Biblijsko gledišče

Kako naj bi kristjani gledali na mašo?

VDANI katoličani se strinjajo s papežem Janezom Pavlom II., ki je glede na The New York Times nedavno »potrdil, da katoličan po mnenju cerkve greši, če ne pride k maši«. Kaj je maša? Ali sta si cerkev in Biblija v tem edini?

Katoliški duhovnik Martin J. Scott v knjigi Things Catholics Are Asked About mašo definira takole: »Pri maši gre za nekrvavo žrtvovanje Kristusovega telesa in krvi. Kalvarija je bilo krvavo žrtvovanje Kristusa. Pri maši gre v bistvu za enako žrtvovanje kot na križu. To ni govorna figura niti metafora ali pa pretiravanje.« Napisal je še: »Maša naj bi na naše oltarje prinesla Božjega Sina in Ga žrtvovala Bogu.«

Ali je maša svetopisemsko utemeljena?

Iskreni katoličani verjamejo, da maša temelji na svetopisemskem nauku. To dokazujejo s tem, kar je Jezus rekel med obedom, ki mu na splošno rečejo zadnja večerja. Po tem, ko je apostolom razdelil kruh in vino, je glede kruha rekel: »To je moje telo.« In glede vina je dejal: »To je namreč moja kri.« (Matevž 26:26–28)a Katoličani verjamejo, da je Jezus ob teh besedah dejansko spremenil kruh in vino v svoje telo in kri. Vendar New Catholic Encyclopedia (1967) svari: »Na besede ,To je moje telo‘ in ,To je moja kri‘ se ne bi smeli preveč opirati. [. . .] V stavkih namreč, kot je ,Žetev je konec sveta‘ (Mt 13,39) ali ,Jaz sem prava vinska trta‘ (Jn 15,1), [glagol »biti«] označuje samo pomeniti ali predstavljati.« Torej celo ta priznana enciklopedija priznava, da besede v Matevževem evangeliju 26:26–28 ne dokazujejo, da sta se pri zadnji večerji kruh in vino spremenila v dobesedno Jezusovo telo in kri.

Kdo bi se morda spomnil, da je Jezus nekoč rekel: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. [. . .] Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje.« (Janez 6:51, 54) Nekateri od Jezusovih poslušalcev so te besede razumeli dobesedno in bili zgroženi. (Janez 6:60) Toda lahko se vprašamo: ,Ali je Jezus ob tej priložnosti spremenil svoje meso v kruh?‘ Seveda ne! Govoril je v prenesenem pomenu. S kruhom se je primerjal zato, ker bo po svoji žrtvi vsemu človeštvu posredoval življenje. V Janezovem evangeliju 6:35, 40 je namreč jasno pokazano, da bodo ljudje jedli in pili tako, da bodo verovali v Jezusa Kristusa.

Ker je maša glavni obred katoliške cerkve, bi pričakovali, da jo bo Sveto pismo podpiralo. Vendar je ne. V The Catholic Encyclopedia (izdaja iz leta 1913) piše o razlogu za to naslednje: »Glavni vir naše doktrine [. . .] je tradicija, ki od najzgodnejših časov razodeva izprositveno vrednost mašne žrtve.« Da, rimskokatoliška maša ne temelji na Bibliji, temveč na tradiciji.

Tradicija, ki je v nasprotju z Biblijo, je za Boga nesprejemljiva, četudi je nekdo pri tem še tako iskren. Jezus je verskim voditeljem svojih dni očital: »Tako ste zavrgli božjo zapoved zaradi svojega izročila.« (Matevž 15:6) Jezus je Božjo Besedo zelo cenil, zato preiščimo nauk o maši v luči Svetega pisma.

Kako pogosto je Kristus žrtvovan?

Katoliška cerkev uči, da je Jezus ob vsakem obhajanju maše žrtvovan, pa čeprav takrat v resnici ne umre in je njegova žrtev nekrvava. Ali se Biblija s tem strinja? Bodimo pozorni na List Hebrejcem 10:12, 14: »[Jezus] pa je opravil za grehe eno daritev ter za vekomaj sédel na desnico božjo. Zakaj z eno daritvijo je za vedno popolne storil tiste, ki se posvečujejo.«

Iskreni katoličani morda temu ugovarjajo: ,Ali se ne bi moral Jezus pogosto žrtvovati? Saj velikokrat grešimo.‘ Biblijski odgovor je zapisan v Listu Hebrejcem 9:25, 26: »[Kristusu] se ni treba spet in spet žrtvovati. [. . .] Razodel se je enkrat za vselej, ob koncu zadnjega veka, da bi s svojo žrtvijo odpravil greh.« (Katoliška New Jerusalem Bible) Dobro pazimo na naslednje: Kristusu »se ni treba spet in spet žrtvovati«. Apostol Pavel je v Listu Rimljanom 5:19 pojasnil, zakaj ne: »Kakor je namreč po nepokorščini enega človeka [Adama] množica postala grešna, tako bo tudi po pokorščini enega [Jezusa] množica postala pravična.« Zaradi enega samega Adamovega dejanja neposlušnosti smo bili vsi podvrženi smrti. Podobno je tudi Jezus z enim samim odrešilnim dejanjem vsem, ki verujemo v to žrtev, omogočil, da so nam odpuščeni grehi in da bomo v prihodnosti uživali večno življenje.

Pa je to, ali je bil Jezus žrtvovan enkrat ali se žrtvuje pogosto, sploh pomembno? Gre za to, koliko cenimo vrednost Jezusove žrtve. Ta žrtev je največje darilo, ki ga je kdaj kdo dal, tako dragocena, tako popolna, da je ne bo več treba ponoviti.

Jezusova žrtev je nedvomno vredna, da se je spomnimo. Vendar je med tem, da se nekega dogodka spomnimo, in tem, da ga ponavljamo, razlika. Neki par se na primer ob praznovanju obletnice poroke lahko spomni dneva, ko sta se poročila, in ne ponavlja slavnostnega obreda. Jehovove priče imajo vsako leto obletnico Jezusove smrti. Obhajajo jo tako, kot je to zapovedal Jezus, »v moj [njegov] spomin« in ne da bi bil žrtvovan. (Lukež 22:19) Ti kristjani si za povrh vse leto prizadevajo negovati prisrčen odnos z Bogom Jehovom po Jezusu Kristusu, tako da svoje življenje, dejanja in vero usklajujejo s Svetim pismom.

To pogosto pomeni, da spremenijo svoje razmišljanje. Vendar so veseli, saj vedo, da bodo za zvestovdano podpiranje Božje Besede, in ne človeških tradicij, blagoslovljeni. In če dokazujejo vero v Jezusovo žrtveno kri, ki jo je Jezus enkrat za vselej prelil pred skoraj dva tisoč leti, jih bo ta očistila vseh grehov. (1. Janezov 1:8, 9)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Maša sv. Gilesa (izsek)

[Vir slike]

Erich Lessing/Art Resource, NY