Zakaj glasba vpliva na nas

GLASBA in jezik sta edinstveno človeška. Težko bi si bilo zamisliti svet brez katerega od njiju. »Tako jezik kot glasba sta značilna za človeško vrsto, zdi se, da sta univerzalna,« piše v knjigi The Musical Mind. Sta del naše potrebe po komuniciranju. Torej bi lahko rekli, podobno kot za jezik, da ko glasba »govori«, naša čustva »poslušajo«.

Zakaj in kako glasba govori našim čustvom? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo razmisliti o naslednjem: 1. o samih glasbenih elementih in kako jih naši možgani obdelujejo; 2. o našem čustvenem ustroju in kulturnem okolju, saj ta vplivata na naše odzivanje na glasbo; in 3. o jeziku, ki tudi lahko vpliva na naše odzivanje.

Glasbeni elementi

Značilnostim glasbe pogosto pravijo »glasbeni elementi«. Med te elemente sodi ton glasbila. Francoski rog na primer opisujejo kot »pompoznega«, oziroma kot težkega, in zveni povsem drugače od »ošabne« trobente. Čeprav oba sodita v isto družino oziroma skupino, med pihala, pa vsak ustvarja različno močne delne tone. To daje vsakemu glasbilu njegov edinstveni »zvok«. Skladatelji s pomočjo teh lastnosti ustvarjajo določene zvočne učinke, da razvnamejo čustva poslušalcev.

Verjetno je eden prvih elementov, s katerim se seznanimo, ritem – morda zato, ker takrat, ko smo še v maternici, poslušamo materino bitje srca. Pravijo, da lahko na naše odzivanje na glasbeni ritem podzavestno vpliva bitje našega srca ali celo naše dihanje. Zato morda ni naključje, da je večini ljudem, vsaj kot je videti, najbolj všeč glasbeni tempo med 70 in 100 udarci na minuto – to pa je ista stopnja kakor pri povprečnem srčnem utripu zdravega odraslega človeka. Tako vsaj nakazujejo v reviji Perceptual and Motor Skills.

Velika glasbena raznolikost, ki jo lahko ustvarijo ti elementi, postane očitna, ko pretehtavamo več različnih glasbil ter zvoke in melodije, ki jih ti ustvarjajo. Tesnobni zven fagota v drugem stavku Mozartovega koncerta za fagot, lahko prebudi močna čustva in občutke. Otožni zvok japonske flavte, šakuhačija, se lahko nežno dotakne srca. Zaradi hripavega zvoka tenorskega saksofona se mnogim melodija bluesa dolgo obdrži v glavi. Spremljava tube v nemški godbi navadno vzbudi živahnost. Ob ritmičnem napevu violin, ki igrajo Straussov valček, pa mnoge poslušalce vleče na plesišče. Do takšnega učinka pride zato, ker »glasba govori celotnemu človeškemu bitju«, pravi Clive E. Robbins, z Nordoff-Robbinsovega centra za zdravljenje z glasbo (New York).

Konsonanca, disonanca in melodija

Konsonanca ustvarja blagoglasne glasove, disonanca pa ostre. Toda ali ste vedeli, da se ta dva elementa v nekaterih vrstah glasbe dopolnjujeta? Glasbeno delo, ki zveni harmonično, ima verjetno v sebi več disonance, kot si zamišljate. Stalno vzajemno delovanje konsonanc in disonanc ustvarja nihanje, sicer večinoma nezaznavno, dvig napetosti, ki se sprosti v naših čustvih. To blago čustveno nihanje je pomirjujoče, medtem ko samo disonantna glasba lahko vznemiri in vzbudi neprijetne občutke – zelo podobno, kot če bi z nohti praskali po šolski tablici ali tabli. Če pa po drugi strani glasba temelji samo na konsonanci, je lahko dolgočasna.

Melodija je ubrana ureditev posameznih zapovrstnih tonov. Nekateri strokovnjaki pravijo, da beseda izhaja iz grške besede melos, ki pomeni »pesem«. Slovarji melodijo definirajo kot sladko oziroma prijetno glasbo, kot kakršen koli prijeten zvok.

Vendar pa prijetne melodije ne ustvari kakršno koli zapovrstje zvokov. Če se na primer med zapovrstnimi toni pogosto pojavljajo veliki intervali, je lahko melodija dramatična, ne pa prijetna. Po drugi strani pa lahko zapovrstni toni, med katerimi je malo velikih intervalov, ustvarjajo prijetno melodijo. Različna ureditev tonov in intervalov daje melodiji žalosten ali pa vesel značaj. Melodija ustvarja svojo napetost in sprostitev ter vpliva na naša čustva zaradi dviga ali padca višine tona.

Ko vsi ti elementi nastopijo skupaj, ustvarjajo močno silo, ki lahko razvname naša čustva ali pa jih umiri. To je zaradi tega, ker naši možgani glasbo zaznavajo in obdelujejo po različnih poteh.

Glasba in možgani

Nekateri pravijo, da sta jezik in logika funkciji predvsem leve polovice možganov, medtem ko glasbo obdeluje desna polovica možganov, ki ima veliko opraviti z občutki in čustvi. Najsi je temu tako ali ne, očitno je, da glasba pri poslušalcih zbuja spontano odzivanje. V reviji Perceptual and Motor Skills o tem piše takole: »Glasba ima moč hitro in učinkovito vzbuditi občutke in čustva. Za kar bi v knjigi potrebovali mnogo stavkov, da bi opisali [. . .], se v glasbi pogosto lahko izrazi že samo z enim taktom ali enim akordom.«

Glede medsebojne povezave med vidom in sluhom ter odzivom na vsako od teh zaznavanj pa v knjigi Music and the Mind takole zanimivo piše: »Sluh bolj prebudi čustva kakor vid. [. . .] Če kdo vidi ranjeno žival ali trpečega človeka, ki molči, se morda na to le malo čustveno odzove. Ko pa eden ali drugi začne stokati, to opazovalca navadno močno gane.«

Glasba, besedilo in vi

Nekateri trdijo, da določeno glasbeno delo podobno vpliva na vse poslušalce. Drugi pa pravijo, da je posameznikovo odzivanje na melodijo ali pesem odsev njegovega trenutnega razpoloženja ali prejšnjih izkušenj. To bi na primer lahko veljalo za koga, ki mu je umrla draga oseba in sliši določeno pesem, morda v prostoru za bogočastje. Žalujočemu lahko pesem prebudi spomine in postane žalosten, mogoče tudi prične jokati. Drugi, ki niso v tem položaju, pa lahko to isto pesem pojejo veselega srca.

Razmislite tudi o prejšnjem opisu francoskega roga in trobente. Lahko da vi ne menite, da francoski rog zveni pompozno. Vam morda zveni razposajeno ali igrivo, medtem ko se vam trobenta morda zdi bolj čustvena. Tako je znotraj vsakega med nami edinstven vrelec občutkov, ki lahko ob glasbi privrejo na površje – torej se odzivamo povsem osebno.

Glasba pomaga povezati besede ali zamisli s čustvi. Zato je le malo televizijskih ali radijskih reklam predstavljenih brez glasbene spremljave. Besede pogosto nimajo veliko smisla. Če pa v ozadju reklame uporabijo pravo glasbo, bo reklama imela učinek na čustva poslušalcev. Kako res je, da je cilj večine oglaševalcev ta, da pripravijo h kupovanju zaradi čustvenega odziva, ne pa logičnega!

Medtem ko morda oglaševanje neljubo vpliva na denarnice ljudi, pa ima moč besedila in glasbe še veliko resnejšo slabo stran. V reviji Journal of Youth and Adolescence piše, da pisci pesmi mladostnike po kar naprej ponavljajočem se besedilu učijo, naj se ne menijo za mnenje drugih in naj »vztrajajo pri svojem«. Neki drug vir pa pravi, da so sporočila v »spornih rapovskih besedilih [. . .] bolj nazorna od katerega koli besedila težkometalne glasbe« in lahko prežamejo čustven ustroj poslušalca ter povzročijo antisocialno vedenje.

Ali se negativno odzivanje da preprečiti, če človek samo posluša glasbo, se pa ne meni za besedilo? No, treba je priznati, da je veliko besed pri težkometalni in rapovski glasbi težko slišati. Pravzaprav so pogosto skoraj nerazumljive zaradi izredno glasne glasbe. Toda z besedami ali brez njih, sporočilo je še vedno tu – v udarjajočem ritmu in ponavljajoči se melodiji!

Kako to? Nekateri naslovi že sami po sebi ustvarjajo miselne predstave. Poleg tega pogosto sporočilo prenaša že sama glasbena zvrst. Kakšno sporočilo pa? V neki reviji za mlade piše: »Kaže, da gre za predstavo moči, sposobnosti in spolne osvojitve.« V neki drugi pa: »Glavne teme [. . .] so skrajno uporništvo, nasilje, zloraba snovi, ki zasvojijo, spolna promiskuiteta, perverznost in satanizem.«

Nekateri mladi trdijo, da to sicer utegne biti res, a da nanje ne vpliva negativno. Zatrjevali bodo, da je takšna glasba koristna, ker jim pomaga, da ‚se najdejo‘ kot posamezniki. Pa je to res? V reviji Journal of Youth and Adolescence piše: »Jeza, antagonistične teme in moč, s katero se poistijo nekateri fantje ob poslušanju težkometalne glasbe, je lahko še zlasti dobrodošlo za fante s slabim učnim uspehom, in sicer ob koncu dneva, ko so pretrpeli dan v šoli, kjer so morali poslušati, kako ne ustrezajo zahtevam.« Pravi še: »Ironija oziroma pravi izziv je, da si mladostniki skušajo pridobiti bolj gotovo in pristno osebnost po javnih, skupnih medijih. Namesto da bi si nabirali res edinstvene izkušnje, ko so sami, posegajo po vnaprej pripravljenih imidžih, ki jih priskrbuje trgovina.« Povedano drugače, nekdo drug tem mladim govori, kaj naj mislijo in kako naj čutijo.

Vzemimo na primer rockovske koncerte. Kako vplivajo na navzoče? Knjiga Music and the Mind odgovarja takole: »Ni dvoma, da lahko glasba z vzbujanjem čustev množice in s tem, da se poskrbi, da ta čustva dosežejo vrhunec skupaj in ne posamično, močno prispeva k izgubi zdrave presoje, slepi predaji trenutnim občutkom, kar je tako nevarna značilnost vedenja množice.« Resničnost te izjave potrjujejo nekateri prizori divje razpuščenosti na rockovskih koncertih.

Da si torej uma in srca ne bi okužili, moramo biti pri izbiri glasbe zelo izbirčni. Kako lahko to storimo? Na to vprašanje odgovarja naš sklepni članek.

[Slika na strani 7]

Glasba pogosto v poslušalcih zbudi željo po plesu