Ponavljanje zaradi poudarka

K UČINKOVITEMU poučevanju spada tudi ponavljanje. Poslušalci si bodo pomembno misel verjetneje zapomnili, če jo boš omenil več kot enkrat. In če boš to misel ponovil še z rahlo drugačnimi besedami, jo bodo morda še celo jasneje razumeli.

Če si poslušalci tvojih besed ne bodo zapomnili, te ne bodo imele vpliva na njihovo verovanje oziroma njihovo življenje. O točkah, ki jih boš posebej poudaril, pa bodo verjetno še razmišljali.

Glede ponavljanja nam je za zgled Jehova, naš Veliki poučevalec. Izraelskemu narodu je dal deset zapovedi. Poskrbel je, da je narod te zapovedi slišal po angelskem zastopniku pri gori Sinaj. Kasneje jih je dal Mojzesu v pisni obliki. (2. Mojz. 20:1–17; 31:18; 5. Mojz. 5:22) Mojzes je po Jehovovem napotilu te zapovedi narodu še enkrat povedal pred vstopom v Obljubljeno deželo in jih po svetem duhu tudi zapisal, in sicer v Peti Mojzesovi knjigi 5:6–21. Med temi zapovedmi, danimi Izraelcem, je bila tudi zahteva, da morajo Jehova ljubiti ter mu služiti iz vsega srca, duše in moči. Tudi to je bilo večkrat ponovljeno. (5. Mojz. 6:5; 10:12; 11:13; 30:6) Zakaj pa? Ker je bila to po Jezusovih besedah »prva in največja zapoved«. (Mat. 22:34–38) Jehova je Jude kot ljudstvo po preroku Jeremiju preko 20-krat opomnil, kako zelo pomembno je, da ga ubogajo v vsem, kar jim je zapovedal. (Jer. 7:23; 11:4; 12:17; 19:15) In po Ezekielu je več kot 60-krat povedal, da bodo narodi »vedeli, da sem jaz GOSPOD«. (Ezek. 6:10; 38:23)

V zapisu o Jezusovi strežbi prav tako zasledimo učinkovito rabo ponavljanja. Vzemimo na primer četvere evangelije: vsak od njih obravnava pomembne dogodke, ki so opisani še v enem ali več drugih evangelijih, vendar pa jih predstavi iz rahlo drugačnega zornega kota. Tudi Jezus je pri svojem poučevanju isto temeljno točko pouka predstavil ob več priložnostih, toda na različne načine. (Mar. 9:34–37; 10:35–45; Jan. 13:2–17) In ko je bil nekaj dni pred svojo smrtjo na Oljski gori, je s ponovitvijo poudaril naslednji pomembni nasvet: »Čujte [. . .], ker ne veste, katerega dne pride Gospod vaš.« (Mat. 24:42; 25:13)

V terenski strežbi. Kadar pričuješ ljudem, upaš, da si bodo povedano zapomnili. Ta cilj boš laže dosegel, če boš učinkovito posegal po ponavljanju.

Sogovorniku se bodo stvari pogosto laže vtisnile v spomin, če jih boš ponovil že takrat, ko o njih razpravljaš. Zato bi lahko kak svetopisemski stavek, potem ko ga boš prebral, poudaril tako, da bi opozoril na njegov ključni del ter vprašal: »Ali ste opazili, kaj piše v tem svetopisemskem stavku?«

Prav tako lahko učinkovito uporabiš stavke, ki jih boš izrekel na koncu pogovora. Lahko bi denimo rekel: »Ključna misel najinega pogovora, za katero upam, da si jo boste zapomnili, je . . .« Zatem jo še enkrat ponovi s preprostimi besedami. Morda bi lahko rekel kaj takšnega: »Božji namen je, da bi zemlja postala raj. Ta namen se bo zagotovo uresničil.« Ali morda: »Biblija jasno kaže, da živimo v zadnjih dneh te stvarnosti. Da bi preživeli njen konec, moramo spoznati, kaj Bog zahteva od nas.« Lahko pa bi tudi rekel: »Kot sva videla, nam Biblija praktično svetuje, kako se spoprijeti s problemi družinskega življenja.« V nekaterih primerih lahko kot točko, ki naj bi si jo sogovornik zapomnil, morda zgolj ponoviš kakšen biblijski citat. Da bi to naredil učinkovito, pa moraš o tem seveda že prej razmisliti.

Na ponovnih obiskih, k čemur spadajo tudi biblijski pouki, lahko v ponavljanje vpleteš vprašanja za ponovitev.

Če je komu kakšen biblijski nasvet težko razumeti ali ga udejanjati, boš morda moral o tej temi spregovoriti ob več priložnostih. Prizadevaj si jo predstaviti iz različnih zornih kotov. Ni treba, da so takšne razprave dolge, vendar pa bi morale učenca spodbuditi k temu, da bi o zadevi še razmišljal. Spomni se, da je Jezus s takšnim ponavljanjem svojim učencem pomagal premagati željo, da bi bili na prvem mestu. (Mat. 18:1–6; 20:20–28; Luk. 22:24–27)

Ko imaš govor. Če govoriš z odra, tvoj cilj ni le to, da predstaviš informacije, temveč si želiš, da bi poslušalci te informacije razumeli, si jih zapomnili in jih udejanjali. Da bi to dosegel, s pridom posegaj po ponavljanju.

Toda če boš glavne točke ponavljal prepogosto, se lahko zgodi, da te poslušalci ne bodo več pozorno poslušali. Skrbno izberi točke, ki si zaslužijo poseben poudarek. To so ponavadi glavne točke, na katerih gradiš svoj govor, vendar pa lahko k njim spadajo tudi druge misli, ki bodo tvojim poslušalcem posebej koristile.

Da bi se okoristil ponavljanja, lahko morda najprej v uvodu predstaviš glavne točke govora. To stori s kratkimi stavki, s katerimi boš na splošno opisal vsebino govora, z vprašanji oziroma s kratkimi primeri, s katerimi boš predstavil problem, ki ga je treba rešiti. Morda lahko omeniš, koliko glavnih točk boš obravnaval, in jih našteješ po številčnem zaporedju. Vsako od teh točk zatem razvij v jedru govora. V jedru govora lahko vse še bolj poudariš tako, da vsako glavno točko ponoviš, preden greš na naslednjo. To lahko dosežeš tudi s kakšnim primerom, s katerim boš glavno točko naobrnil. Glavne točke lahko nadalje poudariš tako, da jih v sklepu ponoviš, jih osvetliš z navajanjem primerjav, odgovoriš na postavljena vprašanja oziroma na kratko predstaviš rešitve predstavljenih problemov.

Izkušen govornik pa poleg že omenjenega tudi skrbno opazuje posameznike v občinstvu. Če kdo od njih kakšno misel težko dojema, govornik to opazi. In če je točka pomembna, jo pove še enkrat. Toda zgolj s ponavljanjem istih besed morda ne bo dosegel svojega namena. K poučevanju spada več kot le to. Govornik mora biti prilagodljiv. Morda bo moral k svojemu govoru kaj dodati brez vnaprejšnje priprave. Če se boš učil tako upoštevati potrebe svojega občinstva, bo to zelo prispevalo k učinkovitosti tvojega poučevanja.