Pogled v svet

Kanadski najstniki in religija

»Presenetljivih 80 odstotkov kanadskih najstnikov verjame v Boga«, a »le 15 odstotkov jih redno obiskuje versko ustanovo«, piše v časopisu Vancouver Sun. Od kod tako neskladje? Nekateri so zapustili religijo zaradi »skrajnega dolgčasa mnogih verskih pobožnih služb«, pa tudi »doktrinalna togost mlade odvrača«. Časopis dodaja: »Nedvomno je podoba organiziranih religij hudo iznakažena tudi z zgodbami z naslovnic o spolnem zlorabljanju krščanske duhovščine, o nemirih sikhov, judovskih ekstremistih in hindujskih bojevnikih. Ankete odkrivajo, da le 39 odstotkov kanadskih najstnikov zaupa verskim voditeljem, v primerjavi z 62 odstotki leta 1984.« V sklepu poročila piše: »Pri najstnikih ne zaleže niti pristna dobrodošlica duhovščine, pa še množična kultura je vse preveč sovražna do verskih ustanov oziroma večini mladih ne ugaja duhovno sporočilo. Ali pa vse od zgoraj naštetega.«

Hitri ščurki

Vsak, ki je skušal uloviti ščurke, ve, da to ni lahko. V čem je njihova skrivnost? Eno so dlačice ob trebušnih straneh, s katerimi zaznajo že najmanjše gibanje zraka, ki ga povzročijo sovražniki, in s katerimi odkrijejo, iz katere smeri prihaja. Pa tudi njihov živčni sistem je očitno izredno učinkovit, saj potrebujejo le stotinko sekunde, da se odzovejo in stečejo proč. Zdaj je Jeffrey Camhi s svojimi tovariši na jeruzalemski Hebrejski univerzi s hitrosnemalnim fotoaparatom spoznal več, poroča časopis Berliner Morgenpost. Odkrili so, da lahko ščurki tečejo s hitrostjo enega metra na sekundo in pri tem celo spreminjajo smer do 25-krat na sekundo. »Ne poznamo nobene druge živali, ki bi bila sposobna takega orientacijskega vedenja, tako hitrega spreminjanja smeri,« pravi Camhi, ki so ga navedli v New Scientistu. »Če ščurek ne bi bil tako nezaželen gost v hiši, bi bil nedvomno deležen občudovanja, ki si ga zelo zasluži.«

Največja bakterija na svetu?

Heide Schulz, znanstvenica z Max Planckovega inštituta za morsko mikrobiologijo je v usedlini na oceanskem dnu ob namibijski obali v Afriki odkrila bakterijo velikanko. Organizem dosega 0,75 milimetra premera in je 100-krat večji od katere koli druge znane bakterije. »Če je bila povprečna bakterija velikosti pravkar skotene miške, je novonajdena velika kakor sinji kit,« poroča londonski The Times. Ti organizmi, ki se imenujejo Thiomargarita namibiensis, so rahlo povezani drug z drugim kakor niz biserov. Glede na The Times se bakterija »hrani s sulfidi, ki jih oksidira s pomočjo nitratov iz morske vode«.

Preveč trupel v Gangesu

»Hindujci že stoletja potapljajo svoje umrle v Ganges. Verjamejo namreč, da to zagotavlja mokšo oziroma osvoboditev duše iz kroga telesnega obstoja,« piše v Electronic Telegraphu. »Dokler je bil 2500-kilometrski Ganges globok, so njegovi hitri tokovi odnesli s seboj na stotine razpadajočih trupel. Toda z leti se je reka upočasnila in postala plitvejša zaradi industrijskih in drugih odpadkov, ki so jih odlagali vanjo.« Zaradi tega so se trupla »za tedne zapletla med rastline in odpadke«. Ob koncu osemdesetih let tega stoletja je vlada skušala rešiti problem tako, da je vnesla v Ganges na tisoče mesojedih želv. Toda leta 1994 so projekt ustavili, ker je bilo za želve preveč trupel, pa tudi same želve so lovili divji lovci. V novi kampanji ljudi prepričujejo, naj svoje mrtve sorodnike upepelijo ali jih pokopljejo v pesku ob reki.

Nič več limba?

Limb, kraj, kamor naj bi po katoliški tradiciji šle duše umrlih nekrščenih dojenčkov, je izginil iz katoliške teologije. Nikoli sicer ni postal dogma, bil pa je »plod sklepanja teologov iz 12. stoletja«, ki so potrebovali kraj »v onostranstvu« za tiste, ki niso namenjeni niti za nebesa niti za pekel. Mednje so spadali »nedolžni novorojenci, ki so umrli, še preden so prispeli na krstni kamen,« in »pošteno živeči neverniki«. »Potem ko so si limb izmislili, je imel pomembno vlogo v doktrinalnem učenju cerkve,« piše vatikanski poročevalec Marco Politi v časopisu La Repubblica. Toda v sodobnejših katekizmih, tudi v splošnem katekizmu, ki so ga objavili leta 1992, ni sledi o limbu. »V resnici se je celotna zamisel o onostranstvu v zadnjih nekaj desetletjih spremenila,« pojasnjuje Politi. Mnogi teologi zdaj pravijo, da gredo dojenčki, ki umrejo, ne da bi jih krstili, naravnost v nebesa. Italijanski teolog Pino Scabini pravi: »Danes se stremi k temu, da se da prostora življenjsko pomembnim elementom razodetega – večnemu življenju, o katerem je govoril Jezus, in vstajenju.«

Ugrabiteljski posel

»Ugrabljanje je [. . .] cvetoč posel na področjih, kot so Mehika, Kolumbija, Hongkong in Rusija,« piše v U.S.News & World Report. »Po svetu je število ugrabitev za odkupnino preseglo rekorde v vsakem od zadnjih treh let.« Doslej je največ ugrabitev v Latinski Ameriki, kjer so med letoma 1995 in 1998 ugrabili 6755 ljudi. Temu sledijo Azija in Daljni vzhod (617), Evropa (271), Afrika (211), Bližnji vzhod (118) in Severna Amerika (80). Večinoma so ugrabljeni krajevni trgovci in posestniki, v nevarnosti pa je lahko vsakdo – tuji delavci, trgovski potniki ali turisti. Mednarodne družbe zdaj sklepajo zavarovalne pogodbe za ugrabitev in odkupnino, da bi krile odkupnino, pa tudi stroške poklicnih pogajalcev in psiholoških svetovalcev. Ugrabitelji so organizirani, raziskujejo tržišče in ocenjujejo tveganje pri mogočih žrtvah. Z ujetniki običajno ravnajo lepo, saj se zavedajo, da bo tako manj poskusov pobega in bodo imeli več možnosti za to, da dobijo izplačilo. »Le vsaka deseta ugrabitev po svetu se konča s smrtjo ugrabljenega,« piše v reviji, a takole opozarja: »Pazite se krajevne policije. Pogosto sodeluje z ugrabitelji.«

Molilčev vodnik na spletni strani

Anglikanska cerkev je nedavno na internetu odprla svojo spletno stran. Na njej je vodnik, kako moliti. Cerkev poudarja, da Bog sliši vsako molitev, in spodbuja ljudi, naj bodo pri molitvah ustvarjalni. »Uporabite glasbo, kamen, pero, rožo ali svečo, da se boste laže osredotočili« in »uporabite svojo roko. S prsti si lahko [v] spomin prikličete različne reči, za katere naj bi molili.« Rečeno je na primer, da lahko palec, kot najmočnejši prst, spomni na molitev za močne reči v življenju, na primer dom in družino. Visoki sredinec vas lahko spomni na molitev za »ljudi, ki imajo na svetu oblast«, mezinec pa bi vas lahko spomnil na »molitev zase«. V The Timesu glede teh novosti pripominjajo: »Vsebina te spletne strani kaže na cerkveno mnenje o tem, kako posveten je postal narod. Rednost molitve primerjajo s prehranjevanjem ali pletjem vrta: ‚Najboljše je malo in pogosto, a ne odnehajte.‘«

Kislina in zobna gniloba

»Ljudje bi morali nehati misliti, da luknje [v zobeh] nastajajo le zaradi sladkorja, ter se osredotočiti na hrano, po kateri v ustih ostaja kislina,« pravi Mike Edgar, eden od avtorjev Oral Health: Diet and Other Factors. V poročilu svetujejo, naj si ljudje, ki za zajtrk pijejo pomarančni sok ali ki jedo kislo hrano, ne umivajo zob najmanj pol ure za tem. Zakaj? Ker se zobna sklenina, ko raven kisline v ustih zraste nad določeno točko, omehča in s ščetkanjem se odrgne vrhnja plast. Bolj priporočljiva je hrana, bogata z beljakovinami, na primer sir ali arašidi, ki bo nevtralizirala kislino, toda najkasneje v 20 minutah po uživanju kisle hrane, piše v londonskem The Timesu.

Japonska rešitev z lutkami?

Za stare starše, ki živijo daleč proč od svojih vnukov in jih redko kdaj vidijo, ima neko tokijsko podjetje rešitev: pošljite jim sliko dojenčka in v šestih tednih boste dobili lutko, ki bo videti kot dojenček s slike. »Le da se tu ne konča,« poroča New Scientist. »Na digitalni zapisovalnik v obliki mikročipa, ki je v lutki, lahko posnamete otrokovo zgodnje brbranje, tako da je celo slišati kakor vaš dojenček. Lutkino roko preprosto vzamete v svojo in slišali boste otrokov glas ali pač tisto, kar boste posneli. Glede na The Nikkei Weekly to 400 ameriških dolarjev vredno lutko večinoma naročajo stari starši, ki redko vidijo potomce svojih potomcev.«