnogo obveznosti, — morda imajo družino, ki zahteva njihovo pozornost. Razen tega želijo sodelovati na oznanjevanju dobre vesti in pridobiti v učence mnogo ljudi. Toda če želijo postati dobri pastirji črede, morajo na uravnovešen način zadovoljiti tem in še drugim obveznostim, da bi tako lahko bili na razpolago svojim bratom in sestram v skupščini, ki pri njih iščejo nasvete in pomoč.

Pogosto je vsa stvar le v tem, da si prisoten na krščanskih sestankih, kjer si pripravljen pogovarjati se. Če narediš vtis, da si »stalno zaposlen«, lahko drugi oklevajo in ne pristopijo k tebi. Pisanje za skupščino in drugi krščanski posli imajo sicer res svojo vrednost, toda z njimi se ne izkažemo kot resničen pastir »ovc«. Bolje se je posvetiti tem zadevam takrat, kadar smo že posvetili določeno pozornost »ovcam« (primerjaj Preg. 27:13; Jan. 10:2-4).

Seveda je pohvale vredno, če sami damo iniciativo in pokažemo zanimanje za druge, tako da z njimi govorimo. Na ta način posnemamo zgled Boga, saj On ni čakal, da se ljudje najprej obrnejo k njemu, temveč je sam naredil prve korake (Jer. 7:13, 25; 2. Kor. 5:20; 1. Jan. 4:10, 19). Vendar gre pri tem tudi za to, da ne pokažemo samo »prijetne« oblike druženja ali da smo na zunaj prijazni in odprti (ali da naredimo takšen vtis), temveč mora biti naše zanimanje iskreno in resnično (1. Petr. 1:22).

Ali zares poslušamo, kadar nas kdo kaj vpraša, ali nam govori o svojem problemu? Stvar se nam lahko zdi neznatna ali celo malenkostna, za tistega pa, ki o njej govori, je morda zelo pomembna. Tako nekateri starši napačno postopajo in izzovejo svoje otroke ali jih naredijo malodušne, ker jih ne poslušajo, ali pa se jim celo posmehujejo, ko pridejo k njim z določnimi, navidezno malimi problemi. Starešine se morajo varovati, da bi se tako obnašali do članov skupščine, v kateri služijo, ker tudi Jehova prav gotovo ne postopa tako. Iz Jakobovega lista 1:5, spoznamo, da Jehova Bog ne skopari s svojo pomočjo glede naših problemov — ki so, gledani z Njegovega vzvišenega stališča, prav gotovo zelo nepomembni — temveč jih posluša in nam velikodušno pomaga. On se ne jezi, ker prihajamo k njemu, niti nam ne očita, da prihajamo k njemu s takimi stvarmi.

Nekoč so pripeljali majhne otroke k Božjemu Sinu, Njegovi učenci pa so starše poizkušali ovirati, ker so mislili, da njihov Mojster nima časa in, da mora svojo pozornost posvetiti važnejšim stvarem. Ko je Jezus to opazil, Mu ni bilo všeč, pokaral je učence ter posvetil otrokom pozornost, kakršno so si želeli (Matevž 19:13, 14; Mar. 10:13-16).

Ta izredni zgled, ki nam ga dajeta Jezus in Njegov Oče, naj bi nas navedel, da bomo mi prav tako odprti in dostopni. Tako bomo doprinesli, da bo vladal v skupščini dober duh, dejanski krščanski duh prisrčnosti in zaupanja, ljubezni in bratske naklonjenosti. Tako se bomo pokazali kot blagoslov za druge in tudi sami bomo bogato blagoslovljeni.