Luč, ki rešuje življenja

BILO je naporno pettedensko potovanje čez Atlantik proti koncu 19. stoletja. Potniki so vsak dan pričakovali, da bodo zagledali kopno. Potem pa so ugledali luč, osamelo zvezdo na obzorju. Toda to ni bila zvezda, bil je svetilnik. »Ko smo zagledali luč, smo se vrgli na kolena in se zahvaljevali Bogu,« je kasneje dejal neki potnik. Luč jih je varno vodila do kraja, kamor so bili namenjeni. Toda vsa tedanja zgodnja potovanja se niso tako dobro končala.

Na obali Nove Anglije v Severni Ameriki je bil 22. decembra leta 1839 lep, sončen dan. Skrbnik svetilnika na otoku Plum v Massachusettsu je menil, da je dovolj varno, da odide z otoka v svojem čolniču na vesla, vzame s seboj ženo, da bo nakupovala, in se vrne še pred temo. Toda medtem ko ju ni bilo, je začel pihati veter. Nevihta se je hitro bližala. Kmalu sta se nebo in morje zlila v sivo, zavijajočo gmoto dežja, pene in vodnega prahu. Skrbnik si je na vso moč prizadeval, da bi se vrnil na otok, a brez uspeha. Te noči se svetilnik ni prižgal.

Blizu polnoči se je ladja Pocahontas zaman trudila najti reko in vhod v pristanišče, na katera je sicer opozarjal ta svetilnik. Nasedla je na peščeno plitvino. Zadnji del ladje se je zlomil in potopila se je skupaj z vso posadko. Tik pred zoro se je razbil tudi Richmond Packer, ki je bil namenjen v isto pristanišče, toda pri tem je umrla le kapitanova žena.

Pomorska zgodovina je natrpana z nesrečami, ki bi jih signalna svetila lahko preprečila. »V davnini so mnoge ladje varno priplule čez ocean, a so se razbile, ko so skušale vpluti v pristanišče,« pravi knjiga America’s Maritime Heritage. »Najnevarnejši del prekooceanskega potovanja je bilo zadnjih nekaj milj, ko se je ladja približevala kopnemu in ga navsezadnje ugledala.«

Po besedah svetilniškega zgodovinarja D. Alana Stevensona je med letoma 1793 in 1833 naraslo povprečno letno število ob britanski obali razbitih ladij s 550 na 800. Potrebnih je bilo več svetilnikov, pa tudi boljše luči.

V nekaterih državah, tudi v Angliji in Združenih državah, je bila plovba celo še bolj nevarna zaradi razvpitih preklinjalcev lune, lopovov, ki so postavljali lažna svetila, da bi zvabili ladje na skale in jih potem oropali. Preživele so pogosto pobili. Preklinjalci lune niso hoteli nobenih prič. Kadar pa je svetila luna, je njihov zlohotni namen propadel. Od tod jim ime, preklinjalci lune. Toda sčasoma so številnejši in boljši svetilniki pomagali, da so ti tatje in morilci ostali brez posla.

Prva signalna svetila

Prve omembe signalnih svetil so v Iliadi: »Kadàr pa sonce se skrije, ognji številni zapóred vzplamté.« V knjigi Keepers of the Lights piše, da »prvotna signalna svetila niso bila nič drugega kot veliki goreči hlodi, ki so jih včasih obdali s kupi kamenja. Kasneje so jih imeli v velikih železnih kletkah, v katerih je ogenj pogosto ugasnil in je prišlo do tragičnih posledic.«

Potem pa so okoli leta 300 pr. n. š. na otoku Faros pri vhodu v aleksandrijsko pristanišče v Egiptu zgradili prvi pravi svetilnik na svetu, Faros pri Aleksandriji. Bil je veličastna zidana zgradba, visoka od 100 do 120 metrov (kakih 40 nadstropij), največji sploh kdaj zgrajeni svetilnik. Eno od sedmerih čudes sveta je dočakalo 1600 let, potem pa se je zrušilo, verjetno v potresu.

Rimljani so med Črnim morjem in Atlantikom postavili še vsaj 30 svetilnikov. Toda ko je imperij propadel, se je blagovni promet upočasnil, svetilnikov pa niso več prižigali in jih popravljali. Graditi so jih ponovno začeli okoli leta 1100. Slaven novodobni svetilnik je bila Lanterna pri Genovi. Leta 1449 je bil njen skrbnik Antonio Columbo, stric raziskovalca Krištofa Kolumba.

Prvi svetilnik na odprtem morju je bil lesen. Zgradil ga je Henry Winstanley leta 1699 na zahrbtnih angleških Eddystone Rocks blizu Plymoutha. Bil je ponosen na svoj dosežek. V dokumentarni videokaseti Guardians of the Night je rečeno, da je Winstanley med ribolovom s svetilnika pogosto dejal: »Dvigni se morje. Pridi in preizkusi moje delo.« Nekega dne leta 1703 je morje ubogalo. Za Winstanleyjem in njegovim svetilnikom ni ostalo niti sledu.

V newyorškem pristanišču so v spomin na prijateljstvo Združenih držav in Francije postavili 92-metrski Kip svobode, ki je bil nekaj časa tudi navigacijsko pomagalo. Trije skrbniki so 16 let izmenoma skrbeli za to, da je v plamenici gorel ogenj. »Iz plamena v njeni roki žari dobrodošlica vsemu svetu,« pravi sonet na podstavku tega kipa.

Od ognja do ksenonskih bliskovk

Goreči les, kot vir svetlobe v svetilnikih, so sčasoma nadomestili s premogom, svečami, celo svečniki, in oljem. Skušali so uporabiti tudi reflektorje, da bi svetlobo usmerili, toda zaradi dima in saj so ti potemneli. Leta 1782 pa je švicarski znanstvenik Aimé Argand izumil oljno svetilko, ki je usmerjala zrak po sredi valjastega stenja navzgor in ven skozi steklen dimnik. Ukrivljeni reflektorji (oblikovani kot ogledala v avtomobilskih žarometih) so ostajali čisti, zato so jih pogosto uporabili v svetilnikih. Dober reflektor je povečal svetlobno moč kakih 350-krat.

Leta 1815 je bil storjen še en velik korak naprej. Francoski fizik Augustin-Jean Fresnel je izumil najbolj učinkovito lečo, kar so jih kdaj uporabili v svetilniku. Pred Fresnelovim izumom je bil dotedanji najboljši zrcalni sistem v Argandovih svetilkah, ki so bile priljubljene več kot 100 let, in je svetil z močjo kakih 20.000 sveč.a Fresnelove leče so to moč povečale na 80.000, kar je približno toliko kot svetilna moč žarometov sodobnega avtomobila, in to le z gorečim stenjem! Oljne gorilnike pod pritiskom so izumili leta 1901. Fresnelove svetilke so kmalu svetile že tja do milijon sveč. Približno sočasno so začeli uporabljati acetilenski plin, kar je precej vplivalo na tehniko in avtomatiko svetilnikov. K temu je s svojim delom zelo veliko prispeval Nils Gustaf Dalén iz Švedske. Dalén si je z avtomatskim sončnim ventilom, vklopnim in izklopnim stikalom, ki uravnava dotok plina glede na sončno svetlobo, leta 1912 prislužil Nobelovo nagrado za fiziko. Električne svetilke z žarilno nitko so postale priljubljene v dvajsetih letih tega stoletja in so vse do danes ostale glavni vir svetlobe. Fresnelove leče lahko skupaj z le 250-vatno žarnico svetijo z močjo nekaj sto tisoč sveč. Dandanes je najmočnejši svetilnik na svetu v Franciji. V nočno nebo lahko sveti z zaslepljujočim žarkom 500 milijonov sveč.

Pred nedavnim so izumili ksenonsko bliskovno žarnico, ki oddaja bleščeč blisk svetlobe le milijoninko sekunde. Utripne kratko in močno, zato je v primerjavi z drugimi svetili nekaj posebnega.

Plavajoči svetilniki

Plavajoče svetilnike oziroma ladje svetilnike so začeli uporabljati tam, kjer je bilo nerazumno graditi stolp. Toda tudi ladje svetilniki imajo podobno kakor stolpi dolgo zgodovino. Prva je bila rimska galeja, ki so jo pripravili za plovbo v času Julija Cezarja. Visoko s stolpa je goreče oglje v železni žerjavnici razsvetljevalo nočno nebo in metalo ogorke na poteča se telesa sužnjev veslačev, ki so bili spodaj prikovani z verigami.

Kasnejša prva ladja svetilnik je zaplula leta 1732 ob izliv Temze blizu Londona. Potem je število teh ladij naraščalo. Mnogo let je ladje, ki so prihajale v newyorško pristanišče in odhajale iz njega, vodila ladja svetilnik Ambrose. V zadnjih letih pa so ladje svetilnike nadomestile avtomatske boje in stolpi, kovinski objekti, ki spominjajo na naftne vrtine v morju.

Ko megla in nevihta zameglita luči

Gosta megla in močan dež ovirata celo najmočnejšo luč, to pa je tudi čas, ko so svetila najbolj potrebna! Rešitev, čeprav nepopolna, je zvok, zelo glasen, stalen zvok. Zato so mnogi svetilniki opremljeni z močnimi zvočnimi pripravami, kot so zvonci, rogovi za meglo, sirene, nekaj časa pa so uporabljali celo topove! Pravzaprav so jih na nekaterih svetilnikih rabili vse do sedemdesetih let tega stoletja.

Na širjenje zvočnih valov pa vpliva ozračje. Temperaturne razlike in vlaga v plasteh zraka nad vodo se lahko z zvokom poigrajo. Včasih ga usmerijo navzgor, včasih navzdol. Poleg tega se lahko zvok, podobno kakor okrogel kamenček, ki ga vržemo in se odbija od vodne gladine, odbije prav čez ladjo in ga na njej sploh ni slišati! Kljub temu pa je zvočne signale običajno mogoče slišati na kilometre daleč.

Konec nekega obdobja

Z avtomatizacijo svetilnikov so tamkajšnji skrbniki ostali brez dela. Celo same svetilnike zdaj nadomeščajo radarska, radijska, sonarna in satelitska navigacija. Številnih svetilnikov ne uporabljajo več. Toda videti je, da jih ne moremo pozabiti. Mnogim ljudem svetilniki predstavljajo svetlobo in upanje v temnem svetu. Še naprej navdihujejo fotografe, umetnike in pesnike. Da bi ohranili te čedne stare zgradbe, po svetu nastajajo svetilničarske družbe.

V nekaterih svetilnikih je zdaj mogoče nekaj edinstvenega. Obiskovalci, ki to želijo, se lahko v njih nastanijo in okusijo življenje svetilniških skrbnikov, čeprav seveda bolj udobno. Drugi obiskovalci želijo preprosto uživati samoto: poslušati le osamele krike galebov in butanje morja ob obalo. V določenih delih sveta so svetilnike opremili v odlične opazovalnice kitov, ptic in tjulnjev. Skrbniki na aleksandrijskem svetilniku in stric Krištofa Kolumba pri Genovi so verjetno podobno preživljali trenutke, ko so bili brez dela.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 21]

Pogumni ženski

V zgodbi o svetilnikih so tudi poročila o izjemnem pogumu in predanosti, ki sta ju pogosto kazale ženske. Grace Darling (1815–42) je tvegala svoje življenje, da je rešila devet preživelcev iz razbitin ladje blizu očetovega svetilnika na farneških otokih ob severovzhodni obali Anglije. Zaradi njenega vztrajanja sta z očetom odveslala po nevarnem morju do razbitin, potegnila preživelce v čoln, priveslala nazaj k svetilniku in skrbela zanje, dokler ni prispela pomoč. V spomin nanjo so postavili spomenik.

Abigail Burgess je bila 17-letna hči skrbnika svetilnika na Matinicus Rocku ob obali Maine v Severni Ameriki. Nekega dne, januarja 1857, je moral njen oče zapustiti svetilnik, a se potem zaradi slabega vremena ni mogel vrniti še štiri tedne. Abbie, kakor so ji rekli, je vzela delo v svoje roke. Poleg tega je negovala bolno mater in pazila na tri brate in sestre, ki so bili še premajhni, da bi ji pomagali pri delu v svetilniku. Abbie piše: »Včasih sem bila sicer zaradi dela zelo izčrpana [skrbeti za luč, ko še ni bilo elektrike, je bilo težavno delo], toda nikoli ni nehalo svetiti. Z Božjo pomočjo sem lahko opravila vse svoje običajno delo, pa še dolžnosti, ki jih je imel oče.« Naslednjo zimo je morala Abbie še enkrat prijeti za delo. Takrat je imela njihova družina dnevno le po eno jajce in skodelico koruze. Toda luč je vedno svetila.

[Okvir/slika na strani 23]

Fresnelova leča

Fresnelova leča je pravzaprav sestavljena leča oziroma lečna plošča: okoli osrednje leče so nameščene ukrivljene steklene prizme. Fresnelove lečne plošče je mogoče stakniti skupaj v steklen sod, s katerim se popolnoma obda svetlobni vir. Vsaka taka plošča zbira svetlobo v vzdolžen snop žarkov. Več plošč pomeni več žarkov svetlobe – kakor špice, ki izhajajo iz pesta kolesa. Sod se vrti okoli svetlobnega vira in tako žarki svetijo po obzorju. Število žarkov, časovni presledek med njimi in celo njihova barva so le nekateri dejavniki, ki dajejo vsakemu svetilniku svojstveno, edinstveno signaturo oziroma značilnost. Na ladjah je spisek svetlobnih znamenj, tako da lahko pomorščaki na svoji poti prepoznajo vsak svetilnik.

[Vir slike]

South Street Seaport Museum

[Slika na strani 23]

Peggy’s Cove v Novi Škotski v Kanadi

[Slika na strani 23]

Kip svobode v New Yorku

[Slika na strani 23]

Reka Weser v Nemčiji

[Slika na strani 23]

Ameriška zvezna država Washington

[Navedba vira slike na strani 23]

The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck